Bi Maradona prinesel naokoli tudi videosodnika?
Vsako svetovno prvenstvo prinese tudi kopico škandalov. Nekatere bi lahko preprečili z videotehnologijo.
Odpri galerijo
Diego Maradona je na SP 1986 v četrtfinalu preskočil angleškega vratarja Petra Shiltona, a žogo vendarle potisnil v mrežo z levo roko. FOTO: Dokumentacija Dela
Zgodovina pritožb na račun sodnikov se je začela hkrati s prvo nogometno tekmo. Možje s piščalko so od vekomaj obsojeni, da 90 minut nanje kričijo nogometaši na igrišču in klopi, oba trenerja in njuni pomočniki ter gledalci; ne glede na rezultat. Njihove odločitve so v vsakem primeru sporne za nekoga, kar je pripeljalo do uvedbe »videosodnika«. Kaj vse bi lahko storili drugače, če bi ga imeli že na prvem svetovnem prvenstvu?
Marsikaj. Vse reprezentance z izjemo zmagovite domače zasedbe so bile že leta 1930 prepričane, da je v Urugvaju zaudarjalo do neba. Že na dokaj nepomembni tekmi med Bolivijo in Jugoslavijo je komaj 27-letni Urugvajec Francisco Matteucci razveljavil Južnoameričanom kar štiri gole in ko so ti obupali nad vsem skupaj, so prejeli štiri zadetke. Po polfinalnem porazu z gostitelji pa so bentili Jugoslovani. Pri zaostanku z 1:2 jim je Brazilec Gilberto de Almeida Rego na sumljiv način izničil gol Moše Marjanovića, nekaj minut kasneje pa priznal povišanje vodstva gostiteljev, čeprav je žoga že zapustila igrišče, izza vrat pa jo je eden od policistov podal Peregrinu Anselmu, ki je Urugvaju na stežaj odprl vrata do zmage s 6:1. Po finalnem porazu z 2:4 so bili ogorčeni Argentinci. Besna množica je v Buenos Airesu napadla urugvajsko veleposlaništvo s kamenjem in odnosi med državama so bili napeti še desetletja.
Argentina je po zaslugi njenega velikega zvezdnika Diega Maradone vendarle postala sopomenka za sodniške napake, ki bi jih zlahka preprečili, če bi Mehičani že na SP 1986 imeli na voljo današnjo tehnologijo. Ko je na četrtfinalni tekmi z Anglijo pri pičlih 165 cm preskočil tekmečevega vratarja Petra Shiltona, a žogo vendarle potisnil v mrežo z levo roko, je prevaral tunizijskega sodnika Alija Bin Nasserja in večino navzočih na štadionu Azteca, gledalci pred malimi zasloni pa so ob ponavljanju počasnih posnetkov hitro uvideli, koliko je ura. Ogorčenja večine in modrovanja manjšine, da gre pri nogometu vendarle za nadigravanje vseh udeležencev tekme, ni utišal niti drugi Maradonov zadetek že štiri minute pozneje za vodstvo 2:0. Ob njem je preigral kar šest angleških nogometašev in se uvrstil na vrh preglednice najlepših golov v zgodovini prvenstev, po zmagi z 2:1 pa Argentine nista mogli ustaviti niti Belgija, saj ji je Maradona zabil dva gola, niti ZR Nemčija v finalu.
Eden od najboljših nogometašev vseh časov še danes vztraja, da je bil sporni gol kombinacija njegove glave in božje roke, a hkrati meni, da se ne bi prav nič spremenilo, če bi že takrat uporabljali »videosodnika«. Uporabo tehničnih pripomočkov celo podpira. »Znal bi igrati tudi proti sodobni tehniki in po potrebi prinesti naokoli tudi VAR. Nasploh pa menim, da mora nogomet v korak s časom, saj je tehnologija sestavni del naših življenj. Pri 'videosodniku' ne gre zgolj za priznanje golov ali razkrivanje ofsajdov, saj bolj realno kot človeško oko odraža splošno dogajanje na igrišču,« poudarja Maradona, a hkrati priznava, da bi bilo leta 1986 verjetno marsikaj drugače, če se ne bi štiri leta pred SP razvnela Falklandska vojna (Argentinci bi rekli Malvinska), v kateri je izgubilo življenje veliko argentinskih in angleških mladeničev.
A tudi angleški nogomet ima svoj madež. V finalu SP 1966 na Wembleyju sta se pomerili domača in nemška reprezentanca in v deveti minuti dodatka švicarskega sodnika Gottfrieda Diensta je bil rezultat še vedno izenačen (2:2). Takrat je Geoff Hurst ostro ustrelil in zadel spodnji del prečke, od katere se je žoga odbila navpično navzdol. Ali je pri tem prešla vratarjevo črto, je bila velika uganka. Angleži so zagotavljali, da je, Nemci so bili seveda prepričani, da ne. Po dolgem posvetu s stranskim sodnikom Tofikom Bahramovom iz Sovjetske zveze je Dienst priznal gol, po katerem je Hurst dosegel še enega in s hat-trickom potrdil zmago Angležev s 4:2. Z napredkom tehnike so pozneje ugotovili, da so imeli med žolčnim prepirom prav Nemci, Bahramov pa naj bi na smrtni postelji celo razkril, zakaj se je tako odločil. Kot pravijo, je izdavil »Stalingrad« in pri tem mislil na znamenito krvavo obleganje Nemcev med 2. svetovno vojno.
Prvenstvo 1966 imajo v slabem spominu še Brazilci, saj so izpadli v skupinskem delu tekmovanja. V zanje odločilnem dvoboju Anglež George McCabe ni kaznoval sistematične grobe igre Portugalcev pri spremljanju Peleja, ki je prejel toliko udarcev, da je šepal domala vso tekmo, saj ga trener ni mogel zamenjati. Takrat so Brazilci prisegli, da ne bodo več nikoli nastopili na SP, a so si ohladili glave in osvojili lovoriko že na naslednjem mundialu.
V nogometno zgodovino se je vpisal tudi Nizozemec Charles Corver, ki pri rezultatu 1:1 v polfinalu SP 1982 ni kaznoval brutalnega napada nemškega vratarja Haralda Schumacherja na francoskega obrambnega igralca Patricka Battistona na robu kazenskega prostora. Čeprav se sploh ni zmenil za žogo, ampak je s pravim kung fu udarcem pokosil nesrečnega tekmeca, ki je nezavesten obležal na tleh s poškodovano hrbtenico in brez treh zob ter pozneje celo za nekaj časa padel v komo. Po enem od najbolj grozovitih potez vseh časov Corver ni dosodil niti prekrška niti kaznoval Schumacherja, ki je po izidu 3:3 ubranil dve enajstmetrovki, a klonil v finalu z Italijo (1:3).
Seveda niti v tretjem tisočletju ni šlo brez sodniških napak, zarot in krivic. Na prvenstvu 2002 v Južni Koreji je imela denimo domača reprezentanca zelo močan veter v hrbet. Do polfinala se je prebila prek Špancev, ki jim je Egipčan Gamal Al-Ghandour razveljavil dva gola, pri streljanju enajstmetrovk pa so bili Korejci uspešnejši s 5:3. Spomnimo se lahko tudi, kako je Anglež Graham Poll brezhibno pripeljal do konca dve tekmi na SP 2006, na tretji pa se mu je zalomilo. V zadnji minuti dvoboja zadnjega kola v skupinskem delu tekmovanja med Hrvaško in Avstralijo (2:2) ni poslal Josipa Šimunića v slačilnico, čeprav si je prislužil drugi rumeni karton, temveč je to storil tri minute pozneje, ko je prejel še tretjega. Razplet ni oškodoval Avstralcev, saj so osvojili drugo mesto v skupini za Brazilijo, Hrvati pa so morali domov. Toda Poll, ki je pojasnil, da je vpisal drugo kazen za Šimunića v napačen stolpec, je po prvenstvu prostovoljno končal mednarodno kariero.
Mundial 2010 je bil medtem zadnji za Urugvajca Jorgeja Larriondo, ki je prezrl očiten gol Franka Lamparda v dvoboju osmine finala med Nemčijo in Anglijo. Nemci so slednjič prepričljivo zmagali, toda Otočani bi še pred polčasom izenačili na 2:2, če bi jim priznali sporni zadetek, pri katerem se je žoga od prečke odbila za črto v vratih Manuela Neurerja. Larriondo so poslali domov, njegova »slabovidnost« pa je pospešila uvedbo »videosodnika«, saj je takratni predsednik FIFA Sepp Blatter ocenil, da je bilo spodrsljajev že preveč. Svež je bil namreč še spomin na »božjo roko« Thierryja Henryja v kvalifikacijski tekmi med Francijo in Irsko (1:1 po podaljšku), po kateri slednja ni videla Južne Afrike, odločitev pa so okrepile številne afere na SP 2014, predvsem na tekmah Brazilija – Hrvaška, Mehika – Kamerun in Švica – Ekvador.
Marsikaj. Vse reprezentance z izjemo zmagovite domače zasedbe so bile že leta 1930 prepričane, da je v Urugvaju zaudarjalo do neba. Že na dokaj nepomembni tekmi med Bolivijo in Jugoslavijo je komaj 27-letni Urugvajec Francisco Matteucci razveljavil Južnoameričanom kar štiri gole in ko so ti obupali nad vsem skupaj, so prejeli štiri zadetke. Po polfinalnem porazu z gostitelji pa so bentili Jugoslovani. Pri zaostanku z 1:2 jim je Brazilec Gilberto de Almeida Rego na sumljiv način izničil gol Moše Marjanovića, nekaj minut kasneje pa priznal povišanje vodstva gostiteljev, čeprav je žoga že zapustila igrišče, izza vrat pa jo je eden od policistov podal Peregrinu Anselmu, ki je Urugvaju na stežaj odprl vrata do zmage s 6:1. Po finalnem porazu z 2:4 so bili ogorčeni Argentinci. Besna množica je v Buenos Airesu napadla urugvajsko veleposlaništvo s kamenjem in odnosi med državama so bili napeti še desetletja.
Na prvem mestu »božja roka«
Argentina je po zaslugi njenega velikega zvezdnika Diega Maradone vendarle postala sopomenka za sodniške napake, ki bi jih zlahka preprečili, če bi Mehičani že na SP 1986 imeli na voljo današnjo tehnologijo. Ko je na četrtfinalni tekmi z Anglijo pri pičlih 165 cm preskočil tekmečevega vratarja Petra Shiltona, a žogo vendarle potisnil v mrežo z levo roko, je prevaral tunizijskega sodnika Alija Bin Nasserja in večino navzočih na štadionu Azteca, gledalci pred malimi zasloni pa so ob ponavljanju počasnih posnetkov hitro uvideli, koliko je ura. Ogorčenja večine in modrovanja manjšine, da gre pri nogometu vendarle za nadigravanje vseh udeležencev tekme, ni utišal niti drugi Maradonov zadetek že štiri minute pozneje za vodstvo 2:0. Ob njem je preigral kar šest angleških nogometašev in se uvrstil na vrh preglednice najlepših golov v zgodovini prvenstev, po zmagi z 2:1 pa Argentine nista mogli ustaviti niti Belgija, saj ji je Maradona zabil dva gola, niti ZR Nemčija v finalu.
Eden od najboljših nogometašev vseh časov še danes vztraja, da je bil sporni gol kombinacija njegove glave in božje roke, a hkrati meni, da se ne bi prav nič spremenilo, če bi že takrat uporabljali »videosodnika«. Uporabo tehničnih pripomočkov celo podpira. »Znal bi igrati tudi proti sodobni tehniki in po potrebi prinesti naokoli tudi VAR. Nasploh pa menim, da mora nogomet v korak s časom, saj je tehnologija sestavni del naših življenj. Pri 'videosodniku' ne gre zgolj za priznanje golov ali razkrivanje ofsajdov, saj bolj realno kot človeško oko odraža splošno dogajanje na igrišču,« poudarja Maradona, a hkrati priznava, da bi bilo leta 1986 verjetno marsikaj drugače, če se ne bi štiri leta pred SP razvnela Falklandska vojna (Argentinci bi rekli Malvinska), v kateri je izgubilo življenje veliko argentinskih in angleških mladeničev.
A tudi angleški nogomet ima svoj madež. V finalu SP 1966 na Wembleyju sta se pomerili domača in nemška reprezentanca in v deveti minuti dodatka švicarskega sodnika Gottfrieda Diensta je bil rezultat še vedno izenačen (2:2). Takrat je Geoff Hurst ostro ustrelil in zadel spodnji del prečke, od katere se je žoga odbila navpično navzdol. Ali je pri tem prešla vratarjevo črto, je bila velika uganka. Angleži so zagotavljali, da je, Nemci so bili seveda prepričani, da ne. Po dolgem posvetu s stranskim sodnikom Tofikom Bahramovom iz Sovjetske zveze je Dienst priznal gol, po katerem je Hurst dosegel še enega in s hat-trickom potrdil zmago Angležev s 4:2. Z napredkom tehnike so pozneje ugotovili, da so imeli med žolčnim prepirom prav Nemci, Bahramov pa naj bi na smrtni postelji celo razkril, zakaj se je tako odločil. Kot pravijo, je izdavil »Stalingrad« in pri tem mislil na znamenito krvavo obleganje Nemcev med 2. svetovno vojno.
Portugalci pretepli Peleja
Prvenstvo 1966 imajo v slabem spominu še Brazilci, saj so izpadli v skupinskem delu tekmovanja. V zanje odločilnem dvoboju Anglež George McCabe ni kaznoval sistematične grobe igre Portugalcev pri spremljanju Peleja, ki je prejel toliko udarcev, da je šepal domala vso tekmo, saj ga trener ni mogel zamenjati. Takrat so Brazilci prisegli, da ne bodo več nikoli nastopili na SP, a so si ohladili glave in osvojili lovoriko že na naslednjem mundialu.
V nogometno zgodovino se je vpisal tudi Nizozemec Charles Corver, ki pri rezultatu 1:1 v polfinalu SP 1982 ni kaznoval brutalnega napada nemškega vratarja Haralda Schumacherja na francoskega obrambnega igralca Patricka Battistona na robu kazenskega prostora. Čeprav se sploh ni zmenil za žogo, ampak je s pravim kung fu udarcem pokosil nesrečnega tekmeca, ki je nezavesten obležal na tleh s poškodovano hrbtenico in brez treh zob ter pozneje celo za nekaj časa padel v komo. Po enem od najbolj grozovitih potez vseh časov Corver ni dosodil niti prekrška niti kaznoval Schumacherja, ki je po izidu 3:3 ubranil dve enajstmetrovki, a klonil v finalu z Italijo (1:3).
Larrionda prepričal Blatterja
Seveda niti v tretjem tisočletju ni šlo brez sodniških napak, zarot in krivic. Na prvenstvu 2002 v Južni Koreji je imela denimo domača reprezentanca zelo močan veter v hrbet. Do polfinala se je prebila prek Špancev, ki jim je Egipčan Gamal Al-Ghandour razveljavil dva gola, pri streljanju enajstmetrovk pa so bili Korejci uspešnejši s 5:3. Spomnimo se lahko tudi, kako je Anglež Graham Poll brezhibno pripeljal do konca dve tekmi na SP 2006, na tretji pa se mu je zalomilo. V zadnji minuti dvoboja zadnjega kola v skupinskem delu tekmovanja med Hrvaško in Avstralijo (2:2) ni poslal Josipa Šimunića v slačilnico, čeprav si je prislužil drugi rumeni karton, temveč je to storil tri minute pozneje, ko je prejel še tretjega. Razplet ni oškodoval Avstralcev, saj so osvojili drugo mesto v skupini za Brazilijo, Hrvati pa so morali domov. Toda Poll, ki je pojasnil, da je vpisal drugo kazen za Šimunića v napačen stolpec, je po prvenstvu prostovoljno končal mednarodno kariero.
Mundial 2010 je bil medtem zadnji za Urugvajca Jorgeja Larriondo, ki je prezrl očiten gol Franka Lamparda v dvoboju osmine finala med Nemčijo in Anglijo. Nemci so slednjič prepričljivo zmagali, toda Otočani bi še pred polčasom izenačili na 2:2, če bi jim priznali sporni zadetek, pri katerem se je žoga od prečke odbila za črto v vratih Manuela Neurerja. Larriondo so poslali domov, njegova »slabovidnost« pa je pospešila uvedbo »videosodnika«, saj je takratni predsednik FIFA Sepp Blatter ocenil, da je bilo spodrsljajev že preveč. Svež je bil namreč še spomin na »božjo roko« Thierryja Henryja v kvalifikacijski tekmi med Francijo in Irsko (1:1 po podaljšku), po kateri slednja ni videla Južne Afrike, odločitev pa so okrepile številne afere na SP 2014, predvsem na tekmah Brazilija – Hrvaška, Mehika – Kamerun in Švica – Ekvador.
