Zmota na zmoto – katastrofa

Evropa in z njo Slovenija živita v svetu zmot. A če ljudje preveč zmot vzamejo za svoje, je to lahko nevarno.
Objavljeno
22. april 2016 13.12
Maks Tajnikar
Maks Tajnikar
Ko smo pred letoma 2004 in 2007, ki sta bili v Sloveniji odločilni za uvedbo evra, evforično razlagali, zakaj potrebujemo evro, smo običajno omenjali tako imenovani »single market«. Gre za enoten evropski trg z eno valuto – evrom. Če namreč s skupno valuto povežeš različna gospodarstva v eno, dobiš učinke, izražene v učinkovitosti, in sicer zaradi pravil, ki jih poznamo v teoriji kot Paretova. Po teh pravilih so namreč štiri skupine trgov (finalnega blaga, vmesnega blaga, dela in kapitala), če so vsaj blizu konkurence in na njih veljajo enake cene za istovrstno blago, sposobne gospodarstva voditi k »raju na zemlji«, v katerem nihče ne more biti na boljšem, ne da bi bil vsaj nekdo drug na slabšem. Ta raj je bil in še vedno je opravičilo za evro in izgubo denarne samostojnosti.

Toda pri tem se je zamolčalo, da so v šolskih učbenikih vsa tako povezana gospodarstva na istih produkcijskih funkcijah. Zamolčalo se je, da so razlike v učinkovitosti in produktivnosti med, na primer, Nemčijo in Grčijo večje, kot so bile nekoč v območju dinarja med Slovenijo in Makedonijo. V takih razmerah pa enake cene finalnega in vmesnega blaga ter kapitala ne dopuščajo enakih cen dela. Želje tistih držav evra, ki niso na produkcijskih funkcijah najučinkovitejših, da njihove plače v evrih postanejo evropske, zato neposredno vodijo k propadu takih gospodarstev. Grčija je zgled.

V območju evra tako ne moremo imeti enakih cen dela. Zato sta »single market« in evropska konkurenca vrag in ne mejak. Če hočemo danes preživeti, se moramo boriti za svoje cene, monopole in konkurenčne prednosti, kar v Elanu dobro vedo. Ni res, da tega ob ognjemetih v čast uvedbe evra nismo vedeli, le ploskanje politikom je preglasilo opozorila.

Zmota o Evropi enakopravnih

»Single market« je kriv: za uro dela dobimo Evropejci zelo različne zaslužke. Od Smitha, Ricarda in Marxa, ki bi se zelo verjetno posmehoval modernemu Pikettyju, dalje vemo, da ima ta neenakost izvor v izkoriščanju, eksploataciji. Najprej, razvitim v evroobmočju je v proizvodih priznano več dela, kot so ga potrošili v njihovi proizvodnji. Če bi hladilnike prodajali le produktivnejši Nemci, bi bile cene nižje in bi ti dobili uro dela slabše plačano. Da je ura dela v Nemčiji več plačana, ti potrebujejo kot konkurente manj produktivne Slovence.

Drugi razlog za različne zaslužke je v neravnotežnih cenah, po katerih teče menjava blaga iz različnih držav. Taki in drugačni monopoli so doma v Nemčiji in ne v Sloveniji. Tretji razlog pa je finančni kapital, ki je doma v razvitem svetu in v sodobnem kapitalizmu pomeni ogromno prelivanje denarja, o katerem bom še pisal v nadaljevanju.

Za vse te priboljške razviti del Evrope potrebuje nerazvitega. Zato je v Evropi doma politika širjenja – seveda ne v Veliko Britanijo, temveč na širni Balkan, v nekdanje socialistične dežele. Razviti del Evrope vsako leto potrebuje nove manj razvite žrtve. Evro pa je osvajalsko orodje. On namreč preprečuje devalvacije in revalvacije, ki omogočajo vsaj delno zaščito nacionalnih gospodarstev. Kako ob takem izkoriščanju nerazviti lahko ujamejo razvite, ko pa so vsi ekstraprofiti pri razvitih, nihče ne ve.

Zmota o junakih našega časa

Verjetno sem ob prejšnji točki naredil izpit za revizionista. Nisem namreč omenil, da je v območju evra kapitalizem. Kapitalizem pa ima kapitaliste. V kapitalizmu trg dela s ceno dela regulira, koliko proizvedenih dobrin jim uspe prisvojiti, ker jih delavci z mezdami pač ne morejo kupiti vseh. Toda ključno je, da je s kapitalisti nastal tudi zgodovinsko še en deležnik v razdelitvi. Še v osemdesetih letih se je BDP v Sloveniji razdelil med državo in delavci, sedaj pa se deli med državo, delavci in kapitalisti. Tudi če je zaradi zamenjave socializma s kapitalizmom BDP narasel, je en njegov del šel nekomu, ki ga prej ni bilo.

Danes imajo delavci – tudi v Sloveniji – manj tudi zaradi kapitalistov. Akrapovič, Boscarol, Češko in naprej po abecedi so sicer junaki novega časa, a še vedno le čisto navadni kapitalisti. Vprašanje pa je, koliko bi lahko odnesli domov v plačnih kuvertah, če njih ne bi bilo. Samo za iztočnico: bruto plače poberejo okoli 16 milijard, profiti pa več kot 6 milijard.

Medalj za delo in junakov dela pa že dolgo ne poznamo. Ob tem pa ni nepomembno, da kapitalisti morajo dobiti svoje, pri nas in drugod v belem svetu, kar pomeni, da mednarodna neenakost iz prejšnje točke lahko nastane le na račun delavcev: za enoto kapitala ne dobimo različnih profitov, za uro dela pa dobimo zelo različne mezde in plače.

Zmota o obremenjevanju gospodarstva

Da slovenski kapitalisti izkoriščajo slovenske delavce, se ne govori, govori pa se, da delavce – na primer v Gorenju – izkorišča javni sektor in da javni sektor obremenjuje gospodarstvo. Toda javni sektor prav tako kot proizvodni ustvarja BDP. Le način nakupnih odločitev je drugačen: v nejavnem sektorju kupujejo posamezniki, v javnem kupujemo kolektivno. Če damo več za šolstvo ali zdravstvo in policijo, le del individualne potrošnje pretvarjamo v kolektivno. Gospodarstva pa zato ni nič manj.

Drugič, od industrijske revolucije gospodarstvo potrebuje javni sektor, da delavec lahko dela in mu ni treba skrbeti za neuke, bolne in stare. Tako so nastali Bismarckovi in Beveridgeovi sistemi. Kaj se je danes spremenilo, da nam je ta stara vloga javnega sektorja nenadoma odveč?

In na koncu, če razumemo eksploatacijo na pravi način, sploh ne gre za to, da zbiranje sredstev za javni sektor in kolektivna potrošnja obremenjujeta gospodarstvo, saj s tem le zasebna sredstva pretvarjamo v kolektivna. Javni sektor namreč ne obremenjuje gospodarstva, ampak kapitaliste, ker jim dviguje ceno dela.

Zmota o krivdi bančnikov

Ideja o »single marketu« je v sorodstvu tudi z našimi bančniki. Nesporno je popularno kriviti bančnike, da se je tako imenovani bruto zunanji dolg Slovenije v obdobju 2001–2008 povečal za skoraj 29 milijard evrov, z 10 milijard na 39 milijard. Toda primerjava rasti povprečnih stroškov dela med Slovenijo in Nemčijo pokaže, da je v tem obdobju pri nas nastalo prilagajanje plač v podjetjih, ki je sililo menedžerje k zadolževanju tudi za plače.

Zgledovanje po »nemških« plačah – krasen rezultat »single marketa« – je povzročilo, da so povprečni stroški dela narasli v Sloveniji za okoli 13 odstotnih točk več kot v Nemčiji. Da so v podjetjih lahko izplačali te plače, so se morali zadolževati. Seveda so večino teh kreditov najprej najeli bančniki v tujini, potem pa so od njih kredite najemala podjetja. Tudi če so bančniki pri tem odstopili od svojih lastnih pravil in ponujali kredite brez velikih zavarovanj, ni to nič kaznivega. Drugače ob napihovanju finančnega balona na svetovnih finančnih trgih sploh niso mogli ravnati, če so sledili svoji glavni nalogi – maksimizaciji profitov.

Večina teh kreditov danes tudi daje glavnice in obresti. Očitek, da niso predvideli krize, ko je ves svet ni, je pa tako in tako aboten in rabi le prekrivanju lastne krivde. Samo vlade, ki so tedaj vodile gospodarsko politiko, bi lahko preprečile to zadolževanje. Pa tega niso naredile; še več, tudi same so se zadolžile za šest milijard evrov. Če je bil to čas pohlepa in razvrata, je bilo tako zaradi politike in ne gospodarstva.

Zmota o tajkunih

»Single market« je kot vsak trg zahteval zasebne lastnike. Ob zataknjeni privatizaciji v drugi polovici devetdesetih in prekipevanju kreditnega lonca so številni menedžerji sklenili, da je prišel njihov čas. Menedžerski prevzemi niso nikjer na svetu prepovedani, četudi dolgove potem pokriva prevzeto podjetje. To je potem pač njihovo in ga lahko tudi »izčrpavajo«. Če drugim deležnikom to ni všeč, se morajo umakniti.

Tudi njihove finančne konstrukcije bi bile v redu, če bi le predkrizna konjunktura trajala še naprej. Neumnosti so začeli delati šele z nastankom krize, ko so reševali svoje podvige. Zelo pogosto pozabljamo tudi, da so s krediti plačali odkup in da je nekdo – običajno država – dobil njihov »umazani« denar.

Zato je pravo vprašanje ob naših tajkunih le eno: Kaj bi bilo s slovensko družbo danes, če bi jim uspelo? In odgovor je jasen: Bili bi nova elita, ki bi nam prodajala svoje ideje in s tem tudi krojila kulturo slovenskega naroda. Bila bi to kultura kapitalizma »enega odstotka«, a vsaj ne bi bila kultura v zgodovini in pod Alpami zataknjene elite.

Zmota o kreditih

Najprej, najem kredita, četudi zaradi učinkov »single marketa«, ni greh. Za Stožice bi lahko najprej varčevali deset let in jih potem zgradili. Prva korist od njih bi nastala šele po desetih letih. Ali pa vzamemo kredit, jih zgradimo, imamo deset let od njih korist in v tem času odplačujemo glavnico, kar pomeni, da varčujemo za investicijo. Če so obresti dovolj nizke in korist dovolj visoka, je treba najeti kredit in zgraditi Stožice.

Drugič, 70 odstotkov kreditov se v svetu obnovi, podjetja in države pa so trajno zadolženi. Slovensko državo pa prodana kombinacija birokratov v Bruslju sili k razdolževanju proračuna. Lani smo tako znižali proračunski deficit na 2,2 odstotka BDP in mazohistično zgubili 300 milijonov evrov do maastrichtskih kriterijev, ki bi bili dovolj za pogasitev travm vojske, policije, zdravstva, sociale in podobno. Z zlatim proračunskim pravilom smo onemogočili zadolževanje za drugi tir. Zato ga ne bomo imeli nikoli, ne da bi razprodajali. In če ima podjetje v bilanci 380 milijonov dolga, še ne pomeni, da ga mora vsega vrniti. Trgovina na drobno, na primer, ima pogosto tudi več kot 60 odstotkov dolžniškega kapitala.

In tretjič, po šolsko kredite dajejo komercialne banke, država ali centralne banke pa to dajanje kreditov le nadzorujejo. Gre za čisti alkimizem. Kredita »od zunaj ni, od znotraj pa je prazen«. Ne gre za nobeno prelivanje prihrankov od tistih, ki varčujejo, kot se običajno govori, in tudi ne za oškodovanje varčevalcev, če kredita ne vrnemo. Kreditni »nič« se namreč spremeni v denar šele, ko mi vrnemo glavnico iz dohodka, ki smo ga zaslužili, ker smo nekaj pred tem proizvedli, prodali in privarčevali za odplačilo glavnic.

Tako smo Slovenci po začetku krize nastrgali pri javnih uslužbencih, upokojencih, delavcih in celo domačih kapitalistih – skupaj za 11 milijard evrov –, vrnili kredite in kreditni »nič« svetovnih finančnikov spremenili iz naših skromnih dohodkov v dohodke neznansko bogatih finančnih kapitalistov. Bonitetne agencije in tuji revizorji v naših podjetjih in bankah pa so bili biriči.

Zmota o vrednosti podjetij

Eden najbolj skrivnostnih in nepojasnjenih dogodkov iz obdobja okoli leta 2011 je bilo vrednotenje premoženja podjetij in bank. Revizijske hiše, ki so leta in leta podpisovale svoja poročila in priznavale knjigovodske vrednosti premoženja podjetij, so se nenadoma spomnile in začele stroje, zgradbe, letala in še kaj v lasti podjetij ocenjevati po likvidacijski vrednosti. Ne poslovanje, temveč revizorji, ki se jim še pred letom ni zdelo nič narobe, so nenadoma poslali številna slovenska podjetja v stečaj. Banke takih podjetij niso mogle več kreditirati, terjatve do njih pa so postale slabe terjatve.

Nastale so posledice za paranoike: številna podjetja so propadla na veselje konkurence, zlasti tuje. Številnim podjetjem se je vrednost znižala na likvidacijsko vrednost in so postala lahke nakupne tarče. Pri nekaterih pa so nastale dokapitalizacije, s katerimi so ta podjetja pokrila kredite do bank. In seveda banke. Te so pokrile slabe terjatve do podjetij z državno dokapitalizacijo.

Znova smo kreditni »nič« napolnili z davkoplačevalskim denarjem, ki je tako odšel v širni finančni svet. Slovenci smo plačali, da je nekdo tam zunaj imel neverjetne koristi. In nihče ni reagiral, nekateri so dobili plače za pomoč.

Zmota o korporativnem upravljanju

Ob tem pa je nekdo sprožil napad na še preostala državna podjetja. V Mercatorju je gospod Todorić povedal, kakšno naj bo korporativno upravljanje. Za državna podjetja pa je nekdo razglasil, spet pod vplivom tujcev iz OECD, da morajo biti menedžerji podrejeni nadzornim svetom, v njih naj bi člani odločali po svoji vesti in v interesu podjetij, vlada in ministri, ki so uradno predstavnik lastnika, pa naj bi pisali nekakšne nacionalne strategije, ki naj bi se jih menedžerji in nadzorniki verjetno učili na pamet ob večerih.

Ministre, ki so edini odgovorni volivcem za ta podjetja in bi morali zato sedeti v nadzornih svetih, smo umaknili na varno, napravili prazen prostor na mestu, kjer bi morali biti lastniki, podjetja pa prepustili zmedenemu gospodarjenju. »Kritična in raziskovalna javnost« pa se nevoščljivo smeji in posmehuje neuspehom v teh podjetjih. Nič čudnega, da smo zato že prodali podjetja, ki bi morala biti državna, da imamo državna podjetja, ki bi morala biti zasebna, in da se državna podjetja packajo v lastnem soku, dokler zanje res ne bo druge rešitve kot prodaja kakšnemu tujcu.

Zmota o tujem kapitalu

Vse od nastanka krize ima Slovenija presežek v plačilni bilanci s tujino. To pomeni, da več ustvarimo, kot potrošimo. Pomeni pa tudi, da več denarja nakažemo v tujino, kot ga tujina nakaže nam. Gre seveda za posledico razdolževanja slovenskega gospodarstva in prebivalstva.

Seveda pa ti podatki kažejo tudi to, da tuje investicije v našo državo v veliki večini pomenijo le prevzemanje lastnine nad našimi že obstoječimi podjetji in ne ustanavljanja novih podjetij. Zato bodo pri nas še dolgo časa razmere, v katerih od tujega kapitala ni mogoče pričakovati gospodarskega vzleta in novih zaposlitev, temveč le preurejanje lastninskih odnosov.

Zmota o strukturnih reformah

Zahteve po fleksibilnosti trga dela so navadne zahteve po čim lažjem odpuščanju in večji brezposelnosti, ki seveda znižuje ceno dela in povečuje profite. Fleksibilen delavec bo stalno v iskanju zaposlitve in obsojen na nizke mezde, tak pa ne more prispevati k rasti produktivnosti dela, kar še zlasti velja za industrijo, ki za večjo produktivnost potrebuje izkušenega delavca.

Nobena reforma zdravstva, šolstva in pokojninskega varstva ne more biti izpeljana tako, da bi zanjo potrebovali manj denarja. Zdravstvo bi samo za doseganje avstrijske ravni, ki ni nič posebnega, potrebovalo 1,5 milijarde evrov na leto več, šolstvo smo zagrebli v zemljo z nerazumevanjem bolonjske reforme in »izganjanjem hudiča iz njega«, tudi za pokojnine bomo potrebovali več denarja. Pokojninskega sistema namreč ni mogoče narediti bolj učinkovitega, tudi kapitalska varčevanja ga ne morejo rešiti, saj ne velja, da s prispevki »nabiramo oreške kot veverice za zimske (stare) dni«. Vsako leto lahko pojemo, tudi s pomočjo pokojnin, le toliko, kolikor v tem letu proizvedemo.

Ampak tuji skrbniki za naše strukture zahtevajo manjše izdatke za javni sektor in nižje stroške dela. Da bomo bolj konkurenčni, pravijo. V resnici pa je naša konkurenčnost skrita v odnosu med industrijskim in storitvenim sektorjem, ki ga omenja kvečjemu kakšen inženir v neprebranem članku. V literaturi in praksi je dobro znano, da je za hitro rast produktivnosti nekega gospodarstva ključno, da se z razvojem delež industrije ne zmanjšuje prehitro. V industriji je namreč rast produktivnosti hitrejša kot v storitvenih sektorjih, prav rast v industriji pa zahteva tudi vzporedno rast storitev, ki pa bodo dajale sodobni BDP.

Zato tudi pri reformi trga dela ne potrebujemo pocenitev dela, ker to vodi do delovno intenzivnih proizvodenj. Industrijski delavec bo prispeval k rasti produktivnosti, če bo dobro plačan in drag ter bo sposoben individualno in kolektivno trošiti v javnem, kjer je doma večina storitev. Brez tega denarja tudi storitveni sektor ne bo dajal modernega, jutrišnjega BDP. Ugotovitev, ki je seveda všeč slovenski produktivnosti, ni pa všeč slovenskim kapitalistom in tujcem, ki brez zaostajanja Slovenije ne morejo do ekstraprofitov.

Zmota o neoliberalizmu

Kakšno monopolno moč in cilje ima industrijski in finančni kapital v Evropi, so nazadnje pokazala tudi krizna leta: ideologiji, ki je izzvala krizo leta 2008, je zlahka uspelo vsiliti sebi lastno reševalno gospodarsko politiko, to je politiko zategovanja pasu ali »austerity policy«. Gre za novo klasično zgodbico o tem, kako moraš danes stiskati pas in vračati kredite, ker bo potem jutri bolje.

Slovenija se je dosledno ravnala po tej politiki le v letu 2012. Prej je Križanič čez glavno krizo vodil keynesijansko politiko – pravilno, a v tistih razmerah ni bila in ni mogla biti zadostna. Po letu 2012 pa ni bilo nobene politike, kar pa je bilo dovolj, da se je gospodarska rast ponovno rodila in deficit državnega proračuna prek rasti BDP začel zmanjševati. Vmes smo kljub temu vrnili 11 milijard evrov.

Ampak če ne živimo v zmotah, je tudi »austerity policy« pokazala, da imamo lahko koristi od »single marketa« v Evropi le, če znamo obiti eksploatacijo in neenakost. Vendar bo treba tedaj najti nekoga, ki ne bo panično – da mu ne bi bilo treba zapustiti svoje ideologije in koristi – prek ECB pumpal denarja v gospodarstvo, ki je v likvidnostni pasti, kjer denar nič ne koristi, ker ne gre v prave roke, in ustvarjal denarno bombo, temveč bo, na primer, uvedel vsaj enotni evropski javni sektor.

Evropa lahko preživi le kot celina transferjev. Na žalost se za zdaj ne zna spopasti niti s primitivnimi bombami teroristov, sofisticirane bombe harvardskih ekonomistov v Evropi pa še kar naprej občuduje kot lubenice.