Zakaj ni dobro jesti riža in zakaj psi zbolijo za valentinovo

Deborah Blum, Pulitzerjeva nagrajenka in avtorica knjig z neobičajnimi temami - od možganov do strupov ali lovcev na duhove.

Objavljeno
09. december 2017 07.00
Posodobljeno
09. december 2017 07.00
Irena Štaudohar
Irena Štaudohar

Vsak biolog vam bo razložil, da je testosteron hormon, ki bi mu lahko rekli tudi – »živi hitro in umri«. Naraste namreč, ko se moški znajde v neki tekmovalni situaciji, in ni dober za njegov imunski sistem, medtem ko estrogen deluje ravno obratno: ženski imunski sistem njeno telo obnavlja. Še nekaj je: moško telo ustvarja spermije, ki so nekakšni živi tujki v telesu, in naše telo, naš imunski sistem je narejen tako, da se takoj odzove na takšne tujke, saj nas skuša obvarovati.

Testosteron je tu tudi zato, da zavira imunski sistem, da ta ne pokonča spermijev, kar pa za njegovo zdravje ni najboljše. Tudi ženskam estrogen v času nosečnosti oslabi imunski sistem, da telo ne bi zavračalo zarodka, a takoj po porodu ta hormon spet postane zaščitniški do telesa. Biologija je fantastična in uči nas, da moški in ženski možgani delujejo zelo podobno, obstajajo sicer majhne različnosti, a kognitivno so skoraj enaki. Hormoni so tisti, ki so drugačni.

Velja za eno najbolj priznanih ameriških novinark s področja znanosti in je Pulitzerjeva nagrajenka. Piše za največje svetovne časopise, od New York Timesa do Los Angeles Timesa, in je avtorica zanimivih knjig, ki obravnavajo različne teme, od možganov in ljubezni do lovcev na duhove. Meni, da znanost ne sme biti zaprta v slonokoščeni akademski stolp, ampak mora biti komunikativna, saj je del sveta, v katerem živimo.

Leta 1922 je v New Yorku v prometnih nesrečah umrlo 444 ljudi, 20 jih je zmečkalo dvigalo, 10 se jih je obesilo, 273 jih je padlo pod streli, 34 jih je bilo zabodenih z nožem in kar 997 jih je umrlo zaradi zastrupitve. Strupi so bili takrat v modi. V tistem času patologom, ki so bolj spominjali na mesarje kot zdravnike, še niso pomagali forenziki, ki danes kraljujejo v tv-nadaljevankah, zato so bile njihove metode, ko so ugotavljali, ali je bil nekdo zastrupljen ali ne, zelo preproste – ali so natančno preučili simptome, ki so jih imele žrtve, preden so izdihnile, ali pa so z njihovim zadnjim obrokom, če ga je še kaj ostalo, nahranili mačko ali psa ter počakali, ali bo uboga žival preživela. Umori z zastrupitvijo so zato cveteli. Bi se radi znebili moža? Zakaj mu ne bi postregli večerje, ki ste jo začinili z arzenikom, ki je bil v tistih časih v vsaki shrambi in ste ga lahko povsod kupili. Če so bogati starši predolgo živeli in pohlepni otroci niso mogli dočakati njihove smrti, so jim kar sami pomagali na drugi svet. Ni čudno, da so arzeniku ljubkovalno rekli tudi poudre de succession (prašek za dediščino).

O vsem tem v knjigi The Poisoner's Handbook (Priročnik za zastrupljevalce) piše Deborah Blum, ki ni avtorica trilerjev ali kriminologinja, temveč ena najbolj priznanih ameriških novinark s področja znanosti in Pulitzerjeva nagrajenka. V Ljubljano je prišla na povabilo slovenske javne agencije za raziskovalno dejavnost in ameriškega veleposlaništva in je znanstvenikom in novinarjem predavala, kako v medijih pokrivati znanstvene teme.

»Obožujem zlobno kemijo,« mi reče, ko ji povem, da sem njeno knjigo brala kot kriminalko. »In rada imam Agatho Christie.« Blumova je avtorica petih knjig, na MIT je direktorica programa znanstvenega novinarstva, piše članke in kolumne za različne časopise, od New York Timesa do Los Angeles Timesa, in revije, kot sta Mother Jones in Wired. Ko pogledamo teme njenih poljudnoznanstvenih knjig, nam hitro postane jasno, da ni pusta akademska avtorica, ampak da jo zanima, kot bi temu dejal Nietzsche, »vesela znanost«, ki je produkt naše večne radovednosti, saj piše o ljubezni, moških in ženskih možganih, poskusih na živalih in, najbolj presenetljivo, o duhovih. »Ja, tudi jaz rada berem žanrsko literaturo, ne samo kriminalk, temveč tudi gotske zgodbe.«

Ko sva se pogovarjali, mi je vedno bolj postajalo jasno, kaj je brkati in občutljivi Nietzsche mislil, ko je v knjigi Vesela znanost napisal, da je »globoka in temeljna sreča v tem, da znanost iznajdeva stvari, ki čvrsto stojijo in ki vedno znova služijo kot temelj za nove iznajdbe«.

Deborah Blum je predvsem velika strokovnjakinja za strupe, s katerimi se srečujemo vsak dan in se tega mnogokrat niti ne zavedamo. V njenih kolumnah v New York Timesu boste recimo izvedeli, da je v nekaterih šminkah svinec (bolj je barva temna, več ga je), da je v lakih za nohte res veliko strupenih spojin, da je v pitni vodi vedno več arzenika, razložila vam bo tudi, zakaj ne jejte preveč riža, še zlasti pa se izogibajte rjavemu, ki sicer velja za zdravega. V zadnji kolumni recimo bralce opozarja, naj bomo med božičnimi prazniki pazljivi, koliko muškatnega oreška bomo natresli v slavnostne jedi, saj lahko večje količine te začimbe povzročijo halucinacije, izgubo spomina in upočasnijo delovanje možganov.

V 12. stoletju so sicer verjeli, da je muškatni orešek velikanski eksotični čudež, ki moškim vrača izgubljeno potenco, zdravi vse bolezni, celo kugo, in da lahko z njim prekinemo nezaželeno nosečnost. V zaporih so ga nekoč obupani jetniki uporabljali kot nadomestek za drogo, čeprav mnogokrat povzroča predvsem slabosti in občutek strašnega mačka. Ni čudno, kot zapiše avtorica, da se toksikologom to zdi ena najbolj zanimivih kuhinjskih začimb. »Rada imam zgodbe, ki nam pripovedujejo o tem, da je znanost del našega vsakdanjega življenja. S svojimi članki želim za znanost navdušiti tudi tistega bralca, ki je v šoli sovražil kemijo. Zato ga bom skušala zapeljati z zanimivo zgodbo.«



Deborah Blum, Pulitzerjeva nagrajenka: »Rada imam zgodbe, ki nam pripovedujejo o tem, da je znanost del našega vsakdanjega življenja. S svojimi članki želim za znanost navdušiti tudi tistega bralca, ki je v šoli sovražil kemijo. Zato ga bom skušala zapeljati z zanimivo zgodbo.«  Foto: Jože Suhadolnik/Delo

V čem je pisanje o znanosti drugačno od drugih novinarskih tem?

Znanost je največkrat zapletena in abstraktna, ni pa nujno, da so takšni tudi novinarski članki o njej. Eden mojih urednikov je rad rekel, da morajo o znanosti pisati samo najboljši novinarji, saj si želi, da so to jasne, zanesljive in zanimive zgodbe. Vsi bodo prebrali zgodbo o športniku, ki je dobil medaljo, ali o junaku, ki je rešil otroka. Kaj pa o tem, kakšni strupi so recimo v usnju, ki ga nosimo? Znanost ni ločena od našega življenja, zato so to novinarji, ki morajo dobro poznati neko znanstveno temo in morajo v razumljiv jezik prevesti zapletene vsebine. Razlika je tudi v tem, da ko pišemo politični ali gospodarski članek, za mnenje vprašamo nasprotujoči si strani, pri člankih o znanosti tega ponavadi ni. Ko pišem članek o podnebnih spremembah, o tem ne bom spraševala skeptikov, saj gre za stvar zdrave pameti.

Danes so ljudje zaradi različnih stvari veliko bolj skeptični do znanstvenikov in novinarji smo tu tudi zato, da povrnemo njihovo integriteto ter zaupanje v resnico in znanje. To, kar me kot novinarko o znanosti še posebej zanima, je resnica, vedno jo obsesivno in večkrat preverjam.

Ko pišem o podnebnih spremembah ali recimo o Darwinu, na uredništvo prispejo pisma bralcev ali se pod mojim člankom na internetu pojavijo komentarji, da so podnebne spremembe izmišljotina in da se je Darwin močno zmotil. Najbrž je tega v ZDA še več, še posebej zdaj, ko imate predsednika, ki ni prav velik ljubitelj znanosti.

Tudi jaz sem deležna takšnih pisem in tudi groženj. V Los Angeles Timesu so recimo bralcem sporočili, da pisem in člankov, v katerih dvomijo o podnebnih spremembah, ne bodo objavljali. Seveda so bili nekateri bralci izjemno jezni, jaz pa sem bila ponosna na svoje urednike. Tudi s tistimi, ki trdijo, da je evolucija laž, se tako ali tako nima smisla prepirati. Vidim, kako si sicer odličen kolumnist New York Timesa Karel Zimmer, ki je avtor knjige She Has Her Mother's Laugh, v kateri piše o tem, kaj vse podedujemo od staršev in prednikov – ne le gene, temveč tudi mikrobe –, po tviterju ves čas skače v lase z nasprotniki evolucije. Vedno se sprašujem, kako se mu sploh da, saj je to dopisovanje brez konca. Jasno je, da človek vedno bolj onesnažuje planet in da smo mi krivi za podnebne spremembe, jasno je tudi, da smo s cepljenjem pregnali mnoge smrtonosne bolezni, a mnogi še vedno mislijo, da je cepljenje zarota. V ZDA zelo veliko ljudi recimo nasprotuje dodajanju fluora v pitno vodo, saj menijo, da vlada namerno zastruplja svoje državljane, a kot rada napišem v svojih člankih, je fluor eno najboljših medicinskih odkritij, saj dejansko ščiti naše zobe.

V Sloveniji imamo veliko gozdov in divjih živali in še vedno naivno mislimo, da živimo v zdravem okolju, a prav letos se je zgodilo kar nekaj ekoloških katastrof, ki so nas prepričale, da to ni res. Ti dogodki so pokazali, da ljudi skrbi okolje in njihovo zdravje in da želijo, da časopisi še bolj redno pokrivamo te teme.

Pred kratkim je v ZDA potekala raziskava, kaj ljudje najraje berejo v časopisih, in presenetljivo na prvem mestu ni bila politika ali kronika, temveč prav znanost in tehnologija ter zdravje. Najbolj nevarno za medije je, če podcenjujejo bralce oziroma gledalce. Ljudje se namreč zavedajo, da sta znanost in tehnologija dve pomembni sili, ki pred našimi očmi spreminjata svet, na boljše ali na slabše. Zaradi dosežkov znanosti smo bolj zdravi in živimo dlje, ampak živimo tudi v bolj zastrupljenem okolju. Tehnologija nam je olajšala življenje, a po drugi strani je tudi spremenila naš odnos do drugih ljudi, na primer, zaradi pametnih telefonov se manj pogovarjamo in družimo. Znanost je v resnici le način, da bi bolje razumeli svet okoli sebe. Ko predavam znanstvenikom, jim rada rečem, naj gredo kdaj ven iz laboratorijev, naj se pogovarjajo tudi z drugimi, ne le s kolegi. Nikomur ne koristi, da geniji ostajajo zaprti med štiri stene. Zaradi znanosti je svet tisočkrat bolj zanimiv in to je treba deliti.

Enako je z novinarji, ki pišemo o znanosti; čim več se moramo pogovarjati. Ko po knjigarnah in univerzah predstavljam svoje knjige in klepetam z bralci, sem vedno navdušena, ker so tako pametni in polni idej. Veste, koliko različnih tem za članke sem dobila na takšnih srečanjih? Na koncu nekega predavanja me je moški v občinstvu vprašal, ali morda vem, zakaj je čokolada lahko smrtonosna za pse. Ves čas pišem o strupih, a tega sploh nisem vedela, in ko sem stvar raziskala, sem ugotovila, da je imel prav. Čokolada, še posebej jedilna, namreč vsebuje teobromin, ki stimulativno deluje na živčevje in je za pse lahko usoden, saj povzroča bruhanje, tresavico in celo zastoj srca. Za majhne pse je lahko usodnih že nekaj koščkov. Zanimivo je tudi, da so veterinarske urgence polne zastrupljenih hišnih ljubljenčkov prav za valentinovo, ko je povsod naokrog veliko čokolade.

Danes znanost popularizirajo tudi vedno boljše in zanimive poljudnoznanstvene knjige, ki se vzpenjajo po lestvicah najbolj branih knjig.

Točno tako. Poglejte samo, kakšna svetovna uspešnica je bil prvenec Rebecce Skloot Nesmrtno življenje Henriette Lacks [Mladinska knjiga, prevod Irena Duša], ki je zgodba o prav posebnih celicah čisto navadne ženske. Da ne govorim o knjigah Oliverja Sacksa, Mary Roach, Steva Silbermana in mnogih drugih. Znanstveniki in pisci o teh temah postajamo vedno boljši pripovedovalci zgodb, čeprav to ni lahko.

Tudi vaše knjige so uspešnice in dobivajo različne nagrade. Spregovoriva najprej o knjigi o ljubezni in naklonjenosti z naslovom Love at Goon Park.

To je zgodba o psihologu Harryju Harlowu, ki je v 50. in 60. raziskoval, kako na otroke vpliva pomanjkanje ljubezni, nežnosti in bližine. Tega sicer ni počel najbolj nežno, saj je delal eksperimente z opicami. Mladičke makakov je odvzel materam in jih zaprl v kletke, v katerih so bile nadomestne matere oziroma lutke. Ene so bile narejene iz mehkega blaga, druge iz hladne žice. Mladički, ki se niso mogli stisniti k materam iz žice, so se razvili v bolne, nesocialne, prestrašene in nedružabne opice. Harlow je dokazal, da tako kot opice tudi otročički potrebujejo nežnost, crkljanje in objemanje, saj jih to navdaja z občutkom varnosti in se šele tako lahko razvijejo v radovedne in družabne posameznike.

V tistem času so psihologi v ZDA starše učili drugače: naj dojenčke čim manj tolažijo in naj se jih čim manj dotikajo in se ne odzivajo na njihov jok, saj bodo sicer vzgojili nesamostojnega, bolehnega in razvajenega otroka, ki se ne bo znašel v tekmovalni ameriški družbi. Verjeli so, da ko dojenček ročice stegne k materi, želi le hrane, ne pa tudi njene bližine. Tudi v sirotišnicah, ki so bile polne pozabljenih otrok, so psihologi strogo prepovedali nežnost; nikomur se ni zdelo čudno, zakaj je umrlo toliko dojenčkov, ki jih ni nihče nikoli vzel v naročje in stisnil k sebi.

Harlow je revolucionarno ovrgel vse te trditve. Ko je mladiček opice izbiral med nadomestno materjo, narejeno iz žice, ki je imela tudi mleko, in tisto, ki je bila iz mehkega blaga, a brez mleka, je vedno izbral slednjo, h kateri se je lahko privil. Harlow je dokazal tudi, da so opice, ki so ostale pri pravih materah, bolj zdrave in socialne. Še en njegov eksperiment se mi zdi tako pretresljiv: kadar je mladička vzel pravi materi in ga dal nadomestni »zlobni« materi, ki ga je tepla in stresala, ji je mladiček sicer pobegnil, a ko je prišel k sebi in se je potolažil, se je spet raje vrnil k materi, kot da bi se zatekel k vrstnikom, ki so bili tudi v kletki. Prijazno je gledal svojo mater, jo zapeljeval in se ji skušal prikupiti, vse je bil pripravljen narediti za malo nežnosti, vedno znova je upal, da bo končno prijazna do njega.

Kot pišete, je najbolj paradoksalno to, da je bil Harlow, ki je učil, da je ljubezen staršev najbolj pomembna stvar za otroka, zelo slab oče. Mislite, da se je tega sploh zavedal?

Mogoče proti koncu življenja. Bil je zaljubljen v znanstveno delo in nikoli ga ni bilo doma. Morda je razumel žalostne otroke, ker je bil tudi sam zelo osamljen in občutljiv otrok. Dvakrat je bil poročen in imel je dva otroka. Ko ga je zapustila prva žena, se je zapil in prav v pijanskih nočeh je začel premišljevati o ljubezni in bližini. Potem se je še enkrat poročil, in ko je njegova druga žena zbolela in umrla, je padel v depresijo in dobival je elektrošoke. Mož, ki je tako obsesivno preučeval ljubezen, je na koncu izgubil vse, ki jih je imel rad. Paradoksalno je tudi to, da je toliko trpljenja povzročil opicam, da bi ljudi naučil ljubiti.

V laboratoriju je menda, obkrožen z žalostnimi opicami, pisal poezijo.

Ko je na nekem srečanju ameriškega društva psihologov nagovoril kolege, je dejal, da je že čas, da začnejo razmišljati kot pesniki in da naj v strokovnih člankih končno začnejo uporabljati besedo ljubezen, ki je ni nikoli našel v indeksih strokovnih knjig. Ko sem začela pisati to knjigo, sem se spraševala, kako naj začnem pisati o tem čudnem znanstveniku, ki v resnici ni bil dober človek, ki je bil alkoholik, verižni kadilec in je pozno v noč v laboratoriju pisal poezijo. Moj urednik me je hitro potolažil: imaš težavnega junaka, ki ima na tisoče problemov, kaj si še želiš boljšega? In imel je prav.


Deborah Blum: Vsako poglavje v knjigi je zgodba o umoru ali umorih z enim od takrat popularnih strupov. Arzenik je bil med najpogostejšimi, saj je brez vonja in okusa.  Foto: Jože Suhadolnik/ Delo

Tudi v vaši najnovejši knjigi The Poisoner's Handbook imate dva nenavadna junaka.

Hotela sem napisati znanstveno knjigo o strupih, zastrupljevalcih in rojstvu forenzične medicine v New Yorku v dobi jazza, ki bi bila napisana v slogu Agathe Christie, le junaka sem morala najti. In sem ju, kar dva. Patologa Charlesa Norrisa in enega prvih forenzikov Alexandra Gettlerja, ki veljata za pionirja forenzične znanosti v ZDA.

Vsako poglavje v knjigi je zgodba o umoru ali umorih z enim od takrat popularnih strupov. Arzenik je bil med najpogostejšimi, saj je brez vonja in okusa, lahko si ga brez težav kupil v lekarni in trgovini, saj so z njim barvali hrano in ga uporabljali v kozmetiki. V tistem času se sploh niso zavedali, kako strupene so nekatere snovi, za zdravje so recimo pili vodo s svincem, strihnin so uživali kot stimulans in v času prohibicije alkohol destilirali iz vseh mogočih stvari, celo iz pohištva, in zaradi metanola umirali kot muhe. Tudi radij je veljal za čudežni element; uporabljali so ga v kozmetiki, otroci so lizali bonbone, namočene vanj, stari ljudje so se z njim mazali, ker so mislili, da zdravi revmo. Marie in Pierre Curie, ki sta ga odkrila, sta verjela, da je čudežno zdravilo. V knjigi pišem o dekletih, ki so z radijem risale številke na ročne ure, ki so bile še posebej popularne med vojaki, saj so se svetile v temi. Dekleta so si z radijem rade barvale nohte in si ga nanašale na lase, strupene čopiče so oblizovale, da so bili čim tanjši. Kmalu so začele zbolevati, postale so anemične, čeljust jim je povsem razpadla, nekaterim so zrasli velikanski tumorji. To je žalostna zgodba, a kar nekaj jih je preživelo ali pa so za rakom zbolele šele čez nekaj let.

V New York Timesu pišete kolumno o strupih v vsakdanjem življenju in vaš tekst o tem, da je riž lahko zelo strupen, je bil med najbolj branimi. Ali jeste riž?

Skušam se mu izogniti. Naj najprej povem, da v naravi najdemo veliko strupov, ki so mnogokrat veliko močnejši od tistih, ki smo jih v laboratorijih ustvarili ljudje. Težko bi ustvarili kaj bolj strupenega, kot je kačji strup ali strup nekaterih žab. Naravno ne pomeni nujno tudi nestrupeno.

Riž je strupen, ker iz zemlje zelo dobro potegne vse strupe, ti pa se potem kopičijo prav v zrnu oziroma v njegovi lupini. Predvsem gre za arzenik in kadmij. Težava je v tem, da v Indiji riž velikokrat sadijo na poljih, kjer je prej rasel bombaž, ki je ena najbolj škropljenih kultur, zato je v tej zemlji še posebej veliko strupov, riž pa jih veselo posrka kot sesalec.

Torej, če že moram izbirati, bom raje kot rjavega jedla beli riž, in še tega predvsem iz Himalaje, ker tam v zemlji ni toliko strupov, in med vrstami bom izbrala basmati, ker je ta slabši »sesalec«.

Ker izjemno dobro poznate vse strupene snovi, ki nas obkrožajo, me zanima, ali ste zaradi tega spremenili še kakšno vsakodnevno navado?

Nikoli ne jem surovih gob, ker vsebujejo hidrazin, ki ga najdemo tudi v raketnem gorivu; ko jih podušimo, ta snov iz njih izgine. Še ena stvar je: v pomivalni stroj nikoli ne dajem plastike, zaradi vroče vode namreč iz plastike hlapijo škodljive snovi in se prenesejo na preostalo posodo. Vsak dan se pogovarjam z znanstveniki, ki preučujejo strupe, s katerimi smo obdani. Večkrat jih vprašam, tako kot ste vi mene, ali ste zaradi kakšnih odkritij spremenili način življenja, in večina mi omeni te tri stvari: riž, plastiko in gobe. Še en nasvet je: da moramo jesti čim bolj raznovrstne stvari, ne pa iste hrane vsak dan. Danes so vse stvari bolj ali manj polne strupov in pesticidov, naše telo se zna samo zelo dobro obvarovati pred manjšo količino različnih strupov in jih izloči, a če jemo isto stvar vsak dan, se ta strup začne kopičiti.

Dobro je znano, da velike korporacije danes vodijo svet, in nič novega ni niti to, da financirajo nekatere raziskave ali podkupujejo znanstvenike, ti pa potem objavljajo članke o tem, da njihovi izdelki niso sporni. Kako se mora novinar, ki piše o znanosti, soočati s tem?

To je res velik problem, a tudi zaradi interneta so stvari k sreči bolj transparentne kot nekoč. Tobačna industrija je v 50. letih pogosto podkupila znanstvenike, da so objavljali članke o tem, da je kajenje celo koristno. Znano je tudi, da so uničili kariero tistim, ki se niso dali podkupiti. V ZDA je kar nekaj spletnih strani, na katerih boste našli podatke o zavajajočih strokovnih člankih in spornih znanstvenikih. Na strani Retraction Watch lahko preverite biografije in bibliografije znanstvenikov. Če vas zanima medicina, lahko na spletni strani Health News Review preverite tudi novinarje, ki pišejo o zdravstvenih temah: ali so pravilno navedli podatke ali so morda le prekopirali obvestilo za javnost. Prav tako so sestavili listo znanstvenikov in zdravnikov, ki jih lahko novinarji pokličejo in so zanesljivo neodvisni in pošteni. Naloga novinarjev je tudi, da zaščitimo integriteto najboljših znanstvenikov.

V zadnjem času so zelo popularne poljudnoznanstvene knjige o moških in ženskih možganih, a vi ste o tej temi pisali že v devetdesetih letih.

(Smeh.) To je čista resnica. Ko sem pisala knjigo Sex on the Brain (Seks v možganih), me je zanimalo, zakaj, če so si možgani moškega in ženske tako zelo podobni, ima en spol vso moč. Zato sem preučevala hormone, od testosterona do estrogena, saj sem se spraševala, ali mi lahko biologija odgovori na vprašanje, zakaj nismo enakopravni. Vsak biolog vam bo razložil, da je testosteron hormon, ki bi mu lahko rekli tudi – »živi hitro in umri«. Naraste namreč, ko se moški znajde v neki tekmovalni situaciji, in ni dober za njegov imunski sistem, medtem ko estrogen deluje ravno obratno: ženski imunski sistem njeno telo obnavlja. Še nekaj je: moško telo ustvarja spermije, ki so nekakšni živi tujki v telesu, in naše telo, naš imunski sistem je narejen tako, da se takoj odzove na takšne tujke, saj nas skuša obvarovati. Testosteron je tu tudi zato, da zavira imunski sistem, da ta ne pokonča spermijev, kar pa za njegovo zdravje ni najboljše. Tudi ženskam estrogen v času nosečnosti oslabi imunski sistem, da telo ne bi zavračalo zarodka, a takoj po porodu ta hormon spet postane zaščitniški do telesa. Biologija je fantastična in uči nas, da moški in ženski možgani delujejo zelo podobno, obstajajo sicer majhne različnosti, a kognitivno so skoraj enaki. Hormoni so tisti, ki so drugačni.

Zanimiva se mi je zdela ugotovitev, da nismo naravno monogamna vrsta, saj smo si vizualno zelo različni. Za monogamne vrste v naravi je značilno, da so si samci in samice čisto podobni, recimo kanadske gosi ali opice titi, vrste, ki menjavajo partnerje, pa so zelo različne, tako kot je to pri človeku.

Najbolj me je presenetilo, da ste napisali tudi knjigo o duhovih oziroma lovcih na duhove, ki je izjemno zanimiva, saj govori o času, ko so se tudi najboljši znanstveniki na svetu ukvarjali s tem, ali obstaja življenje po smrti.

Teorija o evoluciji je zamajala obstoj boga, a mnogi znanstveniki so se začeli spraševati, ali morda vseeno obstaja vsaj posmrtno življenje. Lahko komuniciramo s tistimi na drugi strani? Na to nenavadno ekspedicijo so se odpravili res eminentni znanstveniki in leta 1882 ustanovili Družbo za psihične raziskave. Pri tem so sodelovali Alfred Russel Wallace, ki je skoraj hkrati s Charlesom Darwinom razvil teorijo o naravnem izboru, ameriški psiholog in filozof William James, Nobelov nagrajenec za fiziko John Rayleigh, fizik Oliver Lodge, kemik William Crooke, ki je odkril talij, Joseph John Thomson, ki je odkril elektron, in pri nekaterih eksperimentih je sodelovala celo Marie Curie. Člani te druščine so bili tudi pisatelji, recimo Mark Twain, Lewis Carroll in John Ruskin. Kakšna neverjetna skupina lovcev na duhove! Ti znanstveniki so začeli hoditi na različne spiritualne seanse, družili so se z mediji, od katerih so bili mnogi le izjemno dobri čarovniki ali prevaranti, preučevali so nadnaravne pojave.

Wallace je recimo verjel, da evolucija razloži delovanje narave, a le višja inteligenca, nekaj nadnaravnega lahko dejansko razloži duhovno in moralno človeško bistvo. Seveda so bili mnogi znanstveniki nad to družbo ogorčeni, niso mogli verjeti, da se njihovi eminentni kolegi družijo z najrazličnejšimi šarlatani in prevaranti, verjeli so, da je spiritualizem prevara, ki jo je treba razkrinkati, ne pa preučevati.

Knjigo sem ravno začela brati in je res nenavadna. Zelo dobro opisuje čas in atmosfero konec 19. stoletja, ko je bila spiritualnost velika moda. Tukaj imate šele nenavadne junake. A najbrž so kakšni snobi z znanstvenega področja nad to temo vihali nos?

Absolutno. Veljam za eno najbolj znanih novinark, ki pišejo o znanosti, in sem zaupanja vredna profesionalka, a moja življenjska filozofija je, da je včasih, če imaš dobro idejo, treba svojo kredibilnost malce omajati. Po koncu kariere nočem biti pokopana v krsti, polni žetonov, na katerih piše verodostojnost, odločila sem se, da bom nekaj teh žetonov porabila za dobre ideje. A o takšni temi sem lahko napisala le eno knjigo, če bi moje naslednje delo govorilo recimo o paranormalnem, bi že lahko bila na drugi strani znanosti. Čeprav imate prav, to je predvsem zgodba o nekem času. Pisanje te knjige je bila odlična izkušnja, veste, koliko ljudi mi je pripovedovalo svoje zgodbe o duhovih, med njimi so bili tudi znanstveniki. Ta izkušnja me je naučila, da sem še bolj odprte glave, saj s svojim znanjem nisem tako samopomembna in vsevedna, kot sem si mislila. Nekaterih čudnih stvari, ki so jih odkrili omenjeni znanstveniki, tudi sama nisem mogla razvozlati. Seveda ne govorim o nadnaravnem, ampak o nečem naravnem, česar še ne znamo razložiti. Znanost še vedno ne zna odgovoriti na vsa naša vprašanja, in to mi je všeč. William James je imel prav, ko je dejal, da nam znanost dokazuje, da je svet fantastičen in čudovit, a tudi neverjetno zapleten.


In zdaj nekaj čisto drugega. Napisali ste tudi članek o smrti oziroma vzrokih za smrt palestinskega voditelja Jaserja Arafata.

Ker me zanimajo strupi, vedno prisluhnem, ali se kakšne sumljive reči na tem področju omenjajo v vsakodnevnih novicah. Ko so arabski aktivisti na tv-mreži Al Džazira povedali, da so prepričani, da je bil Jaser Arafat zastrupljen s polonijem, ki je že prej umoril nekdanjega ruskega obveščevalca Aleksandra Litvinenka, me je ta primer začel takoj zanimati. Najprej sem pomislila na to, da bi bilo tak umor težko speljati, saj je bil Arafat izjemno dobro zastražen. Pri zastrupitvi s polonijem obstajajo simptomi, ki jih je težko spregledati, in Arafat jih ni imel. Ko sem preučevala izsledke obdukcije in se pogovarjala s strokovnjaki, sem opazila, da so res odkrili zelo šibke sledi radiacije, a sem ugotovila, da zato, ker je bil verižni kadilec. Polonij pride v tobak prek fosfatnih gnojil, ki jih uporabljajo za boljšo rast rastline in za izboljšanje vonja. Zaključek zgodbe je tako čisto preprost, čeprav so me pri Al Džaziri po objavi mojega članka obtožili, da podpiram drugo stran. Kar seveda ni res. Moj članek pač ni bil dovolj dramatičen. Tudi polemike so za novinarje, ki pišemo o znanosti, nekaj čisto normalnega.