Cairoli: Gajser je eden največjih talentov v zgodovini

Motokros: Osemkratnemu svetovnemu prvaku status legende med tekmeci prija, a se hkrati počuti starega.

Objavljeno
17. april 2017 22.52
Mojca Finc
Mojca Finc
Navijaški transparent »222 La vida mia« z motokrosistične dirke MXGP v Pietramurati, severno od Gardskega jezera, veliko pove, kako radi imajo Italijani svojega jezdeca Antonija Cairolija, lastnika osmih naslovov svetovnega prvaka, šestih v eliti. Sicilijanec, ki med tekmeci velja za legendo, je prehodil zelo strmo pot do tega častnega statusa.

Zdelo se je, kot bi se strgali psi z verige. Tako so se italijanski navijači prejšnji konec tedna na dirkališču Pietramurata, na kateri je njihov največji junak Tony Cairoli pokazal najboljšo predstavo kariere, s hriba pognali v dir v dolino proti zmagovalnemu odru. V deliriju so tresli zaščitno ograjo, ki so jo z napori in težavami pred pritiskom evforične množice ščitili varnostniki, vzklikali ime bencinskega zvezdnika in družno odpeli italijansko himno.

Jasno je, da bo prekaljeni maček v letošnjem prvenstvu najnevarnejši v boju za naslov, ki ga brani slovenski as Tim Gajser. »Zdaj prihaja čas, ko bom moral pritisniti na tekmece nekoliko bolj. Vem, da lahko še napredujem. S takšnim dirkanjem dokazujem, da sem 'fit' in izjemno motiviran. Lanska sezona je bila ena najtežjih v moji karieri (vračal se je po poškodbi, op. a.). Na dirkah sem se vdajal, kar mi v preteklosti ne bi nikoli padlo na pamet, psihično je bilo izčrpljujoče, ker nisem mogel pokazati, kar znam. Letos se počutim veliko bolje, spet uživam v dirkanju,« je povedal dirkač KTM, ekipe, ki na svoji spletni strani obiskovalca pozdravi z napisom: Nič ne boli bolj kot drugo mesto.

Cilji so jasni, a pot do njihove uresničitve ne bo enostavna. Razlog? Tim Gajser. »Je odličen voznik, telesno zelo močen, dirkaško tehnično izpiljen. Skratka, izdelan, dovršen dirkač. Moram priznati, je eden največjih talentov v zgodovini prvenstva. Rad se merim z njim, med nama je vedno pravična borba,« je spregovoril o šampionu iz Haloz.

Pred desetletjem, ko je bil Gajser še fantič, se je na podelitvi lovorik v Monte Carlu fotografiral s Cairolijem. Večkrat je povedal, da ga zelo spoštuje. Koliko Italijanu pomeni ta kultni status med tekmeci v konkurenci? »Zelo veliko! Veste, po eni strani se počutim staro. Po drugi pa je to velika stvar. Ko sem bil otrok, so me navduševali številni motokrosistični asi, zdaj drugi občudujejo mene. Prija mi,« je povedal zvezdnik, ki je na svoji športni poti moral čez veliko trnja, da je prišel do zvezd.

Ena čelada za tri sezone

Cairoli dobro ve, kaj pomeni, da življenje veliko da, hkrati pa ogromno vzame. Vseh osem naslovov svetovnega prvaka je osvojil do 28. leta, v istem obdobju pa je izgubil tudi oba starša. Mama Paola je umrla za rakom, potem ko je osvojil peti naslov. Lovoriko je posvetil njej in si v televizijskem intervjuju po dirki zaželel, da bi ga spremljala na prihodnji preizkušnji. A naslednje jutro je bil že na letalu proti Siciliji, da sta se poslovila za vedno. Za očeta Benedetta je bil tri leta pozneje usoden infarkt. Takrat je Cairoli osvojil svojo zadnjo lovoriko.

»Imam tri starejše sestre, oče pa si je vedno želel tudi sina,« je pripovedoval v filmu o svoji poti. Benedetto Cairoli, bencinski ljubitelj, ki je dirkal po ulicah domačega kraja Patti, je sinu pri treh letih kupil motocikel, od katerega se mali Cairoli ni več odlepil. Ko je začel tekmovati, je odpravil konkurenco na vsaki dirki na Siciliji in v Kalabriji. Da bi lahko napredoval na višjo stopnico, je potreboval večjo podporo, saj mu družina, ki je kljub skromnemu statusu ves denar vlagala v sinovo športno pot, ni mogla več denarno pomagati. »Očetu so govorili, da je nor, ker troši toliko zame. Doma nismo imeli denarja, a vsi so se zaradi mene odrekali drugim stvarem. To zelo cenim,« je govoril o svojih začetkih, obdobju, ko je dirkal v enem dresu in dvojih hlačah skozi vse leto, čelado pa je menjal na tri leta.

Oče se je zavedal, da družina pri prestopu v italijansko prvenstvo, v katerem so prizorišča oddaljena vsaj 1000 km od doma, finančno ne zmore več in poiskal pomoč. Cairoli se je preselil na sever države in se pridružil ekipi Honda Martin. Nova pot se je začela s težavami, motocikel, ki so mu ga namenili, se je ves čas kvaril, rezultatov ni bilo, ni se dirkaško razvijal, kar ga je vse bolj frustriralo. »Nisem imel plače, živel sem z denarjem, ki so mi ga namenili domači. Ves čas so mi stali ob strani. Bil sem nesrečen, obupoval sem, hotel sem domov. A hkrati sem se zavedal, da bom na Siciliji obsojen na lokalne tekme brez prihodnosti,« se je spominjal.

Ključen mož – De Carli

Preobrat se je zgodil, ko je oče navezal stik s Claudiom De Carlijem. To je bila njegova zadnja priložnost. »Tony je bil suh, droben. Ko sem ga pripeljal domov, me je še mama vprašala, kako lahko tako majhen fant vozi motokros. Hitro je pokazal, iz kakšnega testa je. Ogromno se je naučil v zelo kratkem času,« je razkril De Carli in dodal, da je hotel pomagati fantu z juga. Sodelovanje je obrodilo sadove, Cairoli je zacvetel, v De Carliju našel zaupnika in dolgoletnega šefa, ki še danes vodi ekipo, v kateri tekmuje.

Leta 2004 je v Belgiji (De Carli ga je prej dolgo uril na mivki, saj ni hotel, da bi se je bal kot vsi drugi italijanski dirkači) vknjižil prvo zmago v svetovnem prvenstvu. Začel se je njegov vzpon, ki je pozneje postregel tudi s padci, denimo poškodbo kolena ... Zadnja ovira, ki jo je moral preskočiti, je bila zahteva Yamahe za nadaljevanje poti brez De Carlija in njegovih sodelavcev, na katero Cairoli ni pristal. Takrat je v zgodbo vstopil KTM. Leta 2009 se je od japonske znamke poslovil s prvim naslovom svetovnega prvaka v elitnem razredu in začel poglavje s KTM. Na novo pot je zakorakal z De Carlijevo ekipo. Cairoli je vesel, da se priljubljenost motokrosa širi po svetu, kar dokazuje tudi množica slovenskih navijačev na dirkah. »Lepo jih je videti v takšnem številu na tekmi, to pomeni, da naš šport v Sloveniji raste. Zahvala gre gotovo tudi Gajserju. Naši navijači tvorijo športno občinstvo, ki podpira oba – njega in mene. Italijani ga imajo radi. Vse to je dobro za našo panogo,« je razmišljal in okrcal italijanske medije. »Motokros, predvsem v Italiji, ni šport, ki bi ga mediji zelo spremljali. Vendar pa smo zaradi promocije na družbenih omrežjih precej znani. Televizijske hiše nimajo pravega posluha za nas, pa ne vemo, zakaj. Povsod je nogomet. Italijanski tekmovalci smo na vrhu, v televizijskem programu pa se pojavljajo športi, v katerih ni domačih predstavnikov, kar je nenavadno. Kakorkoli, jaz se trudim po najboljših močeh za dobro motokrosa,« je še dodal najizkušenejši v eliti.