Francozi so blazni od veselja, a tudi noro predrzni

Kako je na Marsovem polju francosko ekipo spodbujalo kakih 90.000 strastnih navijačev.
Fotografija: Francozi se veselijo zmage. FOTO: Sergei Karpukhin/Reuters
Odpri galerijo
Francozi se veselijo zmage. FOTO: Sergei Karpukhin/Reuters

Pariz – Francozi so nori, blazni od veselja, ker so proti Hrvatom dobili svetovno nogometno prvenstvo, a nori so tudi zato, ker so mestne oblasti v Parizu organizirale neposredni prenos tekme za 90.000-glavo množico.

Nepopisna gneča je bila izjemen varnostni podvig in glede na to, da sem kot (komaj na kraju samem akreditirana) novinarka gladko obšla vsakršno kontrolo, si je misliti, da so imeli morda pri izvedbi superspektakla več sreče kot pameti. Nekaj redarjev mi je zaskrbljeno odkimalo z glavo, češ, kako je verjetno nekaj tisoč navijačev obšlo varnostni nadzor. Silovita množica je pač drla na prizorišče, ne brez poškodb.



Po Parizu so v nedeljo organizirali kakih 230 tako imenovanih »območij za fene, navijače«, največje je bilo na Marsovem polju med Eifflovim stolpom in Vojaško šolo, kjer je bilo v soboto zvečer tradicionalno slavje ob nacionalnem prazniku, 14. juliju, katerega vrhunec (in še ena huda mora za živali) je bil ognjemet malo po enajsti uri. Tema letošnjega pariškega praznovanja je bila ljubezen, kar se je nekako nadaljevalo tudi v nedeljo, ko so se Francozi za trenutek povezali v navijaški ljubezni, bratstvu in enakosti do svoje nogometne reprezentance.

Spektakularni finale svetovnega prvenstva je pripadel Franciji. FOTO: Lucas Barioulet/AFP
Spektakularni finale svetovnega prvenstva je pripadel Franciji. FOTO: Lucas Barioulet/AFP

 

Strastne priprave na tekmo


Finalna tekma med Francijo in Hrvaško se je v Moskvi začela resda komaj ob petih popoldne, toda pariški navijači so se razvneli že zgodaj dopoldne. Še pred enajsto uro se je množica (mladi in manj mladi, obeh spolov in vseh barv kože, so se ovijali v zastave, si po obrazu risali trobojnice, si nadevali modro-belo-rdeča pokrivala na glavo ter piščalke, troblje in tribarvne ogrlice okrog vratu) začela glasno nabirati na območju varnostnega pregleda, nedaleč od Eifflovega stolpa, da bi ob enih popoldne počasi zavzela prizorišče: 24,5 hektara veliko Marsovo polje, kjer je zatem 90.000 gledalcev spremljalo neposredni prenos finala.

Pod Eifflovim stolpom se je zbralo 90 tisoč navijačev. FOTO: Jean-paul Pelissier/Reuters
Pod Eifflovim stolpom se je zbralo 90 tisoč navijačev. FOTO: Jean-paul Pelissier/Reuters


Športni gorečneži so bili polni energije (in sodeč po razbitih steklenicah piva, vina, žganja …), še česa drugega, prav tako bodrilnega kričanja, tudi zelo pijano agresivnega je bilo veliko, kar naprej so peli militantno Marseljezo, nič manj ni bilo niti rezkega piskanja piščali in avtomobilskih siren mimo vozečih se policistov, s katerimi so se navijači, sprva mirno čakaje pred vstopnim območjem, najprej bratsko izzivali: kdo bo glasnejši. Varuhi reda in miru, ki so imeli v nedeljo izjemno težko nalogo, saj je bilo športnih gorečnežev nepopisno veliko in so bili zelo hrupni, niso skrivali, da so bili resda v službi, hkrati pa so prav tako vneto držali pesti, da bi Francija premagala Hrvaško in se po dvajsetih letih spet zapisala kot svetovna zmagovalka v nogometu. Po nekaterih anketah je kar 90 odstotkov Francozov podpiralo Modre v Rusiji, tudi mnogi tisti, ki imajo sicer bolj »vzvišeno« zadržani, celo cinično odklonilen odnos do »prvinskega« nogometa.



Množica na včerajšnjem praznovanju 14. julija FOTO: Mimi Podkrižnik
Množica na včerajšnjem praznovanju 14. julija FOTO: Mimi Podkrižnik

 

Nogometna nanizanka ni za ljudomrzne


Potem ko se je bilo silno težko prebiti na Marsovo polje in ni šlo povsem brez poškodb (nekateri so bili pohojeni, nekdo porezan …), se je začel zadnji del tokratne svetovne nogometne nanizanke: v francosko-hrvaških barvah pod pripekajočim soncem, saj je bilo popoldne skoraj 30 stopinj Celzija. Zlahka si je predstavljati, kako energijo sproža nogomet v skoraj 100.000-glavi množici, v kateri so hoteli navijači ob danih golih preglasiti drug drugega, kakor da bi jih modri nogometaši morda slišali do Moskve. Čeprav so bila dimna sredstva prepovedana, se je precej kadilo v francoskih barvah in je pokalo na prizorišču spremljanja, še preden smo lahko preplavili Marsovo polje.

Francozi slavijo svojo drugo zmago na svetovnem prvenstvu v nogometu. FOTO: Mimi Podkrižnik
Francozi slavijo svojo drugo zmago na svetovnem prvenstvu v nogometu. FOTO: Mimi Podkrižnik


Ljudomrzni se ne bi verjetno nikoli nagnetli pred ogromnim ekranom na prostrani poljani, za tako nevarno skupinsko evforijo je potrebno posebno emotivno vezivo, kar nogomet gotovo je; podobno kakor ima ta pozitivni mobilizacijski naboj v sebi glasba. Militantno himnična je kajpada Marseljeza in glasba so bodrila, ki so jih v nedeljo še posebno glasno vzklikali francoski navijači: Dajmo, modri! Dajmo, modri!

Tudi v Parizu so številni spremljali finalni obračun med Francijo in Hrvaško. FOTO: Mimi Podkrižnik
Tudi v Parizu so številni spremljali finalni obračun med Francijo in Hrvaško. FOTO: Mimi Podkrižnik


O vsemogočnosti opijanjanja v kolektivni negativi na tem športnem mestu ne bomo razmišljali, sploh zato ne, ker je Marsovo polje, zelenico revolucionarne preteklosti, v nedeljo preveval nacionalni optimizem. Resda je bilo nemalo razbijaških ljudi, še več pa športno radovednih, nedeljsko sproščenih, narodno ponosnih, pa morda tudi nekaj zaskrbljenih, sploh ob povsem realni teroristični nevarnosti v Franciji: po uradnih objavah je bilo že kar nekaj poskusov napadov, a so jih oblasti v letošnjem letu pravočasno preprečile.

S perspektive družbe, v kateri nismo vajeni toliko urbanega prerivanja in niti ne zgodovinskega prevračanja družbe na glavo, lahko čudi, da francoske oblasti vedno znova organizirajo tako energična množična srečanja, kajti ljudje: nekateri so prihajali tudi z otroki, so se na ograjeno in strogo varovano območje mimo organov reda in miru prebijali tudi s preskakovanjem špičastih železnih ograj. Bati se je bilo stampeda, masa je več ur pritiskala pri vstopnem grlu na prizorišče, oboroženi policisti so se že pred začetkom tekme skupaj zagnali zdaj v to smer, zdaj v drugo smer, s ščiti v rokah …


 

Odjavna špica


Če je bil nedeljski nogomet, še preden se je začel, ves spektakel, vsaj v Parizu noro zanimiv kot kak film, potem naj v odjavni špici tokratne svetovne nanizanke še povem, da so Francozi – zgodovina in sedanjost francoskega nogometa sta, kot je jasno že ob prvem pogledu na stadion, tesno povezana z multikulturalizmom – tokratno svetovno prvenstvo prepričljivo usvojili spet po dvajsetih letih. Kaj jim ne bi uspelo tudi sinoči v Moskvi, ko pa so z njimi na tisoče kilometrov stran dihale in se potile francoske množice, in še kake druge. In kako je potem pokalo … Kakor že leta 1998, ko so bili prav tako prvaki in je po zmagovalni tekmi kak milijon ljudi odplesal na Elizejske poljane, se je podobno zgodilo tudi sinoči.

Seveda je bila prav tako vesela francoska politika, kaj ne bi bila noro srečna, a se ni nadejati, da bi, zdaj ko spet ni zmagal samo francoski nogomet, ampak je v svetu povedla Francija, enkrat za vselej že nehala vznemirjati z rasnimi odtenki francoske družbe. Ah, ne bo se zgodilo, žoga je, če zapišem klišejsko, nepredvidljiva, čas sreče, ki ga kotali, pa je kratek.



Komentarji: