Primož Aplenc: Za zdravnika je največji stres soočenje s smrtjo

Dolgo ni hotel privoliti v intervju. Kot nekdo, ki je popolnoma brez koristolovske poteze, lastne toliko ljudem spričo njihove popolne nezmožnosti, da bi razumeli, da človek dela to, kar dela, iz osebnega prepričanja – ne pa v upanju ali želji, da bi bil poplačan, da bi ga obdali s častmi.

Nekateri, ki bodo ob intervjuju gledali njegovo fotografijo, ga ne bodo prepoznali. Ne bodo se ga spomnili. Ne bodo se ga mogli spomniti, ker so bili v nezavesti, ko je prišel v stik z njimi. Morda se je prav on sklanjal nad njihovim telesom po prometni nesreči ali v kakšni drugi katastrofalni situaciji, ki je resno ogrozila njihovo življenje. In jih povrnil nazaj vanj.

Urgentni zdravnik je nekakšen akutni generalist, ki zna v trenutku začeti obravnavo vseh možnih bolezenskih stanj in poškodb pri vseh bolnikih ter vsaj začeti primerno zdravljenje oziroma stabilizacijo. Je tisti, ki po klicu 112 pridrvi v rešilcu skupaj s tehnikom, skoči iz avtomobila in začne … Dr. Janez Milčinski je nekoč zapisal, da je zdravnik posebna figura na odru človeškega življenja. Ko ležiš ali si stisnjen nekje, nemočen, postane – ta človek v belem – edina figura, ki poskuša vzpostaviti oder, ki se je sesul. Kdor je to doživel, bo vedel, o čem gre beseda.



Dr. Aplenc, poleg ustanovitelja dr. Armenija ste bili prvi stalni zdravnik urgentne ambulante v Sloveniji.

Intervencije pri nujnih stanjih so pred letom 1992 izvajali reševalci. Če je šlo za življenjsko ogroženost, je šlo reševalno vozilo s tehnikom na teren in je pripeljalo pacienta v bolnišnico. Potem pa je dr. Armeni začel razmišljati, da bi bilo bolje, da bi usposobljeni reševalci in zdravniki intervenirali na terenu, zato pa so potrebovali dodatno znanje. V ambulanti so se zaposlili stalni zdravniki in takrat je bilo pravilo, da je vsak zdravnik, ki je delal na tem delovnem mestu, šel na dodatno izobraževanje na ustrezne oddelke Kliničnega centra. Šele potem je lahko začel hoditi na intervencije. To je izreden izziv in stres, kar lahko zdravnik obvlada le, če je strokovno dobro pripravljen.

Pri intervencijah na terenu so včasih nujni posegi, ki rešijo življenje, če jih opravimo pravilno in hitro. Pri zastoju srca, na primer, vemo, katera zdravila potrebujemo in kako oživljati, moramo pa, na primer, čim prej vstaviti kanilo v veno, ker edino tako lahko dajemo ustrezna zdravila, to pa je včasih težko in zamudno; v ambulanti to ni težava, pri bolniku, ki leži na tleh v nezavesti, oblečen v zimska oblačila, pa je ta sicer enostavni poseg lahko zelo stresen. Ali vzpostavitev dihalne poti – intubacija, ki je včasih pri pacientu s poškodbo glave na terenu nujna, pa bi lahko bila tudi za izkušenega anestezista v takih razmerah problem.

Spomnim se, kako je znani kulturnik, ki zelo rad kolesari, na obrobju Ljubljane z vso silo treščil z glavo v nasproti prihajajoči kombi. Prišel sem na kraj dogodka. Lahko si predstavljate, kako je bilo vse skupaj videti. Bilo je jasno kot na dlani, da če ne bom vzpostavil dihalne poti, bo ta človek umrl. Če pa jo bom vzpostavil, ima možnost, da preživi. O takšnem stresu vam govorim. Uspelo mi je. Lahko mi ne bi. In kaj potem?

In kaj potem?

(tišina) Moja kolegica je bila na intervenciji, pri življenjsko ogroženem otroku, napravila je vse, kar je bilo možno, vendar je otrok umrl in zdravnica je bila zaradi tega tako prizadeta, da je šla na bolniško. Vedno se sprašujemo, ali smo naredili dovolj, ali bi morda drugače lahko naredili bolje. Takšne zadeve nas zdravnike na urgenci požirajo.

Umetnik, ki sem mu pomagal, sicer na eno oko ne vidi dobro, malce je depresiven. Kaj pa če mi ne bi uspelo? Mislil bi, da ga imam … Grozno. Si predstavljate?

Včasih si mislim, in menim, da podobno velja tudi za moje kolege, da če bi bil boljši, če bi več znal, bi pa bilo drugače. Tega nikdar ne vemo. Saj veste, kaj govorijo o zdravniških napakah. Toda za zdravniško napako ne gre takrat, ko zdravnik nečesa ne more narediti, nečesa ne zna narediti … ali za to, ker nekaj opusti. Naša stiska je večja: soočeni smo s situacijo, ki jo je treba rešiti, če je ne bomo rešili, ne bo nič.

Kaj počnete, ko pridete po dežurstvu domov?

Vsak si najde svoj pobeg. Včasih sem študiral angleščino in nemščino. Ali pa se ukvarjam s kakšnim avtorjem. Trenutno se ukvarjam z Nabokovom, z njegovimi izjemnimi kratkimi zgodbami. Kakšna elegantna angleščina!

Pomaga mi fizična aktivnost. Zdaj že leto dni spet lahko hodim v hribe. In seveda glasba. Bach me rešuje. Glasba je najbolj nematerialna umetnost. Najbolj je oddaljena od tega, kar počnemo. Med zdravniki boste našli kar nekaj dobrih glasbenikov, kar sicer jaz nisem. Samo poslušam.

Saj umetnost in medicina si nista nikoli daleč …

Pri meni nikoli ni bilo dvoma, da je medicina prva. A z umetnostjo sem kompenziral. Z glasbo. Pa tudi s fizično aktivnostjo, toda z resno, aerobno. Da se razbremenim. Reden in »ornk« napor.

Ko sva se nedavno slišala po telefonu, ste na Blokah spremljali Slovensko vojsko na vajah. Pred dvanajstimi leti ste kot zdravnik delovali v okviru Sforja v Sarajevu.

Dve leti sem občasno delal v Sforjevem oporišču Butmir v Sarajevu. Bil sem prvi vodja ambulante Role 1, bili smo odgovorni za zdravstveno varstvo pripadnikov Sforja, ki so prišli iz več kot 30 držav, da bi pomagali uničeni in razdeljeni Bosni. Največ je bilo Američanov, pomagali pa smo tudi pri zdravljenju prebivalcev Sarajeva, zlasti tistih, ki so bili zaposleni v oporišču. Pri teh pacientih je bil glavni terapevtski ukrep, da smo jih poslušali, saj so bili, vsaj večina, tako obremenjeni s svojo usodo in bolečino ob izgubi bližnjih, da so, preden so prešli k zdravstvenim težavam, tudi pol ure ali več govorili o svojih stiskah ...

To je bilo leta 2000 in 2001. Kdor je prišel po pomoč zaradi bolečine ali slabega počutja, prve pol ure sploh ni govoril o tem. Govorili so o tem, kaj so jim naredili, koliko sorodnikov so jim pobili. Imeli smo frizerja v enoti, ki je pobegnil iz Srebrenice. Govoril je eno uro, preden je prijel škarje in me začel striči …

Sploh si ne predstavljamo, kako frustrirani in obremenjeni so ti ljudje. Potem so me nekega dne po neki potki peljali na Bjelašnico, tja, kjer so nekoč bile olimpijske igre. Na poti smo se ustavili na neki ploščadi in pod seboj opazovali Sarajevo. Nakar je nekdo od prisotnih rekel, da je imel prav na tem mestu Karadžić med vojno svojo postojanko. Če si mu dal petdeset mark, ti je dovolil, da si streljal dol … Imel sem pacientko, ki jo je zadela krogla ostrostrelca, izstreljena prav s tega mesta. Doma, v stolpnici, je kuhala kosilo. In tam blizu je bila tudi pediatrična bolnišnica, požgana do tal; menda je v Sarajevu med vojno umrlo tisoč otrok. Slovenci se pogovarjamo o spravi že več kot sedemdeset let, pa nič ne kaže, da se bomo spravili. Kako lahko pričakujemo spravo med Sarajevčani in njihovimi napadalci? Zgodba o Sarajevu je strašna. Kako je mogoče, da so po nacističnih zločinih med drugo svetovno vojno Sarajevčani čez petdeset let in nekaj let po razpadu skupne države doživeli enako usodo in skoraj uničenje tega čudovitega mesta?

Zakaj ste se odločili za premik v Sarajevo?

Slovenija je v okviru Nata pomagala Bosni, del tega je bila tudi naša misija. Ker sem bil urgentni zdravnik, zaposlen v ambulanti NMP, mi je takratni načelnik vojaške zdravstvene službe mag. Tomaž Koželj predlagal, naj prevzamem vodenje Role 1. General Ladislav Lipič, takrat načelnik generalštaba SV, je zagovarjal sodelovanje civilne in vojaške zdravstvene službe in sodelovanje zdravnikov; razvoj je šel v drugo smer in danes SV nima vojaških zdravnikov. Kasneje sva se z generalom Lipičem srečevala na potovanjih na drugih misijah in še danes se z veseljem srečam z njim in vedno mu povem, da je imel prav.

V Sarajevo smo potovali iz Dravograda v konvoju, prespali smo v Pekrah v vojašnici. Naš poveljnik je bil polkovnik Jože Prislan, odgovoren za sanitetno službo SV, veteran vojne za Slovenijo, človek, poln energije, načrtov in znanja. Zgodaj zjutraj je prišel v spalnico in z blagim glasom rekel: »Gospodje, čas je, da vstanete.« In spomnil sem se časov, ko sem bil v podobni spalnici in je vstopil zastavnik JNA in zarjovel: »Ustaj!«, da smo popadali s pogradov.

V Sarajevu smo nekaj časa delali z nemškimi zdravniki, nato sami, sodelovali pri intervencijah na terenu, prejeli kar nekaj priznanj. Za nami so prišle enako uspešne ekipe.

Pred štirimi leti ste med nujno vožnjo doživeli hudo prometno nesrečo, v kateri je bilo ogroženo vaše življenje.

Poglejte, tu po obrazu sem še precej razbit, včasih sem bil lepši (smeh). Nisem bil v nezavesti. Vsega se spomnim. Z rešilnim avtomobilom sem šel na intervencijo proti Turjaku, kjer se je zgodila huda prometna nesreča. Enega od udeležencev je odbilo v gozd in je žal umrl, ker je avtomobil zgorel. Drugi, ki se je zdel praktično nepoškodovan, pa je, kot sem preveril, dobil udarec v prsi. Včasih zaradi tega pride do posttravmatske anevrizme. Aorta poči. A ne takoj. To se lahko zgodi čez pol ure, tri četrt ure. Ko je v vozilu na poti proti Kliničnemu centru potarnal, da ga boli v prsih, sem pomislil prav na to. In v tistem trenutku je neki taksist prek polne črte zavil in trčil v naše vozilo. Naš avtomobil se je prevrnil in bil sem hudo poškodovan. Pravzaprav sem mislil, da bom umrl. Toda nisem. Dva meseca sem bil na intenzivni negi.

Se spomnite trenutkov po tistem, ko je avto priletel v vaš reševalni avtomobil?

Slišal sem kapljanje goriva, jaz pa v avtomobilu, obrnjenem na vrata, popolnoma nemočen. Rekel sem si, vsak trenutek bo začelo goreti in doživel bom isto usodo kot tisti ubogi človek nedolgo pred tem. Še danes včasih sanjam o tem.

Dobra stran te izkušnje je, da sem ves ta čas, ko sem bil nemočen, ko sem bil na oddelku za intenzivno zdravljenje, doživljal to, kar so doživljali pacienti, ki sem jih sam pošiljal na ta oddelek. Priznam, da me pred tem to ni toliko zanimalo. Zdaj sem jih končno razumel.

O čem ste razmišljali v tistih tednih?

O marsičem. Doživel sem tudi kakšen minus. Zdelo se mi je, in to sem pogosto opazil pri onkoloških bolnikih, ko odhajajo, kot da so že malo v drugem svetu, ko ni več tako grozno … Tudi meni se je dogajalo nekaj podobnega. Po hujših poškodbah se pogosto organizem sesuje, pride do motenj srčnega ritma, pljučnice, pravimo ji posttravmatska, in to se je zgodilo tudi meni. Takrat so me že malo odpisali, kolegi so me bolj žalostno gledali in nekaj šepetali med seboj, meni je bilo tudi jasno, za kaj gre. Pa ni bilo panike; obide te nekakšen mir, ko misliš, da odhajaš. Narava je včasih milostna, vendar ne vedno. To krutost narave in bolezni vidimo zdravniki pri obravnavi psihiatričnih pacientov.

Lahko poveste več o tem?

Urgentni zdravniki izvajamo, kar sploh ni stvar urgence, prisilno hospitalizacijo psihiatričnih bolnikov, pri tem pa premalo sodelujemo s psihiatri. Zakon, ki ščiti psihiatričnega pacienta, je dobronameren, ščiti pacientovo integriteto, je pa pogosto v nasprotju s stroko. Če je hospitalizacija nujna, pacientu morda rešimo življenje, je pa izvedba za zdravnika mučna, obremenjujoča. To bi morali izvajati posebej usposobljeni zdravniki ali medicinski tehniki, z drugače opremljenimi reševalnimi vozili.

V takšnih primerih velikokrat pomagajo tudi gasilci, policisti, včasih celo specialna policijska enota. Po takšnih intervencijah je treba vedno napisati natančno poročilo. Jaz se ne smem dotakniti pacienta, policist lahko, če tako odredimo. Toda jaz odločam, kaj naredimo v določenem primeru, katere korake sprejmemo. Včasih nas kasneje tožijo. In včasih upravičeno. Hudo je, ko vidiš te uboge ljudi. Domišljam si, nemara, ker imam več prakse, da mi večkrat uspe, da jih odpeljem brez nasilja.

Kako to storite?

Gre za pristop. Pri psihotičnem pacientu, seveda če ni popolnoma blodnjav, mora zdravnik ohraniti fizično distanco, nikdar ne smeš priti preblizu pacienta, vstopiti v njegov intimni prostor, sicer je vse zaman. Že tako je na začetku odklonilen, blodnjav, ampak če ve, za kaj gre, mu poskušaš razložiti, da se mora pogovoriti s psihiatrom, in mu poveš, da bo mogoče moral ostati v bolnišnici. Nikoli ne smeš lagati. Zmaga je, ko nam uspe brez nasilja.

Koliko takšnih intervencij pri psihiatričnih bolnikih imate na leto?

Veliko, okrog 150 v enem letu, to je vsak drugi, tretji dan. Včasih več zapovrstjo. Še posebej so intervencije tragične pri mladih ljudeh.

Intervencije zaradi ogroženosti življenja otrok so pogostejše, kot si mislimo, in tudi najbolj tragične. Spomnim se, da ste nekoč rekli, kako so za malčke, dojenčke usodni ogorki cigaret, ki jih lahko poberejo s tal in pojedo …

Nikotin je zanje smrtno nevaren. Imeli smo nekaj primerov, vsi so preživeli. Je pa v Nemčiji to najpogostejša zastrupitev pri otrocih. Ene cigareta vsebuje deset miligramov nikotina in otrok v oralni fazi, ko vse, kar vidi, nese v usta, lahko zaradi zastrupitve umre, če poje dve cigareti ali morda šest ogorkov.

Najbolj smo, in tukaj razumite prav, obremenjeni pri obravnavi otrok, življenjsko ogroženih stanjih otrok. Saj teh primerov je malo, ampak nujno bi bilo, da bi imeli posebno pediatrično urgentno pomoč. Pred leti, do leta 1992, so tudi pediatri sodelovali pri intervencijah na terenu, potem pa so to ukinili. In to je narobe.

Koliko intervencij pri življenjsko ogroženih stanjih otrok imate na leto?

Približno deset, ko gre za oživljanje. Življenjsko ogrožen otrok zahteva urgentno obravnavo pediatra. Deset otrok – to je veliko! Od leta 1992 pediatrov ni več na terenu, kar je velika škoda. Imeli so svoj avto. V Celovcu, ki je trikrat manjši od Ljubljane, imajo v okviru bolnišnice posebej prirejen avto in specialista pediatra, pripravljenega za intervencijo na terenu. Pri Madžarih je tudi tako, v Nemčiji na teren hodijo tudi anesteziologi, v Franciji prav tako. Nesprejemljivo je, da so nam to obesili. Naši urgentni zdravniki, ki so zaključili specializacijo urgentne medicine, so absolutno usposobljeni, vendar to je opravilo za pediatra intenzivista. Saj veste, otrok je posebna kategorija, to ni majhen odrasel. Mislim, da bi bilo na tem področju resnično treba nekaj storiti. Toda če niso naredili ničesar za urgenco v Ljubljani, tudi za otroke ne bodo. Najbolj ogroženi in najbolj prizadeti ljudje se na hodnikih urgence pozimi zavijajo v odeje, ko potegne mrzel zrak. Pacienti pa ležijo na hodnikih … Vsaka tri leta govorijo, da bo nova urgenca čez tri leta.

Pa bo?

Kje pa! Sramota. Sploh ni izgovora. Naj pridejo in pogledajo te uboge ljudi! Zaskrbljene, bolne in ne nazadnje v hudih bolečinah! In tudi obravnava, prostori in pretok je – zaradi slabega splošnega stanja, brez svojega RTG-aparata, z rentgenologom, ki je dežuren ob praznikih in nedeljah za ves KC in še urgenco zraven, s CT-aparatom na drugem koncu stavbe – takšen, kakršen je, omejen. Imel sem paciente, ki so bili obravnavani pri nas, na splošni urgenci, potem smo jih predali specialistu; prišli so k nam ob treh popoldne, »zaključeni« so bili ob treh zjutraj. In ko se vrnejo, ko se jim stanje ponovi in jim povemo, da bo treba spet k specialistu, rečejo: »Ne, raje umrem. Ne grem več.«

Koliko denarja bi potrebovali za gradnjo novega urgentnega bloka?

Tako vam bom odgovoril: predstavljajte si, koliko je pokradel povprečen slovenski tajkun – z njegovim denarjem bi zgradili tri urgence. Ko je bil mag. Andrej Bručan minister za zdravje, smo položili temeljni kamen za novo urgenco, denar je bil zagotovljen. Potem je prišel drug minister ali ministrica, ne spomnim se, kdo, in denarja ni bilo več. Denar je, verjemite, samo prioritete so drugje, o tem pa odločajo ljudje, ki jim verjetno ni treba čakati na urgenci, kadar zbolijo. Splošna misel je ta, ki jo je povedal že Krleža: »Nigdar ni tak bilo, da ni nekak bilo.« To bi v primeru urgence pomenilo, da je lahko še slabše, pa nekako bo že šlo, saj vedno gre …

Omenili ste Krležo, ki je na naših prostorih o človeku pisal kot malokdo. Povejte mi, kakšen je človek, medicinec, ki opravi specializacijo iz urgentne medicine? Kje nastopi njegova človečnost? Kje se tega nauči?

Gotovo ne na fakulteti.

Kje ste se je vi – doma?

Človečnosti se ne naučimo, vsak normalen človek ima občutek za človečnost. Nedolgo tega sem bral neko študijo o kriminalcih. Nekateri ljudje so popolnoma brez vesti, verjetno gre pri njih za genetsko okvaro. Normalen človek, razen če nima hudih travmatskih izkušenj iz otroštva, normalno razvija odnos do sočloveka. Spomnim se predavanj dr. Janeza Milčinskega, ki ni bil samo profesor sodne medicine, ampak nam je poskušal pokazati tudi pot v življenje.

Milčinski nas je opozoril, in velikokrat se spomnim teh besed, da »običajen človek v življenju doživi in je prisoten pri treh ali štirih smrtih, vi pa boste ob smrti prisotni večkrat, nekateri od vas vsak dan, in to vas bo veliko stalo«. Takrat smo se samo nasmehnili slišanemu. Danes razumem, kaj je mislil – soočenje s smrtjo je eden največjih stresov.

Kam urgentni zdravniki »odložite« – po besedah dr. Janeza Milčinskega – tisto, kar »vas stane«?

Običajno nas vse, kar se zgodi na urgenci hudega, prizadene, to pač spravimo v podzavest. Sicer pa je življenjska doba zdravnikov krajša; morda niste vedeli, ampak krajša je tudi življenjska doba novinarjev, zato vam svetujem, da živite zdravo. Ženske, zdravnice splošne medicine, pa imajo za več let krajšo pričakovano življenjsko dobo kot ženske v drugih poklicih. Zdravniki na urgenci prav tako. Pri meni morda to ne drži (smeh), ker hodim preveč v hribe. Kar nekaj mojih kolegov ni več …

Bil sem eden od zdravnikov na intervenciji pri prometni nesreči, ki se je pred leti zgodila v predoru pod Golovcem, ko je umrlo šest ljudi. Nekatere smo oživljali, spomnim se, kako sem oživljal zadnjo poškodovanko, edina je preživela do prihoda v bolnišnico, in upal sem, da bo preživela, a je tudi umrla. Zdravstveni tehniki, ki so bili z nami na intervenciji, so nehali delati in so obiskali psihologa, zdravniki smo delali naprej. Ni bilo časa za počitek. Ko sem bil predstojnik splošne urgentne ambulante, sem hotel, da bi se po vsaki težki intervenciji skupaj usedli medicinski tehniki, zdravnik, celoten tim in se pogovorili, tudi po strokovni plati, o poteku intervencije, saj bi nas to razbremenilo, pa mi ni uspelo.

Mislim, da vsak od nas išče pot iz stresa, ki ga doživlja ob delu na urgenci. Nekateri jo najdejo, drugi pač ne. Združenje za urgentno medicino priredi vsako leto simpozij iz urgentne medicine v Portorožu, tam sem imel tudi predavanje o nevarnostih, ki so jim izpostavljeni zdravniki, ki delajo na urgentnih oddelkih.

Kaj je za vas najhujši stres?

Zagotovo soočenje s smrtjo. Za zdravnika je največji stres soočenje s smrtjo. Vsi zdravniki v intenzivnih enotah in urgentnih službah so izpostavljeni temu stresorju. Drugi pomemben stres je negotovost pri obravnavi ogoroženega bolnika.

Ste pred nekaj minutami slišal sireno rešilca, ki je peljal mimo?

Sem, čeprav imam malce poškodovan sluh. V starih reševalnih avtomobilih ni bilo prave zvočne izolacije in nam je tulilo naravnost na ušesa. Po vseh teh letih gotovo ločim sirene gasilcev, policije, reševalcev.

Kako poteka presoja, kako resno je stanje na terenu po telefonskem klicu 112?

Dispečer na reševalni postaji po klicu na številko 112 posreduje klic v urgentno ambulanto. Če gre za ogrožujoče stanje, sporoči zdravniku, da je intervencija z zdravnikom nujna, in aktivira reanimobil, sicer preveže klic in zdravnik po pogovoru odloči o prioriteti. Intervencij pri življenjsko ogroženih je približno 20 odstotkov.

Kaj se dogaja v vas, ko sedete na sovoznikov sedež rešilca in drvite na teren?

To je stres. Hudi trenutki. Delno se v mislih že pripravim. Greš v avto in si sam. Ne veš, kaj te čaka. Tišina. Koncentracija, pripraviš zdravila …

In ko prispete tja?

Vse drugo odmisliš, s tehniki sodelujemo že dolgo, timsko delo je pogoj za uspeh.

Zdaj tako previdno izbirate besede, blazirate, v resnici …

Nočem dramatizirati. Tudi najboljši zdravnik včasih ne more pomagati. Pri usodi ni usmiljenja.

Zdravnik na terenu – to so si izmislili Evropejci. Gotovo se bolj obnese kot ameriška E. R.?

Prav gotovo. V ZDA zagovarjajo tezo, da je zdravnik na terenu predrag, in jih zato nimajo. Da gre za previsoke stroške. V ZDA so urgence zastonj do določene mere, potem se drago plačuje. Pri nas je na srečo pravilo, da če označimo primer za nujen, je obravnava brezplačna.

Se strinjam. Poleti smo tisoč petsto kilometrov vzhodneje od ljubljanske urgence ob pol petih zjutraj s še ne triletnim otrokom, ki je bil težje prizadet, pristali na urgenci bolnišnice, kjer sprva ni bilo nikogar. Da o nadaljnji obravnavi, začenši s tem, da so siringo za »metuljčka« vzeli kar iz bližnjega vedra, polnega igel, sploh ne govorim … Državne bolnišnice popolnoma osiromašene, nekaj kilometrov stran, ameriške in japonske, so na voljo tistim, ki imajo denar.

Seveda je pri nas marsikaj narobe, ampak tega, upam, ne bomo nikoli doživeli.

Bi bil razlog, zakaj ste se odločili za urgentno medicino, danes, če bi se odločali vnovič, isti kot nekoč?

Včasih nadomeščam kolega v splošni ambulanti in lahko rečem, da je raznolikost in dinamika v splošni ambulanti velika. A je tudi drugačna. Trideset let sem že na urgenci. In ne predstavljam si, da bi počel kaj drugega. Če bi se odločal še enkrat, bi se odločal podobno. Veste, včasih nihče ni hotel na urgentno medicino.

Zakaj?

Ker je bilo to takrat nekaj novega in z negotovo prihodnostjo. Z dr. Armenijem sva se poznala še iz časov, ko je v Kranju ustanovil prvo urgentno ambulanto nekaj let prej, in prav zato so ga poklicali v Ljubljano, da je tudi tam to nadaljeval. Na začetku se je zdelo, da bodo na urgenci sodelovali vsi zdravniki. Po pol leta to ni šlo več. Morali smo oblikovati stalno ekipo.

Zakaj se pa vi niste ustrašili?

Verjetno zato, ker nisem vedel, kaj me čaka (smeh). Bilo mi je v izziv. Nekaj novega, dinamičnega, po svoje tudi lepega. Zgodi se, da v življenje vrnemo človeka, ki je klinično mrtev. Potem pa ga čez nekaj časa vidiš, da je isti, kot je bil prej … To je lepo. Podobno zadoščenje ima tudi zdravnik v splošni ambulanti, kadar uspešno ozdravi bolnika, toda dinamika, narava dela je drugačna. Ko sem bil še predstojnik urgence, smo imeli 18 odstotkov oživljanj, ki so se končala s tem, da smo povrnili možganske funkcije, danes imamo še boljše rezultate. To je kar nekaj ljudi, ki smo jih povrnili v življenje, če urgenca opravi 180 oziroma 200 oživljanj na leto.

Pa vedo, kdo jih je vrnil v življenje?

Ravno to sem vam hotel povedati, to se zgodi redko. Morda so se zahvalili enemu ali dvema kolegoma …

Zakaj je tako?

Ne vem, morda je zraven tudi malce psihologije. Pacient, ki ga oživljamo, ni pri zavesti. Nato ga prepeljejo na intenzivni oddelek, z malo sreče se tam zbudi. Koga vidi? Intenziviste. In se jim tudi zahvali (smeh).

Zanimivo, da ljudje nočejo izvedeti, kdo jim je rešil življenje.

Ja, saj pravim, da ima psihologija nekaj s tem. Morda ne želijo vedeti, kaj se jim je zgodilo in zakaj. Morda tudi zato, da se jim to ne bi ponovilo. Saj ne gre za hvaležnost. Ne vem, morda gre samo za to, da človek pride in reče: »Živjo, tu sem, živ. Prišel sem se pokazat.«

Mojemu prijatelju ste pred leti z intervencijo v reanimobilu rešili življenje. Mu ga podaljšali za tri leta. Hvala.

Dejstvo je, da vsaka izgubljena minuta po srčnem zastoju pomeni deset odstotkov manj možnosti, da bomo nekoga oživeli. To ni vedno odvisno samo od zdravnika. Vsakokrat gre za specifično situacijo, vse je odvisno od odzivnega časa, tega, kdaj boš prišel do pacienta. In tu velja neka nepravičnost: bliže si urgenci, več možnosti imaš, da boš preživel. To ni prav, ampak tako je.

Veseli me, da smo prišli k vašemu prijatelju takrat ob pravem času.