Motivacija v športu: čas je za vrnitev h koreninam

Kriza bo premešala karte, mali športi in manj plačani športniki bodo še na slabšem.
Fotografija: Samo nogometašem je uspelo zaključiti sezono. FOTO Leon Vidic/Delo
Odpri galerijo
Samo nogometašem je uspelo zaključiti sezono. FOTO Leon Vidic/Delo

Zdaj je jasno: epidemija novega koronavirusa bo na novo premešala karte tudi v profesionalnem športu. Na to je že pred meseci opozarjal športni psiholog Aleš Vičič: da bo za prvim valom prišel drugi in da se razmere ne bodo same po sebi normalizirale, vrnile v stanje pred korono. A to je tudi edino, kar lahko z gotovostjo trdimo. Kam, kdaj in kako se bo obrnilo v športu nasploh in v vsaki njegovi različici, ostaja velika neznanka tudi za strokovnjake s tega področja.

»Drugi val je to, kar se dogaja zdaj,« pojasni sogovornik. »S prihodom krize so profesionalni športniki ostali in trenirali doma, misleč, da bo le za kratek čas. A kljub umirjanju epidemije stare normale še ni na vidiku. Nekateri športi se vračajo počasi, drugi na pol ali sploh še ne. Vsak se je spremenil ali se še spreminja in temu se bodo morali športniki prilagoditi – splošno življenjsko, psihično, v vseh pogledih.«

V novih okoliščinah športnik bolj kot kdaj koli potrebuje ramo, na katero se bo naslonil, potrebuje sogovornika, ki ga bo poslušal in mu svetoval, pravi športni psiholog Aleš Vičič. FOTO Mavric Pivk /Delo
V novih okoliščinah športnik bolj kot kdaj koli potrebuje ramo, na katero se bo naslonil, potrebuje sogovornika, ki ga bo poslušal in mu svetoval, pravi športni psiholog Aleš Vičič. FOTO Mavric Pivk /Delo


Niso vsi v istem košu


Niso pa vsi na istem. Vičič namreč v grobem deli športe v dve kategoriji, na bogato in pičlo plačane. Na profesionalce, ki jih plačujejo klubi (nogomet, NBA), in tiste, ki jih kot profesionalce plačujejo športne zveze in državne institucije ter dobivajo potencialne nagrade v svojih športih.

Aleš Vičič: »Kdo je v Sloveniji profesionalni športnik? To je nekdo, ki igra v NBA in služi milijone, pa tudi tisti, ki dobiva 800 evrov plače od države, ker je zaposlen pri policiji, carini ali v vojski. Oba sta profesionalna športnika, od tega živita. Njuna športa sta ekstremno različna in morda bosta po koronakrizi še bolj. Bogati športi se zelo trudijo vrniti, saj se tam obrača veliko denarja, vir zaslužka so televizijske pravice. Zato nekateri improvizirajo z 'mehurčki', Formula 1, denimo, poteka geografsko strnjeno in po prilagojenem urniku, nogomet se igra pred praznimi tribunami. Športniki v teh kategorijah so lahko hvaležni, da se njihove aktivnosti vsaj do neke mere nekaj odvijajo, čeprav drugače, ker to poganja ekonomijo športa.«



V bistveno slabšem položaju je večja množica športov, ki so že pred korono delovali na skromnejši finančni podlagi, saj niso živeli od televizijskih pravic ali od gledalcev. Tem se pravzaprav sploh ne splača znova zagnati, dokler se razmere ne izkristalizirajo in sponzorji ne pokažejo, kdaj in v kolikšni meri se bodo vrnili v športno karavano, opaža Vičič.

Karte naj bi se torej premešale, pravi, lahko se zgodi, da se bo zaradi korone na splošno prerazporedilo tudi zanimanje za športe. Tisti, ki so bili že do zdaj v središču javne pozornosti, bodo mogoče prav zaradi domiselnih načinov prezentacije in prisotnosti med krizo (čeprav pred praznimi dvoranami), pridobili nove privržence, saj so ljudje lačni športa in spremljajo, kar je na dosegu. Tako so, denimo, nogomet, košarka in Formula 1 v konkurenčni prednosti, če lahko ohranijo tekmovanja, medtem ko na primer atletika, gimnastika, kajak, kanu, judo in drugi mali, manj gledani, slabše plačani športi, ki so odvisni od sponzorjev in velikih tekmovanj, izgubljajo. Nek atlet lahko tekmuje v Sloveniji, s slovenskimi tekmeci, a to niso vrhunske, »diamantne« lige, ki zanimajo sponzorje, ampak lokalna tekmovanja. Sponzorji svoj sponzorski denar vežejo na velika tekmovanja, na olimpijade, svetovna prvenstva, evropska prvenstva. Tedaj se več govori tudi o malih športih.


Predčasno v pokoj


Kot zaznava športni psiholog, so zato športniki iz »revnih športov« postali bistveno bolj zaskrbljeni za lastno eksistenco; preprosto ne vedo, kaj se bo dogajalo z njihovim športom. Zato se po Vičičevih opažanjih čedalje več profesionalnih športnikov v teh okoliščinah odloča za upokojitev.

Kajakaši in kanuisti čakajo, če se bo letošnja sezona lahko začela avgusta ali septembra.<br />
FOTO Jože Suhadolnik/Delo
Kajakaši in kanuisti čakajo, če se bo letošnja sezona lahko začela avgusta ali septembra.
FOTO Jože Suhadolnik/Delo


»Vse skrbi, kaj bo s športom kot celoto in z njimi v okviru njihove aktivnosti. Kajakaši in kanuisti, na primer, čakajo, če se bo mogoče letošnja sezona lahko začela avgusta ali septembra. Lahko pa tudi odpade. Atleti upajo na vsaj kak mednarodni miting, ampak ni nujno, da bo. Nekoliko laže dihajo, vsaj za zdaj, v zimskih športih. Zanje še obstaja upanje, da bo šlo po načrtih. Rahel strah je v zraku, a še ni tako hudo kot pri poletnih športih. Če se virus ne umakne, pa bodo tudi zimski športi na istem.«

Ob tem sogovornik opozarja še na globalni problem: »Če hočeš imeti regularno svetovno prvenstvo, ki se ga lahko udeležijo športniki z vsega sveta, se mora prej ves svet očistiti virusa. Sicer moraš epidemiološko slabše države izločiti – kar ne bi bilo športno pravično – ali vse športnike pred začetkom za mesec dni zapreti v karanteno, kot dela NBA. To pa ogromno stane. Zato je še vedno v zraku tudi olimpijada prihodnje leto.«



Čeprav je stanje v bogatih športih manj kritično, pa je tudi te oplazila kriza. Cene so po Vičičevih informacijah padle, sploh v manjših klubih, pogodbe so revidirali navzdol. »Nogometaši so zaključili sezono, košarka, odbojka in rokomet so bili prekinjeni. Izdelali so načrte do naslednje sezone, a se ne ve, kaj bo z gospodarstvom, kako se bodo odločali sponzorji, potem ko bodo pregledali lastne bilance. Športnikom so zmanjšali plače in če je nekdo v klubu prej dobil 1200 evrov na mesec in je s tem preživel, zdaj morda dobiva pol manj. Kako naj se prebija s tem? Zaradi koronakrize, ki vse bolj postaja ekonomska kriza, se bojim, da bodo morali številni športniki sprejeti zelo kočljive odločitve – ali podpisati pol manjšo pogodbo ali obrniti povsem nov list v življenju.«
 

Najmočnejša vez je s trenerjem


V teh okoliščinah športnik bolj kot kdaj koli potrebuje ramo, na katero se bo naslonil, potrebuje sogovornika, ki ga bo poslušal in mu svetoval. Prvi je trener, najpomembnejša in najmočnejša vez. Z njim se dogovarja, kaj in zakaj bo treniral, po kakšnem programu, kako se bo ta prilagajal okoliščinam. Tu je potem še športni psiholog, pomočnik trenerja, nepogrešljiv sogovornik so tudi športnikovi domači, ožja ali širša družina.

Aleš Vičič je kot športni psiholog vpleten v reševanje številnih usod profesionalnih športnikov. »Za vsakega posebej je treba izdelati načrt reševanja eksistenčnega vprašanja. Pogledati je treba splošno sliko: kje si, koliko si star, kakšno plačo imaš, koliko imaš prihrankov, ali živiš sam ali s kom, v kakšnem stanju je tvoj klub, ti bodo sponzorji stali ob strani, kako je z družino. Nato kupčkamo, tehtamo, razmišljamo, iščemo najboljše možne rešitve.«

Pravilo je, dodaja Vičič, da izdelamo fazne rešitve za omejen čas, na primer za dva meseca, nato se oceni učinek in načrt po potrebi prilagodi. Začasnost in postopnost rešitev je ključnega pomena, saj zgolj vzdrževati formo do normalizacije razmer ni dovolj. Ker preprosto krizi ni videti konca.

Po krizi bodo mali, slabše plačani športi še bolj na udaru.<br />
FOTO Jure Eržen/Delo
Po krizi bodo mali, slabše plačani športi še bolj na udaru.
FOTO Jure Eržen/Delo


Kaj je v teh razmerah odlika dobrega trenerja, kako lahko športniku najbolj pomaga? »Najprej: dobri trenerji poskušajo biti v prvi bojni liniji, se pogovarjati s športniki in reševati življenjske probleme eksistenčno najbolj ogroženih. Drugo: doseči, da se športnik povsem osredotoči na svoj tehnično-taktični napredek in napredek v fizični pripravljenosti – čeprav ni tekem. Torej izboljšati backhand, podajo, hitrost, moč … In tretjič: da športnika naučijo prave notranje motivacije, ki je temelj dolgoročnega napredka. To je preprosto veselje do gibanja, do golega užitka znotraj športa. To pomeni trajno motivacijo. Zaradi nje so se kot otroci začeli ukvarjati s športom, nato so se vrednote malo spremenile, prišli so slava, pokali, dosežki, tekmovanja, denar. Zdaj je čas, da se vrnemo nazaj h koreninam.«


Nov vir skritih konfliktov


Športniki v ekipnih športih, ki se vendarle že sramežljivo odvijajo, imajo še druge vrste skrbi. Strah jih je morebitne okužbe s koronavirusom, pa tudi karantene. Posamezniki znotraj ekipe si nenadoma več ne zaupajo, se nadzirajo, kažejo s prstom na soigralca, ki ne upošteva pravil. To gotovo ni nič dobrega za vzdušje v timu. Sogovornik pritrjuje, a so za zdaj to izkusili le nogometaši. Korona in vse, kar je povezanega z njo, so zgolj močan dodatni vir tako imenovanih skritih konfliktov. Tudi pred tem so se dogajali: nekdo je ponočeval pred tekmo ali se je pojavil z nepravim fokusom, »prijurišal« trenirat zadnji hip, medtem ko so drugi zagnano delali ves čas. Zdaj bi se lahko zgodilo še hujše: zaradi tvegane poteze posameznika in možnosti okužbe bi pred odločilno tekmo lahko vse poslali v karanteno in tekmo odpovedali.



Ekipe se s skritimi konflikti spopadajo različno. Nekateri kapetani jih znajo odkrito in učinkovito razrešiti, še preden pridejo do trenerja, v nasprotnem primeru posreduje trener ali vodstvo kluba. Več pa je takih timov, ki konflikte preprosto pometejo pod preprogo, konec sezone pa zamenjajo večji del moštva. Prva pot je vsekakor boljša.

Zanima nas tudi, kako na igralce psihološko vpliva nastopanje pred praznimi tribunami; ali igralci sploh lahko dajo vse od sebe, če jih nihče glasno ne spodbuja? Odvisno od tega, iz kakšnega testa so, kaj je njihov vir motivacije. Ena skrajnost so namreč igralci, ki so ekstremno motivirani z gledalci in tribunami in brez njih ne zmorejo pokazati dobre igre. Druga skrajnost pa so športniki, ki so zazrti vase, ki vedo, kje je njihov maksimum, in ga enako zmorejo doseči bodisi na prvem treningu ali na sklepni tekmi, na svetovnem prvenstvu ali v vaški ligi. V resnici je večina nekje vmes.

V tej situaciji se sogovorniku zdi najpomembneje, da trenerji naučijo prve, da bodo znali najti motivacijo tudi v sebi, da bodo izhajali iz svojih jasno postavljenih notranjih ciljev, neodvisno od publike. To jim bo koristilo tudi kasneje, ko se bo treba maksimalno potruditi na tujem terenu ali pred (vsaj sprva) bolj praznimi tribunami.

Preberite še:

Komentarji: