Alejandro G. Iñárritu: Zgodbe so kisik življenja

Najboljši mehiški izvozni izdelek od udarne trojice Iñárritu, Cuarón, Guillermo del Toro, ki so na »novo izumili Hollywood«, kot radi zapojejo naslovi revij. Je prvi mehiški režiser, nominiran za oskarja, in tretji režiser v zgodovini zlatih kipcev, ki je prejel dva za režijo dve leti zapored.

V filmu Povratnik je stavek, ki ga Leonardo DiCaprio reče svojemu sinu mešancu: »Ne poslušajo te. Vidijo samo barvo tvoje kože.« Kakšna priložnost je to za naše generacije, da se osvobodimo vseh predsodkov in črednega nagona in dojamemo, da je barva naše kože tako irelevantna kot dolžina las, je rekel v svojem govoru na oskarjih, ki ga je deloma že preglasila glasba. Njegov oskar ni običajen oskar, pravzaprav vsi, ki sta jih v zadnjih treh letih dobila s kolegom Alfonsom Cuarónom, nosijo v sebi sporočilo o tem, da je čas, da prepoznamo poetiko in sporočilo kultur, ki so nekoč pripadale tretjemu svetu. Ti zlati kipci so nekakšen kreativni bumerang za vse krivice, zatiranja, ki jih je Latinska Amerika preživela pod škornjem belega človeka od prihoda Kolumba.

Večina njegovih filmov se osredotoča na en sam dogodek, sprožilec, ki spremeni usode ljudi, jih poveže in hkrati njihovo življenje vrže v kaos. V prvencu, triptihu iz leta 2000 Pasja ljubezen, je to prometna nesreča v Ciudadu de México, prav tako v 21 gramov (2003), kjer avtomobilska nesreča poveže družini in ju hkrati raztrga; v bibličnem Babilonu (2006) je to učinek metuljevih kril, ki sproži niz strašnih dogodkov po vsem planetu, v njegovi najtežji drami Ču-do-vi-to (2010) oče samohranilec (Javier Bardem), priseljenec, ki živi na margini Barcelone in se bori z lastno boleznijo in za preživetje svojih otrok.

Birdman je njegov prvi film, ki meji na komedijo in raziskuje vpliv zvezdništva in lika superheroja na ranljivega igralca, za kar je – simbolično – izbral prav Michaela Keatona, večkratnega Batmana. Zato, ker je tako prekleto intenziven, je rekel. Tako kot so intenzivni vsi njegovi igralci. Javier Bardem, Benicio del Toro, Sean Penn, Michael Keaton, Brad Pitt, Cate Blanchett, Naomi Watts in zdaj Leonardo DiCaprio.

V tretjem delu Pasje ljubezni se starec, obdan s potepuškimi psi, sprašuje: Kaj se bo zgodilo z mojim življenjem? Kam grem? Sean Penn se v 21 gramov sprašuje enako. Tako kot Javier Bardem kot umirajoči oče in Michael Keaton v Birdmanu. Leonardo DiCaprio se v Povratniku o tem ne sprašuje, ker nima časa. On poskuša preživeti. Namesto njega se to sprašuje gledalec.

Homage kinematografski tradiciji

Težko je povedati kaj svežega in novega o filmu, ki je buril duhove že med snemanjem. Povratnik je drama o duhovnem boju, o boju moža z naravo, o maščevanju. Za avtorja je film o Ameriki leta 1820 tudi zgodba o koreninah kapitalizma. »Način, kako so ti ljudje ravnali z naravo. Podirali drevesa – zaradi profita. Ubijali živali – zaradi profita. Kompleksen odnos s staroselci, poln predsodkov zaradi drugačne kulture, zaradi barve njihove kože.«

Film odlikujejo izjemni posnetki. Kmalu po premieri so se na spletu pojavili »dokazi«, kako je v določenih prizorih kopiral Andreja Tarkovskega. Temu lahko rečeš kopija ali homage. Sicer pa tudi avtor ne skriva, da je Povratnik »njegov homage izvirni kinematografski tradiciji«, kjer so šli režiserji na konkretna snemalna mesta in se soočali z realnimi izzivi. »Z vso strastjo verjamem, da je tako treba snemati filme. A danes se takšni primeri zdijo že kot perverzne anomalije v svetu filma.«

Kot svoje reference pri tej kinematografski avanturi v neznano tudi sam citira kultne avtorje filmov, ki govorijo o odnosu človeka z naravo, Wernerja Herzoga, Kurosavo, Tarkovskega, sploh Andreja Rubljova. Medtem ga kritiki primerjajo z avtorji, kot sta Francis Ford Coppola in Stanley Kubrick, režiserja z vizijo, karizmo in veliko dozo megalomanije in egocentričnosti. Tudi kar se tiče zahtevnosti do svojih igralcev. »Vem, vem, imam slab sloves. Toda vedno natančno vem, kaj potrebuje lik. Najbrž je za igralce in igralke velikokrat strašljivo, da se spustijo tja, toda poskušam jim pomagati, da uporabijo svoj lastni strah, da pridejo do tiste točke. Edina stvar, ki jo zahtevam, je absolutna iskrenost, to je edina odgovornost, ki jo imaš kot umetnik. Sploh pri Birdmanu, ki je skoraj v enem samem posnetku, sem jim rekel: Ne bom mogel skriti vaših obrazov, vaših napak, vaših neiskrenosti. Ne bom mogel polirati, manipulirati, skrivati, blefirati: v tem filmu bomo gruča slonov, ki hodi po vrvi.«

Po Birdmanu je še bolj glasno kritiziral ameriško produkcijo filmov o superherojih: »Vse te eksplozije in drugo sranje, ki ne pove ničesar o izkušnji biti človek. Večina ameriških filmov je videti kot produkti v restavracijah s hitro hrano, njihovo povprečnost, predvidljivost, obliko in okus določajo korporacije.«

Nemogoče je mogoče

»Razlika med tem, ko filme počneš zares ali se zatekaš k elektronskim učinkom, je podobna kot med organsko pridelano in gensko spremenjeno hrano. Preprosto nima takega vonja in okusa kot original. Le da tega ne prepoznamo več. Izgubili smo okus za realno.«

Seveda je kultni prizor z grizlijem v Povratniku genialen primer združitve realnega in tehnologije, ampak o tem noče razlagati. »Moja dolžnost je, da nemogoče naredim mogoče, in to je vse,« je rekel za Observer. »Če bi povedal, kako sem to naredil, bi uničil gledalčevo izkušnjo.«

In zdaj o ekstremnih razmerah na snemanju, ki so še pred premiero filma v medijih dobile mitološke razsežnosti, ki so jih mnogi sodelujoči opisali kot živi pekel. Sem spadajo zmrznjene kamere pri –40 stopinjah pod ničlo v Calgaryju, Alberti in nevihte v Britanski Kolumbiji, v iskanju snega so snemali tudi na južni točki Argentine, naslednja postaja je bila Antarktika.

Nekateri so odšli iz pekla, mnogi so ostali. »Pekel je individualna izkušnja, ki se ji lahko izogneš. Tisti, ki niso zmogli, so morali oditi. V takšnih razmerah morajo biti vsi člani ekipe pripravljeni na vse, z isto vizijo,« je rekel. In rekel je tudi, in to večkrat, da je Leonardo DiCaprio nekaj najlepšega, kar se mu je zgodilo v karieri. Da bi kateri koli drug igralec v teh razmerah izgubil razum. Bil je mož, zver, svetnik, mučenec in duh, kot je rekel.

Koliko gramov tehta duša?

Alejandra G. Iñárrituja sem v živo videla leta 2003, ko sta bila za njegovo prvo dramo v angleškem jeziku 21 gramov nominirana Benicio del Toro in Naomi Watts. Visok, karizmatičen, z levjo kodrasto grivo, ki se na sencih redči; na njem je bilo kljub širokem nasmehu nekaj strah zbujajočega; nekaj, zaradi česar celo verjameš, da lahko brutalno napodi ljudi s seta. Najprej je to naredil s soscenaristom, pisateljem Guillermom Arriago, s katerim sta napisala prvenec in dramo 21 gramov, ustavilo se je pri Babilonu. Podobno usodo so doživeli vsi, ki niso zdržali nemogočih vremenskih razmer devetmesečnega snemanja Povratnika v odmaknjenih predelih Kanade.

Rojen 15. avgusta 1963 v Ciudadu de México, na enega največjih katoliških praznikov, na dan vnebovzetja Device Marije. Vzgojen kot katolik, a ni religiozen, pravi. Ga pa vznemirja metafizika. Kar vidimo že v njegovem prvencu, sploh pa v njegovem drugem filmu 21 gramov (2004), ki se med drugim ukvarja s presajenim srcem in hipotetično težo duše ob človekovi smrti. Ali v Ču-do-vi-to, meditaciji o smrti, bolečini in življenju po smrti. »Ne hodim v cerkev, toda od nekdaj me je zanimalo tisto, čemur pravijo Sveti duh. Verjamem, da obstaja veliko več kot zgolj fizično.« Zato pa je fizičnost v Povratniku tako močna, tako naturalistična, da postane metafizična.

Prihaja iz privilegirane družine, kot vsi mehiški režiserji, sploh generacija ustvarjalcev Alfonso Cuarón (Gravitacija, Jaz pa tebi mamo), mojster žanra Guillermo del Toro (Favnov labirint) pa tudi zadnji, mlajše generacije, ki sem ga nedavno intervjuvala na sarajevskem filmskem festivalu, Michael Franco. Razlika je v tem, da se zavedajo svojih privilegijev. In da s svojimi filmi in izjavami nenehno opozarjajo na tiste, ki jih nimajo.

Iz vrst mehiških priseljencev, ki jih je Trump označil za posiljevalce in kriminalce, so postali največji ambasadorji mehiške kulture in umetnosti, tega, čemur Iñárritu pravi maksimizirana umetnost, umetnost intenzivnih barv, emocij.

Kljub odraščanju v urejeni družini se je kalil na ulicah Ciudada in si skušal izboriti svoj prostor. Pri šestnajstih so ga izključili iz šole, ker se je zapletel v tatvino in pod vplivom filma Lasje zbežal s svojim takratnim prav tako nepolnoletnim dekletom. »Poslušal sem Pink Floyde, se zadeval in živel za prepovedano ljubezen.« Dokler oče dekleta, vpliven in premožen Mehičan, ni Iñárritujevemu očetu zagrozil, naj se sin odpove razmerju, sicer bo plačal z resnimi poškodbami. Kmalu zatem se je kot mehiški Romeo v enem samem telefonskem klicu poslovil od svoje Julije in se vkrcal na tovorno ladjo, ki je plula po Mississippiju, nato proti Evropi in Afriki. Delo na ladji, mesta, ki jih je prepotoval, stvari, ki jih je doživel, in vse, kar je v pristaniščih počel za preživetje – vse to je kasneje vstopalo v njegove filme.

Morje, glasba in Tarkovski

Iñárritu je kot mornar na ladijskih vožnjah čez Atlantik spoznal, da potrebuje izobrazbo. Pustil je morje in končal študij komunikacije na mehiški univerzi, nikoli ni študiral filmske režije. Filmi, ki jih je gledal kot mulc, so bili večinoma ameriški blockbusterji, dokler ni kot študent odkril Tarkovskega. »To je bilo zame kot odkritje novega sveta, nove dežele. Nisem vedel, da imajo filmi lahko toliko različnih plasti in pomenov.« Leta 1984 je začel kot didžej in radijski moderator na mehiški radijski rock postaji WFM in štiri leta kasneje postal njen direktor, intervjuval številne rock zvezdnike, predvajal koncerte v živo in postavil radio WFM na prvo mesto najbolj priljubljenih radijskih postaj v Mehiki. Od leta 1987 do 1989 je zložil glasbo za šest mehiških celovečernih igranih filmov in večkrat poudaril, da je glasba imela nanj veliko večji vpliv kot filmi. Če bi bil bolj talentiran za muziko, Mehika ne bi imela toliko oskarjev – in mi bi bili oropani za svež, prvinski kinematografski pristop.

Leta 1990 je ustanovil produkcijsko hišo Z films in začel producirati kratke filme, oglase in pisati scenarije, dokler ni skupaj z Guillermom Arrago napisal scenarija za triptih Pasja ljubezen in ga tudi zrežiral. Film je premiero doživel v Cannesu in prejel nagrado tedna kritikov, začela se je pot navzgor. To je bil tudi prvi film, ki je v mednarodno orbito katapultiral mehiškega igralca Gaela García Bernala (Grehi očeta Alvara, Dnevnik motorista).

Z ženo, grafično oblikovalko Marío Eladio Hagerman, in otrokoma Marío in Eliseom (ki sta zdaj že odrasla) sta se preselila v ZDA po tragičnem dogodku, ko sta bila Iñárritujeva starša žrtvi roparskega napada. Mater so brutalno pretepli in ji izbili zobe, oče je bil šest ur zaprt v prtljažniku, s tem da so, kot se spominja, kriminalci ukradli 5000 pesov, kar je 50 dolarjev. »To ni bilo več mesto, v katerem bi hotel vzgajati svoje otroke.«

Zato pa je mehiško intenzivno izkušnjo vsakič znova presadil v svoje filme. »Ne morem zanikati, da prihajam iz dežele muralistov, kot sta Orozco in Siqueiros. Že kot kultura vedno zgrabimo za najbolj začinjeno omako, najbolj srce parajoče rancherose in bolere, dramatične solzave telenovele. Vsa naša kultura, pa naj gre za politične ali religiozne teme, je vedno naslikana na platno z najmočnejšimi barvami.«

Beli, črni, rumeni, rdeči ...

Kljub številnim nagradam – vsak njegov film in vsak njegov igralec je bil nominiran za oskarja – je Iñárritu moral počakati na svojo prvo »komedijo«, bolj dramo o igralcu, film o filmu in igri, da je dobil prvega oskarja. In zdaj v rokah drži drugega. Kot prvi mehiški režiser v zgodovini dva zapored. Lani si je na podelitvi prislužil duhovito pripombo Seana Penna: Kdo je dal temu Mehičanu zeleno karto?

Donald Trump je takrat cinično pripomnil: »Spet velika noč za Mehiko, kot vedno.« Ko je novembra lani Iñárritu v Los Angelesu v govoru opozarjal na ksenofobne izjave proti mehiškim rojakom, je bilo jasno, koga ima v mislih. »Če bomo dovolili, da takšne nespoštljive nestrpne izjave še naprej zalivajo seme sovraštva in razširjajo občutek podrejenosti, nevrednosti pri vsakem človeškem bitju, ne bodo v nevarnosti le milijoni Mehičanov in Latinoameričanov, ampak tudi vsi migranti po vsem svetu, ki se poskušajo rešiti iz nemogočih okoliščin.«

Zato si je lahko privoščil, da je po podelitvi oskarjev komentiral bojkot oskarjev temnopoltih igralcev z besedami: »Le ena stvar tukaj me moti. Ljudje se ne delijo samo na bele in črne, vmes so tudi rumeni, rdeči, tudi Latinoameričani, ta dežela je vendar posebna ravno zaradi multikulturnosti.«

* * *

»Pripovedovanje zgodb je kot kisik za življenje. Je način, kako lahko nadzorujemo življenje, ne da bi morali zares pretrpeti to, kar doživimo in občutimo na filmu. S filmom lahko absorbiramo neznosno količino čustev, čudovitih in strašnih, tudi takrat, ko smo še v zoni udobja. Ki jih lahko uporabimo takrat, ko se začne obdobje bolečine.« �