Portret tedna: Helena Žigon, najstarejša slovenska tekačica

Življenje, ki teče. Dobesedno.

Objavljeno
24. oktober 2014 13.13
Posodobljeno
24. oktober 2014 21.00
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Bilo je sredi letošnje pomladi. Pokončno sloko bitje, ki je z vsakim gibom izžarevalo neomajno strast do bivanja in gibanja, je s skrbno odmerjenimi kratkimi koraki po za tekanje skoraj previsoki travi končevalo svoj drugi krog tradicionalnega molniškega teka, ki poteka na obrobju Ljubljane. Gospa dolgih nog in resnega obraza, potem ko je prestopila ciljno črto, ni delovala utrujeno. Izraz na njenem jekleno voščenem obrazu, pomniku nekih drugih časov, ki me je spominjal na obraze veteranov največjih bitk druge svetovne vojne, se ni spremenil.

Ko je najstarejša slovenska tekačica prejemala čestitke sotekačev in gledalcev, ji je bilo malce nerodno.

Kolikokrat je šestinosemdesetletna Helena Žigon pritekla v cilj? In kolikokrat še bo? Zakaj je vitka dama pretekla velik del življenja? In zakaj se nikoli ni zares ustavila?

»Teči bom nehala, ko bom prestara,« gospa Helena odgovori na vprašanje, ki ji ga v resnici nihče ne bi smel zastaviti. Tek je Helenin način komunikacije, razmišljanja, meditacije. Način življenja. Oziroma življenje samo. Tek je njena terapija in odrešitev hkrati: gonilo in vodilo, ki traja.

Substanca je nedotakljiva. Brez vprašanj.

Le odgovor(i).

»Po vsem, kar sem zadnje čase doživela, je skoraj na meji verjetja, da sem zdaj tu, na startu. Ko pomislim na to, da ni Staneta, me tako stisne pri srcu, da še stojim težko, kaj šele, da bi tekla. V srcu me zbada, ker je moj življenjski navijač odšel, me pustil samo. Tako nepopisno mi je hudo, da bi se lahko kar usedla in od žalosti umrla. Zato moram danes teči. Tek me rešuje. Tek je tisto, kar je ostalo od prej, ko je bil Stane živ,« je 13. aprila dopoldan na startu primorskega malega maratona razmišljala Helena in svoja razmišljanja zaupala Jasmini Kozina Praprotnik, avtorici čudovito boleče Bele dame, knjige o življenju gospe, ki jo je stvarstvo dobesedno odvrglo v temačni labirint, prek katerega se je morala v tekaškem koraku prebijati velik del življenja.

Nekaj dni pred startom primorskega polmaratona je umrl njen mož Stane Žigon. Po šestinšestdesetih letih skupnega življenja in šestdesetih letih zakona. Še pred tem si je neutrudna gospa in borka zlomila dve rebri. A vseeno prišla na start. In tudi na cilj. Vmes je, na vsakem kilometru en kos, podrobno podoživela svoje življenje.

Življenje, ki je kričalo po knjigi. Življenje, ki kriči po filmu.

Heleno je kmalu po njenem rojstvu oče dobesedno iztrgal iz maminih nedrij in jo odpeljal v Ljubljano. Oče in mama nista živela skupaj in se kasneje, tudi zaradi tragičnih okoliščin, nista nikoli več srečala. Helena je odraščala z zlobno mačeho, ki se je nad osamljeno in večkrat lačno deklico grobo izživljala in jo za dlje časa spremenila v – tako bi se temu reklo danes – svojo sužnjo. Oče je vodil gostilno. Do prve trgovine je bilo kar nekaj kilometrov. In tu se je, tudi po zaslugi mačehe, ki je nič ni moglo zadovoljiti, začela Helenina tekaška kariera. V strahu pred udarci, ponižanji in kaznijo je hitela, kolikor je mogla. Niti vedela ni, kako zares si je izbrusila pete. Ko se je kmalu po koncu druge svetovne vojne s prijateljico sprehajala po Tivoliju, je opazila, da tam poteka tekaško tekmovanje. Prijateljica jo je prepričala, naj se prijavi, sedemnajstletna Helena pa je stekla svoji prvi zmagi naproti. To je bil uraden začetek njene tekmovalne tekaške kariere, ki se bo končala jutri. Helena bo na ljubljanskem maratonu, ki bi ga že davno morali poimenovati po njej, tekmovala zadnjič. Odtekla bo deset kilometrov in se poslovila od uradnih tekmovališč. Od ponedeljka naprej bo, kot pravi, tekla le še po »svojih stezicah«. Za svoj mir in užitek; z(a) svojo neupogljivo življenjsko silo.

A sama. Brez svojega Staneta.

»Mislim, da sem ob njegovem slovesu imela na izbiro samo dve možnosti: da takoj odidem za njim ali pa da se s koraki, na katere sem navajena že vse življenje, vsak dan znova poveževa. Med tekom sem namreč vedno čutila, da me vidi, tudi če je bil kje daleč,« se Helena pokloni pokojnemu možu, ki ji je s svojo ljubeznijo, predanostjo in skromnostjo pomagal preplezati iz strahovitih previsov dickensovskega otroštva in mladosti. Tako kot je bil njen sopotnik Stane, sicer legendarno ime našega časopisa, je bil Helenin dolgoletni – večni – sopotnik tek. Kjer koli in kadar koli.

Iz navdušene rekreativke je v času, ko ženskam niso pustili teči na razdaljah, daljših do dveh kilometrov, hitro postala serijska zmagovalka. Tekla in zmagovala je po vsej Sloveniji in Jugoslaviji. Večkrat se je udeležila tudi tekmovanj na drugi strani železne zavese. Podaljševala je razdalje in se, razen če vmes ni posegla res huda bolezen, pravzaprav sploh ni ustavila. Vmes je še obilno kolesarila in nanizala dvajset velikih Franj, legendarnih kolesarskih maratonov. Zmagovala je tudi na sindikalnih tekmovanjih v teku na smučeh, ki jih je organiziral Gradis, gradbeno podjetje, ki mu je poklonila velik del svoje delovne dobe.

Spreminjale so se države in družbeni sistemi. Odhajali so najbližji, poslavljali so se prijatelji. A Helena je tekla še naprej. In živela. Kolikor se je le dalo – živela!

Kot da bi želela nadoknaditi vse, kar ji je bilo v otroštvu in zgodnji mladosti odvzeto. V Trstu si je kupila motorno kolo lambretta, eno prvih v Ljubljani. Bila je ena prvih Slovenk z vozniškim izpitom. Veliko je potovala, hodila v hribe in smučala ter si ustvarila družino.

Gibanje. Gibanje!

»Čutim noge, kako bi rade že šle. Se premaknile z mesta, naredile korak iz statične nestrpnosti, kjer je breme življenja pretežko, v svobodo, v gibanje, ki je povezano z naravo, v naravi pa se stvari nenehno spreminjajo. Start. Stane, greva tudi midva.«

Helena, hvala v imenu vseh, ki tečemo. V imenu vseh, ki se borijo. V imenu vseh, ki si ne dovolijo obupati. V imenu vseh, ki jim nič ni pretežko. V imenu bivanja in gibanja.

Zdaj pa teci, bela dama!