Boljši se ogrevajo, slabi so še slabši

Bivši slovenski selektor Zdenko Verdenik je komentiral 1. kolo na SP.

Objavljeno
21. junij 2018 09.00
Posodobljeno
21. junij 2018 16.31
Denis Čerišev se je od rezervista spremenil v prvega strelca ruske reprezentance. FOTO: Reuters
Zdenko Verdenik
Zdenko Verdenik
V seštevku še ni mogoče povsem realno ovrednotiti dejanska razmerja sil in značilnosti nogometnih reprezentanc, ker nekatere stopnjujejo formo in bodo iz tekme v tekmo boljše. Toda po uvodnih tekmah prvega kola je bilo vidno nekaj obrisov, ki so nakazovali razlike. Najvidnejše so bile predvsem v neevropskih reprezentancah, čeprav me je prijetno presenetila Japonska. Na roko ji šel tudi srečen scenarij na začetku tekme. Savdska Arabija je pokazala najmanj, Egipt bi lahko rezultatsko iztržil kaj več, Maroko je bil boljši od Irana. Nasploh je bila šibka točka večine neevropskih selekcij igra iz prekinitev. To kaže na pomanjkljivo organiziranost (Nigerija) in disciplino (Arabci).

Splošno prepričanje je, da slabše reprezentance (mednje ne prištevam Islandije) samozavest utrjujejo z zaprto igro in z nasprotnimi napadi. Takšen način igre zelo redko prinaša zmage, največkrat minimalne poraze. Toda osnovna slabost takšnega pristopa je, da se reprezentance ne razvijajo. Ni napredka. Zato bi bilo bolje, da bi poskušale z bolj pogumnim in napadalnim pristopom za ceno porazov z 1:4 ali 2:4, kot da izgubljajo z 0:2, ali 0:3. Ker tudi sicer ne narediš nič za nogomet, za navijače, za javnost. Na splošno je vtis tak, da so slabi še slabši.
Afrika je na nek način žrtev politike evropskih klubov oziroma iskalcev najbolj nadarjenih.

Kot protiutež takšni filozofiji bi izpostavil razmišljanje slovitega strokovnjaka Ivice Osima. On je s Sturmom zavestno igral odprto, proti boljšim je visoko izgubljal, toda v naslednji sezoni je bil že veliko boljši. Sturm je napredoval v vseh delih igre in tudi igralci so. Druga zelo vidna pomanjkljivost manj kakovostnih reprezentanc je slabša telesna pripravljenost. Pri tem gre za vrsto dejavnikov, ki bolj ali manj vplivajo na fizično podobo moštva. Nogomet namreč temelji na sodelovanju taktike in dinamike teka, hitrosti in vzdržljivosti. Arabci in Afričani so pri tem v nekoliko slabšem položaju tudi zaradi vpliva podnebja. Največji zaostanek pa na koncu pridelajo znanstveni pristop in tehnologija. Najboljši lahko s testi urina in krvi natančno ugotovijo fizično in zdravstveno stanje posameznega igralca, zaradi česar lahko stopnjujejo treninge in jih prilagajajo njegovim trenutnim sposobnostim. Resnici na ljubo, takšnega tehnološkega pristopa se sicer še ne poslužujemo v Sloveniji.

image
Zdenko Verdenik: Splošno prepričanje je, da slabše reprezentance (mednje ne prištevam Islandije) samozavest utrjujejo z zaprto igro in z nasprotnimi napadi. FOTO: Ljubo Vukelič


Venomer se sprašujemo, če so se afriške selekcije sposobne kosati z najboljšimi. Prepričan sem, da imajo potencial v tehničnem znanju in odlični telesni moči, toda vedno se izkaže, da se jim nekje zlomi. Največkrat v organizaciji igre. Morda je splošen vtis, da zaostajajo v razvoju. Najbrž je res, pri čemer vidim osnovni problem v tem, da se premalo vlaga v razvoj moštva v okviru kolektivne igre. Zaradi tega delajo veliko tehničnih napak.

Afrika je na nek način žrtev politike evropskih klubov oziroma iskalcev najbolj nadarjenih. Klube zanima izključno individualni razvoj, vzgoja igralcev, ki je prilagojena kakovosti za prestope v Evropo. Klubi najbolj nadarjene igralce pripeljejo, jih še dodatno izbrusijo in izpopolnijo, da bi jih nato prodali. Zaradi tega je povsem zapostavljen razvoj kolektiva.

Senegal je izjema, ki potrjuje pravilo. Ima nekaj posebnega, veliko talenta, hitrosti, agresivnosti in je odlično voden.