Tiskane izdaje
O čem razmišljam, preden napišem knjigo? Najprej pomislim, da je to nekaj nemogočega. Nemogoče je, da bi tisto, o čemer razmišljam in kar čutim, lahko preoblikoval v črke, ki bi bile bralcu zmožne moje doživljaje prevesti, ne da bi proces prevajanja pri tem utrpel izgube. Poleg tega je v vsakem primeru nemogoče, da bi ti nejasni, zvokom podobni simboli zapeljali bralca in ga prepričali, naj mi sledi, kamor ga želim peljati. V tem smislu sem kakor pilot v nadzorni sobi jumbo jeta, pred mano pa se razteza vzletna steza. Tudi če sem prej že nekajkrat zmogel ta čudež, mi zdrava pamet zatrjuje, kako par kril in delujoč motor ne bosta dovolj, da spravita to gmoto v zrak. Kjer bi poletela. Nato pa pristala natanko tam, kjer sem si pristanek zamislil. K točki pristanka bom kasneje še nekaj dodal.
Kaj torej spravi letalo v zrak? Očitno ne le skeptični, prestrašeni pilot. Kot tudi avtor sam ni tisti, ki ustvari zgodbo. Napisane zgodbe beremo v kontekstu, skozi tradicijo literature, ustvarjene pred njimi. Avtorji zavedno ali ne govorijo s svojimi predhodniki in sodobniki. Kot avtorja kriminalk bi me bilo torej treba brati v luči tistih, ki jim ostajam dolžan. Med njimi so: Edgar Allan Poe, Conan Doyle, Raymond Chandler in Jim Thompson. Nadalje Karl Ove Knausgård, John Irving, Astrid Lindgren, Charles Dickens – liniji bi lahko sledili nazaj do Miguela de Cervantesa. Dovolite, da poudarim: brati. Kajti avtor ne piše nujno v literarnem kontekstu. Ne nazadnje obstajajo avtorji, ki niso prebrali niti ene same knjige, preden so se lotili pisanja svoje. Vendar ker knjige dosežejo občinstvo, bo tisto, kar ste napisali, brano in izkušeno v kontekstu, rezoniralo bo z življenjskimi in literarnimi izkušnjami bralcev, z njihovimi estetskimi okusi, moralnimi vrednotami, pričakovanji glede literature in žanra. Če je torej avtor pilot, literarna tradicija predstavlja krila in bralec motor. Ali pa na to vsaj računam, ko dosežem vzletno hitrost in pred sabo vidim približevanje konca vzletne steze.
Žejo (maja letos bo slovenski prevod izšel pri založbi Didakta, op. ur.) sem začel pisati leta 2015. Ker gre za enajsti roman v seriji o detektivu Harryju Holu, ima zgodba protagonista, ki mi ga je postopoma uspelo zelo dobro spoznati. Tako dobro, da se mi bo zmeraj zdelo smiselno postaviti vprašanje, ali res obstaja še kaj, kar bi rad o njem povedal, ali me ni morda že začel dolgočasiti. Nadaljujem s pisanjem o ravno tem liku zato, ker bo roman s platnico 'Triler o Harryju Holu' z veliko verjetnostjo dosegel široko občinstvo? Ta vprašanja se mi zdijo pomembna, zato si jih postavljam. Tisti dan, ko bom napisal nekaj, četudi en sam stavek, s kakšnim drugim razlogom in ne zato, ker me zanima, bo tako, kakor bi prvič s partnerko imel spolne odnose iz dolžnosti: začetek konca. Mislim, da me Harry Hole še vedno zanima ravno zato, ker ga tako dobro poznam. Podobno dobra stara prijateljstva niso nekaj, česar bi se naveličali, ampak v resnici ravno ta sčasoma postanejo tisto, kar nam je najbolj dragoceno. Tu gre za postopno poglabljanje vpogleda v mnoge plati prijateljeve osebnosti in načinov, kako se v njej zrcali naša lastna osebnost. Poleg tega, da tak odnos nasiti našo radovednost, podžge tudi naslednje vprašanje: Kaj je onkraj sobe, ki je onkraj sobe? Ne bom rekel, da se Harryja in njegovega sveta ne morem nikoli naveličati; oba sta zelo temačna, človek pa potrebuje svetlobo. A kadarkoli se nekaj časa gibljem na dnevni svetlobi, vedno znova v sebi najdem hrepenenje po vrnitvi v Harryjevo melanholijo in pesimistični nihilizem.
Zato je paradoksalno, da se Žeja začne s srečnim Harryjem. To sem s težavo napisal, ker nisem vajen srečnega Harryja. Na koncu prejšnjega romana Policija se je poročil z Rakel in zdaj je zaposlen kot inštruktor na policijski akademiji, kamor se je vpisal njen sin, Oleg. Harry sam opiše ta novi občutek kot hojo po tankem ledu. Vsako jutro se zbudi in upa na več statusa quo, na ponovitev prejšnjega, na to, da bo led zdržal. Medtem ko Harry Hole zasebni državljan upa na večni, harmonični Neskončen dan, policaj in detektiv za umore v njem postajata nemirna. Tisti, ki je pobegnil, je še vedno nekje zunaj. Harmonija in nemir sta si postavljena nasproti in Harryjeva odgovornost za majhni krog bližnjih prijateljev pride v konflikt z njegovo policijsko dolžnostjo glede na širši krog – družbo.
Ironično zmaga ravno družba, torej skupnost, v kateri se je vedno počutil kakor outsider. Zdaj se pojavi novo vprašanje, kolikor fikcija zmore postavljati vprašanja: Če iskanje 'sreče' ni primarno gonilo osebnosti, kakršna je Harryjeva, kaj je? Smo čredne živali, če je naša potreba po prispevanju skupnosti močnejša od ljubezni do partnerja in otrok? Res celo outsider, kakršen je Harry, potrebuje priznanje svojih vrstnikov bolj, kakor potrebuje svojo družino? Je »sreča« zasebne sfere precenjena?
Večji del Žeje sem napisal v kavarni v Oslu, kamor sem se zatekal zadnjih 17 let in ki ne bo več obstajala, ko se bom vrnil s tega potovanja. Prav tam, pri svoji običajni mizi ob steni, sem kmalu zatem, ko sem jumbo jet Žeje pognal s tal v zrak, spremenil smer leta. To pa iz dveh razlogov. Prvi je bil pogovor, ki sem ga prestregel med moškim in žensko pri mizi poleg moje. Najprej sem mislil, da gre za službeni razgovor (»Kje se vidiš čez pet let? Kakšne so tvoje glavne značilnosti?«), potem pa sem se odločil, da gre za online zmenek (»So mi bolj všeč mačke ali psi? Hmm. Katera žival pa je tebi najbolj všeč?«). Niso me toliko fascinirale očitne nevarnosti zmenkov na tinderju kakor boleča zadrega tovrstnih pogovorov. Sogovornika sta očitno neuspešno iskala družbene dogovore in običaje, za katerimi bi se lahko skrila, poleg tega sta si najbrž kazala lažno sliko drug drugega, ko sta tako sedela, prepuščena pogledu in sodbi drugega. Izmenično sta bila pisatelja in bralca, zgodbe, ki so vzniknile v tistem srečanju, v najožjem literarnem kontekstu, pa so spontano našle pot do moje tipkovnice.
Druga sprememba smeri, ki me je – kakor tudi bralce – privedla do nenadejane točke pristanka, od prvotno načrtovane, je bil vampirizem. Ne morem se spomniti, kaj točno sem iskal, a najbrž nekaj iz globljih, temnih kotičkov psihiatrije. Ko sem naletel na zgodbe o Petru Kürtnu, vampirju iz Düsseldorfa, in na primer Richarda Trentona Chasa, sem dobil občutek, da je to tisto, kar mi je manjkalo za gradnjo mostu med različnimi temami knjige in bo ustrezno reflektiralo Harryja. Tako imenovani resnični zločin me običajno ne zanima, vendar tu zločinski elementi, ki sem jih našel, niso bili tisto, kar bi se mi zdelo moteče in provokativno. Vampir podobno kakor morilec deluje kompulzivno, iz namišljene potrebe po pitju krvi, tudi če s tem, paradoksalno, tvega lastno zastrupitev zaradi visokih vsebnosti železa. Podobno ravna Harry, alkoholik. Kakor Harry tudi vampir išče najbolj intimne, najbolj notranje globine drugega, čeravno v dobesednem smislu. O Harryju sem vedno pisal kot o potencialnem zločincu, ne pa kot o možnem krvosesu. In ok, tu imate spoiler – Harry bo v Žeji pil kri.
O čem torej razmišljam, ko sem končal knjigo, ko je jumbo jet že čudežno pristal in ugotovim, da sem preživel? Skoraj kompulzivno in nemirno razmišljam o naslednjem vozilu, ki ga želim spraviti v zrak. Recite temu žeja, če hočete. Tega, da med avtorjem in njegovimi liki obstajajo podobnosti, ne kaže zanikati. Mogoče bi se mi to moralo zdeti zaskrbljujoče. Vendar kakor Harry ali kakor vampir mnogi avtorji nimajo izbire, morajo nadaljevati. Morajo pisati, morajo leteti.
