Tudi Slovenci odpirajo usta kot Brazilci v Rusiji
Nemce je načel »primer Erdogan« in kdo ve, zakaj so jim na ruskih tleh vnovič odpovedali motorji. Le Angela Merkel je vzela v bran Özila in Gündogana.
Odpri galerijo
Neymar, Paulinho in Willian med glasnim petjem brazilske himne. Foto Reuters
Zaščitni znak svetovnih prvenstev v nogometu so tudi nacionalne himne držav udeleženk. Tako je že 88 let, enako je ostalo na ruskih tleh. Himne predvajajo in prepevajo tudi v drugih športih, toda nogometni navijači so najbolj čustveni in nabiti z najmočnejšim nacionalnim nabojem. Tudi zavoljo tega se splača priti na turnir in uživati ob pogledu na navijače, ki med petjem himne pogosto padejo v trans. Najbolj spektakularno delujejo gostje iz Južne Amerike, prava škoda je, da so morali domov Argentinci in Kolumbijci, ki so le redke v Rusiji pustili ravnodušne. Nekateri so prepotovali razdalje, daljše od 12.000 km, toda na letalu nihče ni staknil prehlada ali vnetja grla ...
Privrženci mundiala so specifični navdušenci nad športom. Številni med njimi oživijo zgolj na vsaka štiri leta, ko je na vrsti nov pohod na svetovni vrh, del zgodbe pa so prav himne. Ni čudno, da ponujajo »uradno« zgoščenko z nacionalnimi himnami 32 reprezentanc tudi na eni od peterburških tržnic. Cena? Pet evrov.
Prvo izločilno sito resda ni bilo usodno zgolj za navijače Messija in Falcaa ter prav tako pevsko razpoložene Portugalce in Mehičane. To velja za navijače na tribuni in akterje na igrišču. Med najglasnejšimi je bil prav prvi motivator Cristiano Ronaldo. Rusiji sta pomahali v slovo tudi Španija in Švica, reprezentanci, ki sta imeli na tem mundialu zelo malo opaznih privržencev, izbrani vrsti, ki sta bili med predvajanjem himen med najtišjimi tudi na zelenici ... V prvi jati bi polovica nogometašev molčala, četudi bi imela španska himna uradno besedilo, v drugi je podobno.
Že prej so si rekli »Auf Wiedersehen« razrvani Nemci, pri katerih smo pogrešali zanje značilen naboj, ko gre za velika dejanja. Kot pred štirimi leti v Braziliji, denimo. Nemce je (ne)hote načel »primer Erdogan« in kdo ve, zakaj so jim na ruskih tleh vnovič odpovedali motorji. Le Angela Merkel je vzela v bran Özila in Gündogana, ki sta objavila fotografijo s turškim predsednikom, toda kanclerka sedi v Berlinu, ne v slačilnici ... Primer Erdogan je »elfu« povzročil več škode kot Švici proslavljanje golov s simbolom albanskega orla. Ne nazadnje je sledil Xhaki in Džemailiju s križanjem rok tudi Lichtsteiner.
Med (ne)petjem himen seveda ne gre za stereotipno pripadnost državi, zgolj licemerci bi se lahko obregnili ob to v času, ko ima Fifa dvajset članic več tudi od Združenih narodov. Prav tako mundial ni tekmovanje pevskih zborov, da bi se morali nogometaši »pačiti« kot na eurosongu. Bolj pomemben in pozneje med igro opazen je močan kolektivni duh, ki dokazljivo vlada v moštvenih športih, in možno ga je zaznati tudi med predvajanjem himne. Osmerica na mundialu ima zagotovo najmočnejši kolektivni duh, celo najbolj mavrični Belgija in Francija navzven delujeta kot eno. Morda lahko pred septembrskim štartom Uefine lige narodov potegnemo vzporednico s Slovenijo – pred zadnjo tekmo reprezentance v Črni gori so prav vsi v pisani zasedbi odpirali usta med predvajanjem Zdravljice.
Švedski selektor Janne Andersson (v sredini) in njegovi sodelavci s petjem himne prenašajo bojeviti pristop v miselnost svojih adutov. Foto AFP
Privrženci mundiala so specifični navdušenci nad športom. Številni med njimi oživijo zgolj na vsaka štiri leta, ko je na vrsti nov pohod na svetovni vrh, del zgodbe pa so prav himne. Ni čudno, da ponujajo »uradno« zgoščenko z nacionalnimi himnami 32 reprezentanc tudi na eni od peterburških tržnic. Cena? Pet evrov.
Prvo izločilno sito resda ni bilo usodno zgolj za navijače Messija in Falcaa ter prav tako pevsko razpoložene Portugalce in Mehičane. To velja za navijače na tribuni in akterje na igrišču. Med najglasnejšimi je bil prav prvi motivator Cristiano Ronaldo. Rusiji sta pomahali v slovo tudi Španija in Švica, reprezentanci, ki sta imeli na tem mundialu zelo malo opaznih privržencev, izbrani vrsti, ki sta bili med predvajanjem himen med najtišjimi tudi na zelenici ... V prvi jati bi polovica nogometašev molčala, četudi bi imela španska himna uradno besedilo, v drugi je podobno.
Že prej so si rekli »Auf Wiedersehen« razrvani Nemci, pri katerih smo pogrešali zanje značilen naboj, ko gre za velika dejanja. Kot pred štirimi leti v Braziliji, denimo. Nemce je (ne)hote načel »primer Erdogan« in kdo ve, zakaj so jim na ruskih tleh vnovič odpovedali motorji. Le Angela Merkel je vzela v bran Özila in Gündogana, ki sta objavila fotografijo s turškim predsednikom, toda kanclerka sedi v Berlinu, ne v slačilnici ... Primer Erdogan je »elfu« povzročil več škode kot Švici proslavljanje golov s simbolom albanskega orla. Ne nazadnje je sledil Xhaki in Džemailiju s križanjem rok tudi Lichtsteiner.
Mehiški adut Javier Hernandez doživlja predvajanje državne himne posebej čustveno. Foto AFP
Med (ne)petjem himen seveda ne gre za stereotipno pripadnost državi, zgolj licemerci bi se lahko obregnili ob to v času, ko ima Fifa dvajset članic več tudi od Združenih narodov. Prav tako mundial ni tekmovanje pevskih zborov, da bi se morali nogometaši »pačiti« kot na eurosongu. Bolj pomemben in pozneje med igro opazen je močan kolektivni duh, ki dokazljivo vlada v moštvenih športih, in možno ga je zaznati tudi med predvajanjem himne. Osmerica na mundialu ima zagotovo najmočnejši kolektivni duh, celo najbolj mavrični Belgija in Francija navzven delujeta kot eno. Morda lahko pred septembrskim štartom Uefine lige narodov potegnemo vzporednico s Slovenijo – pred zadnjo tekmo reprezentance v Črni gori so prav vsi v pisani zasedbi odpirali usta med predvajanjem Zdravljice.
