Zavajajoče ocene škodijo predvsem slovenskemu gospodarstvu

Podatki Svetovne banke o trajanju reševanja gospodarskih zadev na slovenskih sodiščih kažejo, da so ta nedopustno počasna. Pa Svetovna banka operira s podatki, ki odražajo dejansko stanje?
Objavljeno
04. marec 2016 21.40
reut*IMF
Gregor Strojin
Gregor Strojin
Pretekli teden je bilo v delu slovenske javnosti opaziti novice o članku revije The Economist, ki je na primeru Italije analizirala rezultate oktobra lani objavljene lestvice Doing Business 2016 za področje reševanja gospodarskih sporov (Enforcing Contracts). Gre za lestvico Svetovne banke o globalni konkurenčnosti svetovnih gospodarstev. Iz podatkov o času reševanja sporov pa naj bi izhajalo, da so v Evropi od slovenskih sodnikov, ki naj bi za to potrebovali 1160 dni, počasnejši le še grški. Medtem ko se je članek o Italiji osredotočil na tezo, da k predolgim postopkom prispevajo zlasti odvetniki s postopkovnim zavlačevanjem, so slovenski komentatorji objavo pospremili s preprostimi ocenami v ustaljenem slogu, da »sodstvo uničuje podjetnike«, in nadaljnjimi sporočili ad hominem.

Spregledan vzpon z 51. na 29. mesto

Zgodbo lahko beremo povsem drugače. Lestvico Doing Business sestavlja desetih kazalnikov, od katerih se na sodstvo med drugim nanašajo tudi stečaj, ustanavljanje podjetij in registracija nepremičnin. Slednja pomeni vpis nepremičnine v zemljiško knjigo in po zadnji lestvici naj bi se slovenski čas celotnega postopka lani skrajšal s 109,5 na 49,5 dneva, uvrstitev pa izboljšala z 90. na 36. mesto. Pri stečajih smo skočili z 42. na 12., pri ustanavljanju podjetij pa že leto prej z 38. na 15. mesto. Na področju gospodarskih sporov naj bi bilo doseženo izboljšanje s 1270 na 1160 dni oziroma za okoli 10 odstotkov, vendar pa po podatkih sodstva to ne odraža realnega stanja.

Ti premiki so pomembno prispevali k temu, da se je Slovenija na celotni lestvici Svetovne banke v zadnjem letu povzpela z 51. na 29. mesto. Gre za izjemen uspeh, vendar so bile tovrstne ugotovitve pri nedavnih novicah in komentarjih spregledane.

Da je nekaj zelo narobe, kaže že podrobnejši pregled podatkov po letih. Podatki Svetovne banke namreč očitno odražajo drugačno stanje od dejanskega, saj so se v njihovih meritvah do lani vrsto let zapored ponavljali do dneva enaki rezultati. Pri gospodarskih sporih naj bi Slovenija najugodnejše čase dosegala v obdobju 2004–2006 (1003 oz. 913 dni), nakar je čas poskočil na 1350 dni in tak ostal do leta 2009, med letoma 2010 in 2013 znašal enakih 1290 dni, v letu 2014 malenkost padel na 1270 dni in tak ostal tudi v 2015. A neposredni podatki o dejanskih gospodarskih sporih kažejo radikalno drugačno sliko. Ob upoštevanju predpostavk, kot jih zahteva Svetovna banka, po ocenah nekaterih poročevalcev potrebovani čas v Sloveniji v podobnih primerih znaša zgolj 653 dni oziroma nekaj več kot polovico prikazanega in že vrsto let pada. Z rezultati, ki jih je predstavila Svetovna banka, se prav gotovo ne moremo sprijazniti, saj ima lahko takšna predstavitev izjemno škodljive posledice za slovensko gospodarstvo. Od kod taka razlika?

Kako realni so podatki Svetovne banke

Podobno so se do dneva identični podatki iz leta v leto ponavljali tudi pri drugih kazalnikih. Razlogi za takšno neskladje se lahko skrivajo v načinu zbiranja in obdelave podatkov. Svetovna banka podatke zbira z vprašalniki, ki jih pošlje izbranim osebam v državah. Od njih terja izračun na podlagi hipotetičnega primera z natančno določenimi predpostavkami, pri čemer morajo na podlagi lastnih izkušenj in opažanj iz preteklega leta oceniti potrebne korake in pričakovano povprečno trajanje priprav ter izvedbe gospodarskega spora in z njim povezanega izvršilnega postopka. Iz vseh vrnjenih vprašalnikov naj bi se potem izračunala povprečja (kar naj bi letos znašalo 1160 dni). Če upoštevamo, da je Svetovna banka v več zaporednih letih objavljala do dneva identične podatke (npr. pri stečajih kar devet let zapored isti podatek – dveh let), se da najmanj sklepati, da ta poročila dejanskega stanja ne odražajo.

Eden od pogojev za kakovost podatkov je angažma poročevalcev, ki jih morajo izpolnjevati vestno oziroma z upoštevanjem dejanskega stanja in vseh predpostavk iz vprašalnikov. Identičnost podatkov v zaporednih letih dopušča oceno, da je večina poročevalcev najverjetneje vračala kar kopije starih vprašalnikov z zgolj manjšimi popravki ali celo brez njih, morebitne odklone od takšnih poročil pa je Svetovna banka verjetno obravnavala kot izjeme in jih ni upoštevala. Seveda lahko obstajajo tudi drugi razlogi, vendar jim ne morem pripisati bistveno večje verjetnosti.

Medtem ko so podatki in poročanje o stanju sodstva z leti ostajali enaki, so se tako postopki in način dela kot tudi večina ljudi v njem korenito spremenili. Normalen sodni postopek, ki je pred desetimi leti trajal povprečno dve leti, zdaj traja nekaj več kot pol leta. Enostavnejši, kot sta zemljiška knjiga in izvršba, so trajali pol leta ali več, zdaj pa le nekaj dni. Prebivalci to pri vsakdanjih opravilih opazijo. Časovna izboljšanja so posledica organizacijskih in tehnoloških sprememb, ki jih je sodstvo uvedlo že pred leti. Ker postopki zdaj že vrsto let trajajo po le nekaj dni, tovrstnih skrajšanj potrebnega časa verjetno ni bilo mogoče več dolgo spregledovati. Skoki v enem letu z 42. na 12., z 38. na 15. ali 90. na 36. mesto podpirajo domnevo, da je šlo v preteklih letih na teh področjih dejansko za posledico nepravilnega zbiranja in obdelave podatkov. S tem pa se krepi sum, da se podobna razhajanja pojavljajo tudi pri podatkih o gospodarskih sporih. Najbrž pa še kje.

Napačne predpostavke onemogočajo prave diagnoze

Situacija nikakor ni tako slaba, kot se jo skuša prikazati, vseeno pa terja resno obravnavo in predvsem delo, saj se stvari ne da spremeniti čez noč. Tudi na področjih, kjer je Svetovna banka z radikalno preuvrstitvijo delno sanirala »nedoslednost« preteklih let, so dejanske izboljšave postopkov še možne in z njimi se ves čas ukvarjajo. Vendar pa eno glavnih težav za zagotavljanje trajnostnih trendov pri krepitvi učinkovitosti in kakovosti delovanja sodišč in sodne uprave predstavlja že ustaljen politični diskurz, ki neprestano in nesorazmerno opozarja na nerealne podatke in neobstoječe probleme. Energijo, ki bi morala biti posvečena prioritetnim področjem, preusmerja na neplodna tla.

Tega sicer ni deležno le sodstvo, ampak tudi številne druge družbene institucije. Postavlja pa se vprašanje, komu takšna obravnava koristi. Prepogosto je, na primer, prezrt simptomatičen podatek, da je slovensko sodstvo največjo stopnjo zaupanja uživalo okoli leta 2000 – takrat, ko je bilo največ sodnih zaostankov in je delovalo najpočasneje. Ko je začelo opravljati svoje delo, je postajalo vedno večji trn v peti tistim, ki so neustrezno delovanje sistema izkoriščali, nekateri pa od takšnih metod celo postali eksistencialno odvisni. Zaupanje v sistem je sorazmerno s številom očitkov in napadov začelo padati, čeprav se je njegova učinkovitost povečevala. Temu se, vsaj glede na trend, zdi podoben podatek, da je Svetovna banka trajanje gospodarskih sporov v Sloveniji pred desetletjem ocenjevala bolje kot ga danes.

Če si kot družba iskreno želimo sprememb na bolje, jih ne moremo graditi na napačnih predpostavkah. Potrebne so pravilne diagnoze. Naivno je pričakovati, da bodo te prišle od zunaj, kot tudi, da moramo tiste, ki pridejo, brez razmisleka sprejeti in na temelju teh diagnoz zahtevati ukrepe. S takim pristopom se povsem zavestno spregleduje, da mnoge rešitve očitno delujejo in ustvarjajo pozitiven trend. Očitki sodstvu, ki se pri nas redno vežejo na takšna sklepanja, med drugim zahtevajo lustracijo in podreditev političnim interesom, vedno bolj grobi pa postajajo tudi osebni napadi, saj se z njimi sledi drugim ciljem. V medijih in splošni javnosti hkrati dosegajo mnogo večji odmev kot uravnotežena stališča, kaj šele dejanski uspeh. Zato je realnost vedno bolj zamegljena v metežu obtožb in nepreverjanih trditev.

Od tistih, ki brez ustreznega razmisleka ali ob zasledovanju lastnih interesov brez večjih zadržkov ponavljajo neresnične stereotipe, bi veljalo pričakovati, da se zavedajo posledic, ki jih z njihovo krepitvijo prinašajo za širšo družbo in gospodarstvo – v tem primeru od vpliva na bonitetne ocene države in višine obrestnih mer do večje konfliktnosti prebivalstva. Kapitalski trgi v notranjih sporih najbrž uživajo, saj vedo, da te bodo, če se sam podcenjuješ in uničuješ, lahko kupili še ceneje.

***

Gregor Strojin je svetovalec na vrhovnem sodišču. Zapis je avtorjevo osebno stališče.