Tiskane izdaje
Ali lahko po propadu industrije sploh še govorimo o delavskem razredu? Kaj si predstavljamo pod tem pojmom? Gradbene delavce iz Bosne, ki živijo v grozljivih razmerah in sužnjelastniškem razmerju? Prodajalke, ki za minimalno plačilo delajo ob vseh koncih tedna in praznikih? Najemne delavce oziroma prekarce, do katerih delodajalci nimajo nobenih obveznosti in odgovornosti? Brezposelne, ki že več neuspešno iščejo delo? Prejemnike socialne podpore? Očitno gre za ljudi, ki jih druži to, da imajo vsak dan manj pravic, vse težje živijo in so uspešno ločeni drug od drugega – da le ne bi skupaj zahtevali pravic, ki jim pripadajo. Prepričali so jih tudi, da za njihovo usodo nista krivi družba in politika, ampak so si krivi sami.
Če je desetletja po drugi svetovni vojni delavski razred, tako v kapitalizmu kot v socializmu, veljal za močno silo, za prispodobo marljivosti in praktične inteligence, zdaj najrevnejši del prebivalstva, ki je vedno bolj odvisen od socialne pomoči, v Veliki Britaniji pa tudi drugje postaja predmet posmeha in ga na primeru posameznikov vedno bolj prikazujejo kot leno, zanikrno in primitivno drhal, margino družbe, ki v medijih nastopa le v črni kroniki. Eliti to zelo ustreza.
Tudi v Sloveniji, ki sicer nikoli ni bila izrazito razredno razdeljena, je vedno več ljudi, ki živijo pod pragom revščine, zato se takšni pojavi, tako kot vse bolezni neoliberalizma, že svetijo na horizontu Alp, kot bliski prihajajoče nevihte.
Angleški novinar dnevnika Guardian Owen Jones v knjigi Chavs piše prav o tem – o demonizaciji delavskega razreda. Ko sem junija iz Londona pisala o brexitu, mi jo je podaril neusmiljeno načitani Tadej Zupančič, da bom bolje razumela britansko stvarnost. Brati sem jo začela še isti dan in jo dokončala naslednji dan, saj gre za odlično novinarsko analizo družbe. (Očitno je to aktualna tema, saj je v ZDA pravkar izšla knjiga Nancy Isenberg White Trash (Bela drhal), ki govori o revnih belcih.) Jones, ki je videti deško, kot gimnazijec, in je glasen podpornik voditelja laburistov Jeremyja Corbyna, je to večkrat nagrajeno delo, ki ga mnogi kritiki sicer označujejo za preveč romantizirano podobo revežev, napisal pred šestimi leti, a vse v njej je še vedno aktualno. Avtor ne prizanese nikomur – niti političnim voditeljem in skorumpiranim poslancem niti oportunističnim novinarjem.
Beseda chav, ki izhaja iz romske besede za otroka, je v Britaniji žaljivka, sinonim za nasilneže, ki živijo v socialnih stanovanjih in ki se, kot radi zapišejo v različnih tabloidih, »množijo kot ščurki«.
Maggie ljubi bogate
Jones začne pri Thatcherjevi. Leta 1979, preden je lady z železnim srcem vstopila na Downing Street 10, je bila družba v Veliki Britaniji najbolj enakopravna v njeni zgodovini, po desetletjih thatcherizma pa se je spet dodobra razslojila. Knjigo je Jones napisal prav zato, ker je imel dovolj izjav politikov, da smo danes vsi srednji sloj. London je na primer eno najbolj neenakopravnih mest na svetu: deset odstotkov najbogatejših Londončanov je »vrednih« 273-krat več kot deset odstotkov najrevnejših. Pomenljivo je tudi dejstvo, da se je med zadnjo gospodarsko krizo bogastvo najbogatejših tisoč Britancev podvojilo, tako kot se je podvojilo število tistih, ki ne morejo preživeti brez razdelilnic hrane.
Za Thatcherjevo so bili sindikati, sistem javnega izobraževanja in javno zdravstvo kvazisovjetske ostudnosti, čeprav ideje in programi, ki so po drugi svetovni vojni v zahodnih evropskih državah oblikovali sodobno socialno državo, izhajajo tako iz desničarskih kot levičarskih vrednot. Maggie ni verjela v družbo in javno dobro; prepričana je bila, da obstajajo le bolj ali manj uspešni posamezniki in posameznice. Tako kot Reagan v ZDA je verjela, da če bo imel narod dovolj milijonarjev, bodo lahko nižji sloji preživeli s pomočjo »bogataške prirojene dobrodelnosti« in z drobtinicami, ki bi padle z njihovih miz, zato socialna država ni potrebna.
Napovedala je vojno sindikatom, zaprla rudnike in na cesto postavila na tisoče rudarjev ter začela privatizacijo. Stare delavske vrednote, kot so enakost in solidarnost, so bile zanjo smešnica. Njen idealni državljan je bil Britanec, ki ima v lasti nepremičnino, posameznik srednjega razreda, ki skrbi le zase in za svojo družino – in nikogar več. Ne ukvarja se z vprašanji, kako izboljšati družbo; njegove želje so boljši avto in večja hiša. Kot je dejal vodja rudarjev Chris Kitchen: »Pozabite na kolektivni duh. Če ne znate ustvarjati dobička, ste odveč.« In ideja Thatcherjeve je postala realnost, v kateri živimo, njena dikcija pa politikom in ekonomistom, ki želijo čim bolj skrčiti socialno državo, še danes pride prav: najbolje je sloje prebivalstva spreti med sabo in očrniti tiste, ki bi brez socialne pomoči in javnega šolstva in zdravstva težko preživeli.
Bedaki in konji
In to je intonacija sedanjosti. Takoj ko je Cameronova konzervativna vlada prišla na oblast, je oznanila, da je država v krizi zato, ker gre preveč denarja za socialo, zato je sredstva zanjo zmanjšala kar za 12 milijard funtov in z roko v roki z mediji zagnala uspešen propagandni stroj.
Daily Mail in Sun sta začela redno objavljati grozljive zgodbe s socialnega dna; o morilcih, posiljevalcih, incestu ... Ko so opisovali strašljivo zgodbo o možu in ženi, ki sta zažgala hišo, da bi za to dejanje okrivila moževo ljubico, a je v ognju, ki se je razširil, umrlo tudi njunih šest otrok, so morilski par predstavljali kot tipične predstavnike ljudi »na sociali«.
Pojavljati so se začeli resničnostni šovi oziroma uspešne dokumentarne oddaje, v katerih so prikazovali življenje družin iz sosesk s socialnimi stanovanji: matere, ki pijejo vodko že ob enajstih, zakonce, ki se pretepajo, debele omejene najstnike, ki kradejo po trgovinah, in brezzobe nasilneže – podobe, ki so gledalcem ponujale voajeristične užitke zgražanja. Stare dobre angleške nadaljevanke, kot so Samo bedaki in konji ali Dobro življenje, so prikazovale simpatičnost delavskega razreda. Del Boy, Rodney in dedek so sicer živeli v socialnem stanovanju v Peckhamu (v bloku, ki se je imenoval Nelson Mandela) in so se ves čas ukvarjali z drobnim kriminalom in mahinacijami, a so bili prikazani kot zviti, pametni ljudje z iskrivimi idejami, ki znajo preživeti. Sodobnejša nadaljevanka Mala Britanija pa delavski razred prikazuje kot vulgarne karikature in zamaščene ter neumne lenuhe.
Delavski razred je izginil iz popularne kulture, piše Jones; od Beatlov pa vse do Smithsov, Happy Mondaysov ali Vervov so imeli člani najboljših rock skupin delavske korenine, danes težko najdemo takšno. »Oasis so bili med zadnjimi, člani Coldplay ali Keane pa izhajajo iz srednjega razreda.« Če je nekoč otrok, ki je prihajal iz delavskega razreda, lahko postal karkoli, danes ni več tako. »Otroci, ki se rodijo v takšni družini, imajo zelo malo možnosti za izobraževanje in kariero. To je zapor. Britanija je dežela, ki jo vodijo bogati za bogate.« Mladostniki se nimajo več kje srečevati: število javnih športnih igrišč in telovadnic se je v Veliki Britaniji v zadnjih letih zmanjšalo za 55 odstotkov, bazenov za 21 odstotkov, angleških pubov in knjižnic pa za 7 odstotkov, medtem ko se je število športnih stavnic in kazinojev povečalo za 39 odstotkov.
Delavski razred danes sicer ne dela v rudnikih, ampak so slabo plačani prodajalci; kar milijon jih je zaposlenih v klicnih centrih, kjer zaslužijo manj kot osem evrov na uro, kjer morajo dvigniti roko, če želijo na stranišče, se ne smejo pogovarjati s sodelavci, se nikoli ne smejo prepirati z nesramnimi strankami in mnogokrat, zaradi nenehnega govorjenja, izgubijo glas.
Kako pretepsti reveža?
Eden najbolj prestižnih londonskih fitnes klubov Gymbox je pred leti pripravil vadbeni program, v katerem so strankam obljubljali, da jih bodo naučili, kako pretepsti in zbrcati reveže. Telovadni oziroma borilni program je bil izjemno dobro obiskan. Luksuzne potovalne agencije pa so ustvarile slogane, v katerih sporočajo, naj potniki ne skrbijo, saj se chavsi ne smejo prijavljati na potovanja. Če so seksizem, homofobija in rasizem pregnani iz javnega govora, je žaljenje revnih še eden zadnjih predsodkov, ki se ga tolerira, ugotavlja Jones.
Medtem ko so v angleškem parlamentu poslanci z mirno vestjo glasovali za klestenje socialne pomoči, ko so v govorih pridigali proti »socialcem«, ki živijo nad svojimi zmožnostmi, so se nekateri med njimi kmalu znašli na naslovnicah, saj so novinarji The Daily Telegrapha ugotovili, da so za luksuzne zasebne stvari in obnovo svojih domovanj zapravili več kot pol milijona evrov. Laburistični poslanec Gerald Kaufman (letna plača brez dodatkov 75.766 evrov) je na primer s službeno kartico kupil kar za 10.000 evrov televizijo Bang & Olufsen in preprogo za 2000 evrov. Javnosti je razložil, da to ni storil zaradi pohlepa, ampak ker ima obsesivno-kompulzivno motnjo. Denar je vrnil in še danes sedi v parlamentu.
Politiki sploh ne vedo, kdo so ljudje, ki živijo v revščini in na robu revščine, še o srednjem razredu nimajo pojma, piše Jones. V prvi Cameronovi vladi je bilo kar 23 od 29 ministrov milijonarjev, šestdeset odstotkov politikov je obiskovalo zasebne šole. »Ni čudno, da so verjeli, da revščina ni povezana s pomanjkanjem denarja, temveč s pomanjkanjem discipline, lenobo in prevelikim številom otrok.« Natančno opazi tudi to, da ko recimo govorimo o obveznih ženskih kvotah na delovnem mestu, vedno govorimo le o pravicah izobraženih žensk, predstavnicah srednjega in višjega sloja – in nikoli o ženskah, ki za nizke plače delajo v slabih delovnih razmerah.
Pošteni mož
Leta 1936 je George Orwell napisal knjigo Pot v Wigan, leto dni kasneje se že boril v španski državljanski vojni. V slovenščini je ta dokumentarna umetnina izšla pri založbi Beletrina v odličnem prevodu Tine Mahkota. Izjemno delo enega najbolj pronicljivih, poštenih in neoportunističnih opisovalcev družbe je obvezno branje, a najbolj presunljivo v njem je, da so stvari, ki jih opisuje Jones, skoraj identične tistim iz Wigana.
Tudi politična atmosfera, nekaj let pred drugo svetovno vojno, ki jo opisuje pisatelj – fašizem, ki preplavlja Evropo, in impotenca levice –, je grozljivo podobna času, v katerem živimo. Orwell je bil socialist in velik nasprotnik tistih, ki so pobožno verjeli v Sovjetsko zvezo, zato ga komunisti niso marali. »Nasprotovanje socializmu zdaj, ko je dvajset milijonov Angležev podhranjenih in je fašizem zavzel pol Evrope, je samomorilsko. To bi bilo tako, kot če bi začeli državljansko vojno, medtem ko bi Goti prečkali naše meje.« Orwell v drugem, polemičnem delu knjige piše, da se med delavstvom počuti bolje kot med salonskimi levičarji, saj je socializem liga zatiranih proti zatiralcem. Prepričan je, da je treba iz svojih vrst odgnati priliznjene liberalce, »ki si želijo propada tujega fašizma samo zato, da bodo lahko v miru vlekli svoje dividende«. Levičarstvo je bilo tudi v njegovem času mnogokrat zgolj moda, in kot pravi, je iz mnogih levičarjev vel »vonj po čudakarstvu«. Pozerski socialisti so menili, da je za to, da so »pri stvari«, povsem dovolj to, da uporabljajo žargon, kot so »proletarska solidarnost«, »buržoazna ideologija«, in da se med seboj nazivajo s tovarišem. (»Tako kot za krščansko vero so tudi za socializem najslabša reklama njegovi privrženci.«) Jasno mu je tudi, da ni več časa za predsodke, saj ni več velike razlike med delavskim in potapljajočim se srednjim slojem, kamor prišteva »zasebnega učitelja, na pol sestradanega svobodnega novinarja, polkovnikove neporočene hčere s 75 funti letno, brezposelne diplomante cambriške univerze, trgovske potnike« ...
A Orwell ni patetičen. Med obema slojema je razlika. Če govorimo o ekonomiji, so delavci in srednji sloj v istem čolnu – »spomnite me na to, pa se bom boril na njihovi strani«, v kulturnem smislu pa so si zelo različni – »poudarite to, pa me boste najbrž oborožili proti njim«. Nekje tudi zapiše, da je delavski razred preveč vdan v svojo usodo, preveč pasiven. Ko je nekoč obiral hmelj in je slabo plačane delavce vprašal, zakaj se ne uprejo, in ti so mu povedali, da jim tega »oni« ne bi dovolili, jih je vprašal, kdo so »oni«, a niso vedeli. Človek srednjega razreda, ki ima izobrazbo v napetih časih, prej stopi naprej, saj je vzgojen s samospoštovanjem, ugotavlja.
Rudarji in veliki brat
Prvi del knjige je odlična literatura. Orwell se namreč odpravi na sever Anglije, med rudarje in reveže, ki jih je gospodarska kriza najbolj prizadela. Z zolajevsko natančnostjo opiše bedni in smrdljivi penzion, kjer je živel še z nekaj moškimi: stenice, smrad, invalidno debelo lastnico, ki ves čas leži na zofi, govori, golta hrano in si usta briše s časopisnim papirjem in ga meče na tla, ter lastnika, ki si ni nikoli umije črnih rok in mu za zajtrk vedno namaže kruh z maslom, vanj pa odtisne črni palec. Ob vsaki uri dneva ga je videl, kako ven nese polno kahlo, »ki jo je zgrabil s palcem, segajočim globoko čez njen rob«. Ta palec me je preganjal še dolgo po tem, ko sem prebrala knjigo.
Orwell ne romantizira revežev, saj piše tudi o tem, da prav nezaposleni delavci radi hodijo v stavnice, kjer zapravijo zadnje penije, da se mnogokrat zadolžijo, da si le kupijo kakšen ceneni luksuz, in da se slabo prehranjujejo, a mnogokrat po lastni krivdi, saj dražje konzervirano mleko, na katerem piše Ni za dojenčke, pijejo veliko raje kot cenejše kravje mleko.
Opisuje rudarje, njihova krepka, majhna in zgarana telesa, z njimi se spusti v rov, se druži z njihovimi družinami in opisuje bolezni, za katerimi zbolijo zaradi slabih delovnih razmer.
Odpuščeni ali poškodovani rudar se je moral enkrat na teden javiti v premogovnik natančno ob uri, ki jo je določila družba, in je moral tam na hladnem vetru nekaj ur čakati, šele nato so mu izročili socialno podporo. V novem tisočletju je želja po ponižanju nezaposlenega delavca enaka in Orwell zna to tudi razložiti: »Takšne drobne neprijetnosti in žalitve, ko te pustijo čakati in ko moraš vse delati tako, kot ustreza drugim, so neločljivo povezane z življenjem delavskega razreda. Na tisoče različnih vplivov stalno potiska delavca v pasivno vlogo. On ne deluje, temveč se dela z njim.«
* * *
Prav o tem oziroma o vsem, kar pišeta Owen Jones in George Orwell, govori film Jaz, Daniel Blake veterana filmov o delavskem razredu, osemdesetletnega angleškega režiserja Kena Loacha. Film, ki je tako žalosten in realističen, da gledalcu ves čas stiska srce, je zmagovalec letošnjega festivala v Cannesu.
Daniel Blake je vdovec srednjih let, ki mu je po srčnem napadu zdravnik povedal, da se še ne sme vrniti na delo, a če želi prejemati socialno nadomestilo, mora skozi številne kroge peklenske birokracije. Na zavodu za socialno pomoč, kjer je več varnostnikov kot zaposlenih in kjer kot v letalu nihče ne sme povzdigniti glasu, sicer ga takoj aretirajo, mu nalagajo nove in nove nesmiselne naloge: izobraževanja, izpolnjevanje formularjev, iskanje delodajalcev, pri katerih se potem ne sme zaposliti itd. Ko birokrate sprašuje, s kom od nadrejenih bi se lahko pogovoril in se pritožil, kdo je tisti, ki bi lahko rešil njegov primer, vsi govorijo o skrivnostnem »odločevalcu«, do katerega nihče ne pride. Skorajda veliki brat.
Loach je v nekem intervjuju povedal, da je to film o tem, da je revščina stvar napačne politike, in ne posameznikovega značaja, in da je z vsako državo, v kateri obstajajo razdelilnice hrane, nekaj hudo narobe.
* * *
V Sloveniji pod pragom revščine živi že 55.000 otrok. Ko je Združena levica pred časom na vse poslanske skupine naslovila pobudo za sklic izredne seje državnega zbora, kjer bi sprejeli novelo zakona, s katero bi vsem otrokom iz revnih družin omogočili brezplačno šolsko kosilo, so za sklic seje zbrali le 16 od potrebnih 23 podpisov. Poleg poslancev Združene levice so jih prispevali še Nova Slovenija, nepovezani poslanci in poslanec Čušin. Negativni odgovor so dobili od SDS in Desusa, vladajoča SMC pa je pobudo označila za populizem, ker da denarja ni. SD pa jim sploh niso odgovorili.
