Zakaj je ležernost zdrava in nedelo koristno?

Oblomov je glavni junak istoimenskega romana Ivana Aleksandroviča Gončarova in je eden najlepše opisanih lenuhov v zgodovini literature. Še do stote strani v knjigi leži v postelji in se mu ne da vstati, vse, ki prihajajo v njegovo sobo na obisk, glasno opozarja, naj vstopajo počasi, saj prinašajo hladen zrak. Angleški pisatelj Tom Hodgkinson večkrat omenja Oblomova v svoji knjigi How to Be Idle, kar ni čudno, saj v njej piše o brezdelju in lenobi. A tega ne smemo vzeti dobesedno, knjiga je polna humorja in izvrstnih citatov, in ko jo beremo, nam kmalu postane jasno, da so največji zagovorniki lenobe v zgodovini bili sami produktivni ljudje: Samuel Johnson, Oscar Wilde, John Lennon, Friderich Nietzsche ...

Ko so pisali in govorili o brezdelju, so želeli povedati, da se ne smemo prepuščati normam živeti tako kot vsi in da moramo življenje vzeti v svoje roke ter zahtevati, da lahko nič ne delamo oziroma da delamo stvari, ki ne veljajo za produktivne in ki ne prinašajo dobička.

Kam so izginili boemi, ki so nekoč ležali na divanu, kadili pipo in klepetali o umetnosti in jih nista prav nič zanimala niti borza niti strategija marketinga, se sprašuje avtor, ki je napisal že kar nekaj uspešnic o ležernosti, svobodi, vzgoji in igranju ukulele.

Čas, v katerem živimo, je obseden z delom, pohlepom in učinkovitostjo, a bolj zanimive so teme, od kje prihajajo ideje, imamo še čas za sanjarjenje, smo zadovoljni in srečni? Lagodnost je znak svobodnega duha, uči Hodgkinson. Ameriški pesnik Walt Whitman je v začetku 19. stoletja v New Yorku delal kot novinar, v službo je prišel ob 11.30 in je ob 12.30 odšel na kosilo, ki je ponavadi trajalo dve uri, potem je še nekaj časa pisal in se odpravil v mesto na potep. Kako bi lahko sicer napisal vse te čudovite pesmi o svojem najljubšem mestu in zelenih travnih bilkah?

Potrošniška družba ponuja veliko tolažbe in malo svobode. Pisateljica in politična aktivistka Barbara Ehrenreich pravi, da Američani delajo več kot kdaj prej – revni in srednji razred zato, da bi sploh lahko preživeli, in bogati zato, ker je denar statusni simbol. Zato ima vedno več ljudi težave z depresijo in tesnobo, kar potrošniškemu sistemu ustreza, saj je tesnoben človek dober potrošnik. »Eden največjih socialnih bojev tega desetletja je, kako si spet pridobiti pravico do prostega časa.«

Služba (job), ugotavlja Hodgkinson, je dokaj nov pojem in rezultat industrijske revolucije. Pred letom 1920 je ta beseda pomenila majhen delovni kotiček, jazz glasbeniki so tako rekli svojim nastopom, nikoli pa to ni bila redna zaposlitev. Nekoč so si pač obrtniki sami določali, koliko časa bodo v delavnicah, in mnogokrat je bilo to povezano z vremenom: če je bil dež, so delali ves dan, če je bilo sončno, so raje odšli na ribarjenje. Zakaj smo se odpovedali tej izbiri?

V knjigi sicer tega ne omenjate, ampak svet se dejansko deli na marljivi sever in leni jug.

V toplih krajih ljudje manj delajo, ker je prevroče. V severnih deželah je delovna etika precej bolj razvita. Mediteranci so tisti, ki so najbliže mojemu manifestu o ležernem življenju, saj si radi privoščijo popoldanski počitek, dobro hrano, rdeče vino, posedajo po lokalih in opazujejo ljudi, ki hodijo mimo, zato so tudi bolj zdravi in dlje živijo. Na protestantskem severu so nas prepričali, da imamo takoj slabo vest, če ne delamo dovolj. Že otroke vzgajamo, da so le dobra služba, delo, dolžnost in žrtvovanje vrline, ki vodijo do uspeha.

A najbolj pametne stvari, filozofija na primer, so v stari Grčiji nastale prav zato, ker so modreci živeli pod toplim soncem, ker so imeli sužnje, veliko prostega časa in dobro hrano.

Stari Grki so bili prvi veliki brezdelneži in to, da hodiš naokoli in premišljuješ, je bistvo filozofije. Sokrat se je cele dneve bos sprehajal po Atenah in klepetal, ni se mu dalo niti zapisovati svojih modrosti, to je namesto njega naredil Platon. Zelo podobno je živel Jezus, ki prav tako ni imel stalne službe, in če prisluhnemo njegovim pridigam, vidimo, da je veliko govoril o ležernosti, saj pravi, naj ljudje ne skrbijo, kaj bodo jedli in pili, ker je življenje več kot hrana in obleka. Še Bog je delal le šest dni in od takrat naprej samo še počiva. Najboljši ljudje na svetu so tisti, ki so bolj malo delali v smislu konvencionalne zaposlitve.

Leta 1993 ste izdali prvo številko revije The Idler. Kakšna je bila osnovna ideja oziroma koncept?

Hotel sem narediti revijo, v kateri bi objavljal članke in intervjuje z zanimivimi ljudmi, ki živijo svobodneje, saj sem se tudi sam odločil, da ne bom živel ustaljeno, in sem pustil službo.

Ko sem bil še študent, sem se štiri leta počutil kot bog. Imel sem veliko prostega časa, hodil sem na predavanja, se s prijatelji v lokalih ure in ure pogovarjal o idejah, umetnosti in filozofiji, igral sem v hardcore punk skupini, izdajal časopis, hodil na zabave, spoznaval ljudi. To je bilo res lepo obdobje. Ko sem potem šel v prvo službo – če zdaj pogledam nazaj, sploh ni bila tako slaba –, sem bil nesrečen. A to je zdaj to, sem se vprašal. Imam dobro izobrazbo, hodil sem na zasebne šole, študiral v Cambridgeu, a hotel sem živeti drugače. V reviji sem zato želel objavljati članke, v katerih bi lahko izrazil jezo nad ustaljenimi navadami, ljudem sem želel sporočiti, da ni treba biti suženj, da moramo biti pozitivni in pomagati drugim.

Tom Hodgkinson Foto: Chris Floyd

Bral sem eseje iz 18. stoletja, predvsem Samuela Johnsona – ta je svoje eseje zbral v knjigi in ji dal naslov The Idler. Johnson je bil izjemno produktiven mož, čeprav je rad dolgo spal in je veliko pil, a ker je bil zelo melanholičen in veren, se je lenobe zelo sramoval.

London je bil v 18. stoletju poln umetnikov in mislecev, ki so seveda imeli večne težave z denarjem, ampak so bili svobodni. Kaj pa je delo drugega kot konvencija, ki smo si jo izmislili ljudje, nič naravnega ni v tem, zato sem želel pisati o alternativah. Ležernost je po mojem mnenju najboljši odnos do življenja, in če delaš le nekaj ur na dan, ampak takrat učinkovito, je to bolje, kot da osem ur sediš v službi in se dolgočasiš. Ravno zadnjič sem poslušal intervju z nekim dekletom, ki je odlična matematičarka. Povedala je, da je lenoba zelo dobra stvar za matematiko, saj tako prej prideš do hitrih in enostavnejših rešitev.

Od 90. let, ko ste začeli izdajati revijo, je vse šlo samo še na slabše. Ameriški ekonomist Jeremy Rifkin je še pred nekaj leti trdil, da bomo delali le štiri ure na dan in le tri dni v tednu, da nam bo tehnologija omogočila, da se bomo lahko več ukvarjali s kreativnostjo in hobiji. Zdaj to zveni kot utopija.

Veliko slabše je, kot je bilo. To je neoliberalizem. Leta 1935 je filozof Bertrand Russel napisal esej Hvalnica brezdelju (In Praise of Idleness), v katerem je premišljeval prav o tem, da bo zaradi krajšega delavnika in več prostega časa tudi več filozofov, pesnikov, zabave ... Zdelo se mi je, da ima prav, a ni tako. Zmagali so požrešni prasci, ki sta jih v začetku osemdesetih let iz steklenice spustila Thatcherjeva in Reagan.

Vse za napredek. Ampak kaj je sploh napredek? To najlepše povzame junak v filmu Beli jezdec, ki ga igra Clint Eastwood. Zgodba govori o zlati mrzlici, o vojni med iskalcih zlata in družbi, ki si hoče prilastiti tisto zemljo. Lastnik družbe Clintu pove, da ti moški, ki se nočejo umakniti, ovirajo napredek, on pa ga vpraša: Vaš ali njihov napredek?

Silicijeva dolina temelji na tej brutalni filozofiji in oni so tisti, ki obvladujejo svet. Jezen sem, ker se levica ne zgane in je tako nekritična do velikih korporacij, kot so Google, Facebook, Twitter. Neumno je, da neki levi politik uporablja twitter za to, da bi sporočil svoje mnenje, družabna omrežja niso nič drugega kot reklamne korporacije, ki nas nadzorujejo, monopolisti, ki uničujejo novinarstvo in kreativnost nasploh, in nihče niti ne opazi, da prevzemajo svet.

Potem je nesmiselno, da vas vprašam, ali ste na facebooku.

Seveda nisem. Za Guardian sem o tem napisal članek With friends like these ... (Kaj bi človek s takšnimi prijatelji ...), v katerem pišem o tem, da facebook nima nič opraviti s prijateljstvom. Njihovo geslo je, da povezujejo ljudi. Zakaj, lepo vas prosim, bi nekdo potreboval računalnik, da bi nas povezal? Ali za to, da najdem prijatelje, res potrebujem posrednika iz Kalifornije, a gostilna v soseščini ni bolj pripravna za to? Pred kratkim mi je prijatelj razlagal, da je vso soboto srkal vino in gledal facebook. Kako žalostna podoba. K sreči je vedno več politikov, ki prezirajo silicijevo dolino, Jeremy Corbyn je že eden izmed takšnih.

In kaj vi menite o Jeremyju Corbynu?

V Veliki Britaniji je vedno bolj popularen, ker se zdi, da je bolj sočuten. Všeč mi je že zato, ker ni videti kot klasičen politik. Ima brado, preprosto je oblečen in star je, kot kakšen filozof. Videti je kot Platon. Morda me moti njegovo navduševanje nad socializmom, saj vsi vemo, da se lahko, če postane resničnost, spremeni v Živalsko farmo. Čeprav mi je žal, da se včasih ne loteva kakšnih bolj konkretnih in realnih političnih tem. Corbyn je recimo velik nasprotnik lova na lisice.

Vi niste?

To se mi zdi zelo obstranska tema in ljudje zanjo porabijo preveč časa. Bolj pametno bi bilo, če bi prepovedali krute farme, na katerih živijo rejne živali, ali baterijsko rejo. Ker sem deset let živel na deželi, sem od blizu videl, kako je videti lov na lisice. Gre za staro tradicijo in ne lovijo le aristokrati, temveč tudi kmetje in lokalci. Lov sicer sovražim in preziram, a poznam ljudi, ki so lovci, in moram vam povedati, da lisico zelo redko ujamejo. Če se vrnem h Corbynu: vseeno mi je všeč, saj je v politiko prinesel nove ideje. Zelo trmast je in vztrajen. Vsi na levici so ga prej tako zelo sovražili, liberalni levičarji, ki pišejo za Guardian, so o njem pisali, da je idiot, a sčasoma se je ljudem prikupil. Obljubil je, da bo, če bo zmagal, uvedel štiri nove praznike oziroma dela proste dneve, kar mi je všeč (smeh).

Ste volili zanj?

Sem. Prvič po dvajsetih letih sem šel na volitve.

Vaše knjige so mešanica subkulture – ideologije hipijev in punka ter anarhije in nadrealizema.

Imate prav. To je mešanica vseh stvari, ki jih imam rad. Morda naj omenim še stoike in dadaizem. Ne maram politike in biznisa, moje stališče je stališče romantičnega pesnika.

Pred kratkim sem brala knjigo Davida Graeberja o birokraciji. On pravi, da so bili akademiki nekoč ekscentrični, briljantni in nepraktični ljudje, zdaj pa so samo še birokrati. Ekscentričnost je rezervirana za ljudi iz resničnostnih šovov, ekscentrični smo, če kupimo drago stvar, ki si je ne moremo privoščiti ...

Z Graeberjem sem ravno pred dnevi naredil intervju za naslednjo številko revije. Krasen mislec. Ja, ima prav, dolgočasneži zmagujejo. Ni več prostora za ekscentrike, namesto res zanimivih ljudi, kot je recimo Nick Cave, danes občudujemo dolgočasneže, kot je Mark Zuckerberg. Zakaj?

Ker je bogat ...

Ja, samo zato. Moji največji vzorniki so še vedno Beatli. Tako mladi fantje so bili in tako zelo talentirani ter polni življenja, njihova glasba se je ves čas spreminjala in veliko so eksperimentirali. Bili so seksi in mislim tudi, da so osvobodili dekleta, ki so norele na njihovih koncertih in na dan spustile svojo seksualnost. Bili so kot naši bratje ali prijatelji, zdelo se je, da jih že od nekdaj poznamo. Še vedno tako rad poslušam njihove plošče. Prihajali so iz delavskega razreda in delali so glasbo za delavski razred, tako kot je to kasneje počel punk. John Lennon je bil genij. In hkrati je bil tudi eden največjih »lenobnežev« sodobnega časa, zelo rad je veliko spal. On je dokaz, da je nekdo, čigar misli in telo so v nekakšnem prostem teku, v resnici lahko izjemno kreativen. Veliko njegovih pesmi govori o lenarjenju: I'm Only Sleeping, I'm So Tired, Watching the Wheels. Ni čudno, da sta leta 1969 skupaj z Yoko Ono kar dva tedna ležala v postelji in se tako borila za mir v svetu. Če bi vsi za nekaj dni ostali v postelji, potem res ne bi bilo vojn. Ta njun performans je bil zelo odmeven.

John Lennon in Yoko Ono v hotelski sobi v Amsterdamu, 1969 Foto: Wikipedija

Tudi Joe Strummer in Pete Doherty sta s svojim načinom življenja in glasbo pokazala, da je oblast vedno na strani resnice in pravice, in učila sta, da je treba razmišljati s svojo glavo in oblikovati svojo realnost. Da ne govorim o Jimu Morrisonu, ki je rad ležal v hotelu v Los Angelesu in samo poslušal, kako po cesti vozijo avtomobili, in ustvarjal pesmi. Vsi ti izjemni umetniki poosebljajo besede Oscarja Wilda, da je namen umetnosti to, da razbije monotonijo vsakdana, tiranijo navade in suženjstvo predpisanih norm. Margaret Thatcher se je na drugi strani rada hvalila, da spi le štiri ure na dan, in državljanom tako nabijala slabo vest. Mogoče pa bi bila, če bi spala malo dlje, boljša političarka. Sicer pa, s kom bi se raje znašli na samotnem otoku, s Thatcherjevo ali Lennonom? Z Zuckerbergom ali Morrisonom?

In ker sva ravno pri glasbi ... Napisali ste knjigo oziroma priročnik za igranje ukulele. Tudi v vašem manifestu ga omenjate. Kaj ima ta instrument opraviti z brezdeljem?

Če se hočeš naučiti igrati ukulele, ti ni treba pet let obiskovati glasbene šole, teh nekaj akordov se lahko naučiš v treh urah. Ta mala kitara, ki jo lahko kupiš za nekaj evrov, ima v sebi toliko veselja in pooseblja ležernost, ko jo zaslišimo, se spomnimo na palme, havajske srajce, ležanje na plaži, ananas. To je instrument eskapizma. Brez večjih težav igraš nanj in poješ obenem. Na Havaje so jo prinesli Portugalci z Madeire, ki so na otokih delali na poljih sladkornega trsa. Tudi havajski kralj je igral nanjo in pesmi, ki so jih peli domačini, so govorile o uporu proti misionarjem in modernizaciji. V 20. letih prejšnjega stoletja so bile havajske melodije v Evropi in ZDA zelo popularne, potem je ukulele za nekaj časa izginila, danes pa se spet pojavlja v popu in rocku.

V Londonu imate tudi Akademijo brezdelja, kjer imate različne delavnice z zelo nenavadnimi temami. Če bi živela v Londonu, bi se zagotovo vpisala na prav vse.

Žal smo morali našo kavarno in knjigarno zapreti, ker nismo imeli denarja za najemnino, ampak delavnice imamo še vedno. Danes zvečer grem na vajo našega pevskega zbora, zdaj se dobivamo kar v bližnji krčmi. Trenutno vadimo pesem Total Eclipse of the Heart.

Bonnie Tyler?

Ja. Zelo zahteven komad za zborovsko petje (smeh).

Seveda učite tudi igranje na ukulele ...

Ob torkih. Imamo celo tečaj taksidermije oziroma nagačevanja živali, uči nas res dober mojster.

Kje dobite trupla?

Učitelj jih prinese s sabo, recimo miške. Odstranimo jim notranjost in jih nagačimo. Udeleženci delavnice jih lahko odnesejo domov in jih imajo na pisalni mizi. Učimo tudi čebelarjenje, javno nastopanje, kaligrafijo, peko kruha, igranje ustne harmonike, zgodovino Londona, filozofijo, latinščino, umetnost pogajanja, poznavanje vina ... Zdaj, ko nimamo več prostora, imamo veliko tečajev kar na internetu. Ampak prvi tečaj, ki smo ga imeli na naši akademiji, je bil najbolj minimalističen – naučili smo se, kako pravilno zašiti gumb.

Pitje alkohola je tudi del vaše filozofije. In v knjigi How to be Idle imate dolgo poglavje o tem, da maček ni nič strašnega, ampak le drugačno stanje telesa in duha.

Moram vam priznati, da zdaj ne pijem več toliko kot nekoč, ko sem lahko cele popoldneve srkal pivo v lokalnem pubu. Zdaj sem pri teh stvareh malo bolj previden, čeprav nikoli nisem bil odvisnik. V Angliji si želimo glede pitja biti tako kot Francozi, ki zelo veliko pijejo, a jih nikoli ne vidiš ležati pijanih po cesti, kot se to ob petkih dogaja pri nas. Dejstvo pa je, da rojstvo filozofije sovpada s časom, ko so v stari Grčiji začeli piti vino. Najslavnejša filozofska knjiga je Platonov Simpozij, ki govori o tem, kako se napiti in potem filozofirati o ljubezni. Vino je bilo tudi v času krščanstva povezano z užitki.

V Londonu živim v muslimanskem predelu in tukaj nihče ne pije, le včasih na vogalu ulice vidim kakšnega pijanega Poljaka, ko srka pivo. Sirijci, ki jih je največ, pijejo le kavo, zato je v naši soseski zelo mirna in tiha atmosfera, čeprav včasih razmišljam, kako ti ljudje sploh uživajo. Mimogrede, pri nas imamo trenutno tako imenovani suhi januar, ko se nekateri za cel mesec odpovejo alkoholu. To v Sloveniji poznate?

Ne. Pri nas pijemo celo leto.

Prijatelj, s katerim hodiva na pevske vaje, mi je povedal, da že cel mesec ne pije in da se počuti izvrstno, bolje spi, ima veliko energije, se ne redi, ampak, kot pravi, kakšen smisel ima potem sploh še življenje. Strinjam se z njim. Tisti, ki pravijo, da v življenju niso popili niti kapljice alkohola, se mi vedno zdijo malce sumljivi, po moje so na heroinu ali vsaj na travi.

V sodobnem hektičnem svetu smo pozabili tudi na dolga kosila in uživanje alkohola ob hrani sredi dneva.

Še v 70. letih prejšnjega stoletja je ameriški predsednik Gerald Ford dejal, da so trije martiniji pri kosilu utelešenje ameriške učinkovitosti. Ko sem bil mlajši, je kosilo s prijatelji lahko trajalo več ur in se je kdaj podaljšalo v večerjo. Klepetali smo, pili vino, se smejali, opravljali. Kosilo je bilo nekaj, česar sem se veselil celo dopoldne. Novinar Keith Waterhouse je rad rekel, da je kosilo svobodna volja. Danes je zgolj nekaj praktičnega, v Londonu uslužbenci namesto na kosilo hodijo na sendviče v Pret A Manger, verigo restavracij s hitro hrano, ki si je nadela francosko ime, da bi stranke prepričala, da imajo strast do hrane. V filmu Wall Street glavni junak Gordon Gekko reče tisti znameniti stavek, da je kosilo za slabiče, in to pomeni, zakaj bi izgubil eno uro za hrano, če lahko v tem času na borzi zaslužiš milijone.

Napisali ste tudi knjigo o starševstvu za brezdelneže, v kateri med drugim zagovarjate otroško delo.

Ko sem odraščal v 70. in 80. letih, so bili moji starši cele dneve v službi in se niso prav veliko ukvarjali z nami. In to je dobro; če se preveč ukvarjaš z najmlajšimi, potem nikoli ne odrastejo. Pisatelj D. H. Lawrence je v eseju Education of the People leta 1918 napisal, da je prvo pravilo vzgoje otrok to, da jih pustiš čim bolj pri miru. To ni dobro le za otroke, ampak tudi za starše, saj imajo manj dela. To seveda ne pomeni, da jim dovolimo, da so cele dneve na pametnih telefonih ali za računalniki, pustiti jih moramo, da se naučijo sami zaigrati, da razvijajo odpornost in oblikujejo notranji svet. Najlepše naravno stanje otroka je, ko se povsem potopi v neko fantazijsko igro in pozabi na svet okoli sebe.

Z ženo se tudi trudiva, da bi najini trije otroci čim več delali, zato vsi skupaj pomivamo posodo, otroci morajo oprati svoje perilo, seveda se z njimi zaradi tega veliko prepiram, a na koncu ubogajo. Mislim, da morajo biti glede tega starši vztrajni, namesto da vse naredijo namesto otrok, kar je tudi neke vrste nadzor. Včasih so imeli otroci tudi veliko več prostega časa, cele popoldneve so se igrali in potepali; zdaj se zdi, da je otroštvo le priprava na službo. Včasih smo imeli vrtce, danes imamo predšolsko vzgojo, osnovna šola je priprava na srednjo in ta je priprava na univerzo in ta nas pripelje do službe. To, kako samostojni in odporni so otroci, kakšni so čustveno in racionalno, ali znajo razmišljati z lastno glavo, je eno najpomembnejših vprašanj vsake družbe, saj so med njimi bodoči voditelji.

V filmu Jaz, Daniel Blake lahko vidimo zgodbo o ljudeh, ki bi radi delali, a ostanejo brez službe in morajo na zavodih za zaposlovanje skozi pekel poniževanja in birokracije. To je aktualna realnost o delu oziroma nedelu.

Tudi sam poznam to zgodbo, saj sem bil nekaj časa na socialni podpori. Stvari bi morale biti bolj človeške in manj birokratske. Pri reviji The Idler že od začetka glasno podpiramo univerzalni temeljni dohodek, ki bi spremenil vso to agonijo, in morda se stvari le premikajo. Ravno danes zjutraj sem po radiu poslušal nekdanjega predsednika laburistov Eda Milibanda, ki je promoviral UTD. Stalna zaposlitev ni vse in vedno manj je je, zato bi morala država poskrbeti tudi za ljudi, ki delajo priložnostno oziroma za določen čas. Bralci The Idlerja ali tisti, ki pišejo za nas, so recimo umetniki, publicisti, oblikovalci, ki morajo poleg svojega dela imeti še eno službo, da lahko preživijo. UTD bi jim dovolil več kreativnosti oziroma to, da bi lahko delali tisto, kar najbolje znajo, in preživeli. Eden od poslancev je pred kratkim v parlamentu govoril, da je UTD zelo neumna ideja, da bi vsi morali delati in da nočemo sveta, v katerem leni ljudje pišejo poezijo, slikajo in poslušajo glasbo. Seveda hočemo! To bi bilo odlično!

Dobra stvar je, da je naša vlada pred kratkim uvedla, da tistim, ki ne zaslužijo več kot 13.000 funtov na leto, ni treba plačevati davka, kar je že dobra politična poteza. Mislim, da moramo biti vsi državljani aktivni in zahtevati spremembe, da moramo predlagati dobre rešitve in o njih govoriti v javnosti. Ni preveč dobro, če smo samo cinični in negativni. Spremembe v posameznih državah so lahko lep primer drugim. Na Finskem so že poskusno uvedli UTD in rezultati so menda dobri. Še ena stvar, o kateri bi se morali več pogovarjati in o kateri je pisal že Bertrand Russel, je krajši delavnik. V času industrijske revolucije je delavnik trajal tudi do šestnajst ur, potem so ga skrajšali na deset, potem osem in zdaj bi bil že čas, da bi delali šest ur.

V eni od revij Idler ste naredili res zanimiv in zabaven intervju z legendarnim angleškim slikarjem Davidom Hockneyjem, v katerem vam je recimo govoril o tem, da sta hujšanje in telovadba nesmisel, da je najbolj pomemben le dober krojač.

To je bila res krasna izkušnja. Zelo je poseben. Spoznal sem ga v studiu Damiena Hirsta in mu kasneje poslal nekaj svojih knjig. Nekega dne me je poklical in povedal, da so mu všeč, ker je v njih toliko anarhije, čeprav, kot je rekel, ga politika ne zanima, saj človek potrebuje predvsem lepoto. Odpotoval sem k njemu v Yorkshire, kjer je takrat živel. Hiša je bila polna mladih fantov, bili so kot nekakšni menihi. Ves čas je kadil, tudi med kosilom in večerjo, tako strasten kadilec je, da nikoli ne potuje z letalom, le z avtomobilom, najraje v Nemčijo v Baden-Baden. Govoril mi je različne zgodba o živahni homoseksualni sceni v New Yorku v 70. letih, o režiserju Billyju Wilderju, Micku Jaggerju, o slikarstvu, o knjigi, ki jo je napisal o tem, da so si renesančni slikarji pomagali s camero obscuro ... Poslal mi je kar nekaj svojih del, ki jih je naslikal na iphonu in ipadu, a pred kratkim se mi je pokvaril računalnik, tako da sem žal vse izgubil. Rekel je, da že več kot petdeset let dela tisto, kar ga najbolj veseli – slika, da je to bistvo tega, da si umetnik. Povedal mi je tudi, da je bil žalosten le takrat, ko ga je v 70. letih zapustil partner. Ampak, kot je rekel, si lahko žalosten le, če veš, kako srečen si bil prej.