Tiskane izdaje
Coldplay so v petnajstih letih prodali nekaj več kot 60 milijonov plošč, posneli sedem studijskih albumov in bili na več svetovnih turnejah. Ampak kot da si glasbeni novinarji šele zdaj drznejo zapisati, da so Coldplay trenutno največji pop/rock bend na svetu. V Veliki Britaniji je celo tako, da jih večina začne zapise o njih ali njihovih koncertih z »zelo mi je žal, ampak Coldplay so res kul«.
V preteklih treh mesecih so razprodali vse koncerte v Južni Ameriki in Evropi, v nedeljo jih čaka najpomembnejši, v Glastonburyju, na slovitem piramidnem odru, potem severna Evropa in najprej, ZDA. Pretekli teden so štirikrat napolnili stadion Wembley.
Napolnili so ga tudi mnogi pred njimi. Ampak ne bom prva, ki bo zapisala, da na koncertu Coldplay nikogar ni treba prepričevati, da dvigne roke v zrak. Svetleče led-zapestnice, ki so jih začeli uporabljati ob turneji Mylo Xyloto pred petimi leti, hočejo same gor, v sozvočje z drugimi. Tako je v soboto enormna londonska platforma v nekem trenutku postala neskončno mavrično polje.
Coldplay ne znajo narediti slabega koncerta. Njihov najnovejši album A Head Full of Dreams je neverjetno podoben tistemu iz leta 2011, Mylo Xyloto, in tudi set liste so precej podobne. Ne pa iste vsak večer, to ne. Vsak od obiskovalcev, tako kot pri turneji Mylo, prejme ob vhodu na dogodek zapestnice, ki jih nato med koncertom v zaodrju upravljajo coldplayevski čarovniki – kdaj naj se prvič prižgejo, navadno ob uvodnih Jonnyjevih rifih skladbe Charlie Brown oziroma ko glasba to zahteva. Vse to smo že doživeli nekaj let nazaj, ampak učinek je še vedno isti – magija. Mimo tega, da se je Chris Martin izklesal v čisto pravega frontmana, ki namesto hoje med tremi koncertnimi prizorišči in podaljškom osrednjega odra skoraj praviloma raje izbere poskakovanje ali tek, koncert uokvirja impresivna pirotehnika, mojstrsko rokovanje s svetlobnim – laserskim parkom, in milijoni listkov v obliki ptičkov, ki jih nad občinstvo izstrelijo med Fix You, in ne nazadnje mavrična lestvica, ki v poznem večeru osvetli ogromne elipse jeklenih lokov Wembleyja, je nepozabno naslednje: narediti dveurno rajanje in ob tem ne pozabiti na žrtve v Orlandu, Bowieja, Princea, Charlieja Chaplina, in na veličastnega Alija (koncert se začne z enim njegovih govorov o egalitarizmu) ter Arthurja, sina Nicka Cava – prisotnega med občinstvom –, ki je pred meseci padel s pečine in umrl ... In mnoge druge, ki jih ni več. Kar ganljivo.
Preprosto, nekomplicirano, neposredno
Preprosto, nekomplicirano, neposredno – ostaja zaščitni znak skupine. Zato tudi ni tako presenetljivo, da je na stadionu mogoče videti nekaj generacij njihovih oboževalcev; vsi se lahko identificirajo z njihovimi zdaj že evergreeni Yellow, The Scientist in Clocks, eni žarijo od upanja in želje po uresničitvi najstniške ljubezni, drugi s sredine življenja razmišljajo o njej kot o nečem, kar se ves čas spreminja. Nič sarkazmov, dvoumnih pomenov, samodestruktivnosti, lamentacij.
Coldplay so morali doslej požreti že marsikaj, nasploh jih imajo najbolj na muhi novinarji New Yorkerja in Guardiana, seveda. Poleg izgube prvinskosti zvoka s prvih albumov jim očitajo, da so se do kolen namočili v pop (je to tako slabo?), in sploh, da so njihovi komadi iz plošče v ploščo preveč podobni drug drugemu. Ter da Chrisova besedila preveč poenostavljajo življenjska emocionalna stanja. Tristo kosmatih medvedov.
Pop/rock besedila še niso literatura. Ni treba, da bi bila. S tem bi se verjetno strinjal tudi stari Whitman. Seveda Martin ni tako artikuliran kot Dylan ali Morrissey. Njegov adut je za razliko od onih dveh v tem, da na koncertih brez velikega napora in dolgovezenja da vedeti ljudem, da jih ima rad. Znorijo.
Tisti, ki so kdaj že bili na koncertu Stonesov, Pearl Jam ali Guns N' Roses, Red Hot Chili Peppers, Depeche Mode, Rage Against the Machine in še koga, verjetno vedo, kaj je neposredna glasbena, in ne samo slednja, energija, po katero se v resnici odpraviš, ko se pomikaš proti muziki na koncertih: poenotenje, kjer neizpolnjenih objemov preprosto ni.
Čeprav, na koncu, več kot to – da si leta 1995 v prvi vrsti nekajtisočglave množice, pod odrom Palatrussardi, brez vmesnega prostora z varnostniki, in ti Eddie Vedder poje naravnost v obraz in potem v zaodrju žuraš s Pearl Jam, »ker si pač bila najbolj kul in si uživala, ko sem te polival z vodo«, in odneseš domov, naravnost k pouku v srednjo šolo, pijan od sreče in poljubov otečenih ustnic, njihovo kitarsko trzalico, hvala, mili Stone – v resnici pomeni občutek, da smo si na koncertih med utripanji, ognjemeti, laserji vedno vsi enaki. Ni nestrpnosti, zmerljivk, temnih pogledov, pretepov, je 80.000 ljudi, ki so del nečesa, kar ne obeta samo hipne vzhičenosti; lahko je nekaj trajno dobrega in tudi nekaj, kar nima nacionalnoideoloških identifikacijskih predznakov, ki nas navadno v množici, ki kriči po opredeljevanju, spravljajo v težave.
Od Gwyneth Paltrow do Obame
Zdi se, da tudi Coldplay niso več obremenjeni s tem, kdo vse jih ne mara, čeprav Martin med koncerti še vedno vzklikne, »hvala, ker morate zaradi tega, ker poslušate našo glasbo, požreti toliko dreka!« Mogoče pa so se samo osvobodili lastnega, da so bili tik pred razpadom, in nemara še so, da v studiih ni šlo vedno vse tako, kot je treba, da jih je, kot mnoge bende pred njimi, najbolj begalo troje: slava, denar in čas. Preveč časa, ko so bili skupaj na turnejah, in preveč časa, ko so bili narazen, in delitev finančne pogače, ki so jo pred nekaj začeli deliti na 4 krat 25 odstotkov. V resnici je to precej zaseben bend, pravzaprav nikdar ne govorijo o sebi, ne ko jim gre dobro, še manj, ko jim gre slabo – kar je skoraj nekakšen konstitutivni moment zgodovine rocka, da se drogiraš, piješ, se v bendu kregaš zaradi keša in statusa pomembnosti, na koncu tudi o tem, zakaj je treba vaditi vsak četrtek – in o tem razlagaš po časopisih. Ali pa, zakaj je pevec deležen največ pozornosti v bendu – ker je bil deset let poročen z Gwyneth Paltrow in se je po neki sloviti metodi z njo tudi razšel. Pravzaprav jih to nikdar ni zanimalo, nobenih ekskluzivističnih čustvovanj, »nič posebnega nismo, moje trpljenje, ki ga poslušalec prepozna v skladbah, ni nič drugačno od njegovega ali od nekoga, ki sedi v Beli hiši«, pravi Martin. Mimogrede, Obama jih redno posluša na iphonu. Nemara jim je tudi zato dovolil, da so v skladbi Kaleidoscope uporabili njegovo petje Amazing Grace, himne proti sužnjelastništvu, ki jo je ameriški predsednik zapel na maši zadušnici pastorja Pinckneyja, ene od žrtev rasističnega pokola v cerkvi v Charlestonu.
Bendu je jasno, da ljudje pridejo na njihove koncerte zato, da bi se imeli dobro, da bi začutili energijo med četvorko, ker na koncu gre samo za to. Diši po njuejdževskem psihošitu? Morda. Toda ne nazadnje, komu se pa še ljubi na koncerte, kjer bodo nanj zlivali cinizem? Dovolj ga je v vsakdanji rabi. Bolj kot vse ljudje potrebujejo povezanost na fizični ravni, strnitev vrst, in Martin, ki je študiral antične študije ter klasično filologijo, bo, če je res tako odlično prevajal Homerja, Vergila ali Cezarja, kot pravi njegova diploma summa cum laude, nekaj vedel o tem. Ampak morda bi pa kdo rad govoril o relevantnosti v sodobni pop/rock glasbi? Ali o tem, da je občutenje pripadnosti skupnosti še vedno eden od temeljev pop/rock mitologije.
Coldplay niso kakšni posebni virtuozi na inštrumentih, in Chris ni najboljši pianist/kitarist/vokalist na svetu. Toda kemija med njimi je izjemna.
Še vedno je fajn noreti na koncertu
Na Angleškem je še vedno zabavno brati recenzije koncertov, zato ker jih vsaj napišejo. Meni pa se je zdelo nenavadno začudenje kolegov v Sloveniji, ko sem jim pripovedovala, kako je še vedno fajn noreti po koncertih, skakati z glasbo in drugimi, odklopljen od računalniških mašin in masturbatornih selfijad družabnih omrežij. Naj bi časi, ko smo skakali in slamali po Evropi, minili? Nikakor. Nas je treba biti sram zaradi tega, kakšno glasbo poslušamo? Še vedno? Je narobe, če te enako prevzame koncert skupine Radiohead, Sakamota, Fugazijev, Laurie Anderson, Rage Against the Machine, Alice in Chains, Johna Adamsa, Louja Reeda, Scotta Walkerja, Nymana, Balanescuja, Cava, New Order, še dvajseterice, večinoma izvajalcev klasične glasbe? In Coldplay, ki so pred prihodom na oder vrteli arijo O mio babbino caro iz Puccinijevega Giannija Schicchija, v izvedbi Marie Callas, seveda.
Zdi se, da bi moralo vse, kar premore za nianso več duhovne mehkobe, radosti, v sebi a priori nositi praznino. Precejšen pritisk za sodobnega poslušalca. Da ne govorim o izvajalcih. Še posebej glede na količino idiotske glasbe, ki nekontrolirano naplavlja. Sentimentalnost je v tem smislu še najmanj oporečna. Kaj pa, če je sentimentalnost za nekoga, pristaniškega delavca iz Falmoutha, na primer, ki se je na Wembley in koncert skupine, ki jo ima rad, pripravljal nekaj mesecev, skrbno dajal denar na stran, za dve uri glasbe in šova – edina prava stvar, edina resnična stvar? Koliko nas je z vseh koncev Slovenije pred 25 leti s starejšimi brati in sestrami štopalo na Novi rock v Križanke? To je bilo skorajda konec sveta. In tudi tam ni vsaka kitarska struna, ki je zavibrirala, proizvedla božanskega zvoka lire. Pop in nemara čedalje pogosteje tudi rock sta danes že marsikaj, predvsem pa klišejska. Ampak če nas klišeji delajo boljše ljudi, če smo si zaradi tega bližje, tudi prav. Čeprav nas takšni stavki neredko pahnejo v nelagodje. Kot zdaj mene. A so, nekako, neškodljivi. In mar ni pri umetnosti, po Dicku Hebdigeu, najbolj pravo in ganljivo tisto, kar jo najbolj spaja z življenjem: čustva, posameznik, njegov večni spodleteli poskus socializacije.
»Seveda bi bilo zame najlažje in najvarnejše, glede na to, da mi denarja resnično ne primanjkuje, če bi sodeloval samo s strani glasbene kritike priznanimi bendi, obskurnimi, eksperimentalnimi indie skupinami. Vsakdo bi rekel, oh, seveda. In večinoma se producenti tudi odločajo na podlagi takšnih presoj. Toda, ko sem spoznal fante iz Coldplay, so mi bili tako všeč, videl sem, da hočejo in si želijo raziskovati, se učiti nekaj novega …, da sem se na lastno iniciativo hotel povezati z njimi. Tudi kasneje, ko je bil Mylo Xyloto že zunaj. Podobno kot nekoč z U2. Lačni so nečesa novega. In nekaj novega bodo tudi naredili, to je samo vprašanje časa. Na koncu bo to postal pravi velik bend,« je o sodelovanju s skupino povedal glasbenik, skladatelj in eden najboljših producentov na svetu, Brian Eno.
Približno pol milijona poslušalcev, ki so minuli teden na koncertih plesali in prepevali s pevcem Chrisom, je sodeč po videnem skupaj z menoj verjelo, da smo poslušali glasbo in gledali nekaj, kar je zelo konkretno našlo svoj prostor v svetu, in ne nečesa, s čimer obtičiš za kratek čas, samo zato, da preveriš, če »deluje«. Gotovo pa je neravnovesje med željo biti eden najboljših bendov na svetu ali biti eden največjih, glede na število obiskovalcev koncertov ali prodanih plošč, nekaj, kar Martinu in drugim članom četverice krati spanec.
* * *
Seveda nisem pozabila na Moon Shaped Pool in na Thoma, ki z Radiohead te dni prav tako koncertira po Evropi – kot tudi dragi nam Stone Roses in še kdo. Ne nazadnje je Chris zelo dolgo pil iz njihovega vodnjaka. Ampak Radiohead in njihove Platonove votline, razvozlavanje harmonij so za dolge otožne zimske dni. Ne nazadnje njihov najnovejši album vseeno je nekakšen »break up – ghost stories« album in med poslušanjem takšnih se žal ni mogoče izogniti preštevanju lastnih demonov. Do takrat se je zato treba naužiti sonca, ob njegovih zahodih zreti v Fibonaccijeve spirale velikih in malih voda in po Chrisu Martinu čisto zares verjeti v ljubezen. Ni vse izgubljeno.
