Ceni, da ga navijači podpirajo, tudi ko ne gre

Pietramurata – Ko je motokrosistični as Tim Gajser pred dvema tednoma v Španiji osvojil kvalifikacije pred dirko v MXGP, je obudil občutke iz sezone 2016, v kateri je postal svetovni prvak. Po težki poškodbi tik pred začetkom letošnje še ni pokazal vsega. A jutrišnja dirka v Italiji bi lahko tudi zaradi najmočnejše podpore slovenskih navijačev prinesla priložnost za napad.

Mojca Finc, poročevalka

Kako je čeljust po trikratnem zlomu, dveh operacijah, treningih in dveh dirkah v MXGP?

Kar v redu. Malo še boli, a ne pretirano. Čutim pa mravjince v čeljusti in spodnjem delu ustnice. Bil sem pri zdravniku in zobozdravniku, da mi vse popravijo. Vsak trening je boljše.

Veselili ste se vrnitve v konkurenco po pripravljalnem obdobju in bolniškem premoru. Je bilo, kot bi prišli domov ali v neko novo okolje?

Bilo je čudno. Vsi so imeli za sabo uvodno tekmo sezone, zame pa se je šele začelo. Nisem bil pravi. Ni me bilo strah, bil pa sem zelo previden, nisem želel pretiravati. Iz tekme v tekmo sem bolj sproščen in samozavesten. Napredujem.

Pred prvo dirko ste si zaželeli, da bi uživali. A mraz in sneg nista bila nič kaj uživaška. Kakšna izkušnja je bila to?

Težko je bilo, zelo mrzlo, temperature so bile pod ničlo, zame je bila dodatna težava železo v čeljusti. Pihalo je in ko sem prišel s treninga, je sploh nisem čutil.

Vajeni ste tudi skrajne vročine. Katere razmere so za glavo in telo lažje?

Morda je lažje, če je mrzlo. Če je vroče, težave povzroča dehidracija, na motorju nimaš več moči. V mrazu smo imeli edine težave s prsti. Imel sem sicer plastične rokavice pod tistimi, ki jih imam sicer, nekaj malega je pomagalo, a je veter prepihal skoznje. V prvih dveh krogih si čutil mrzle prste, ko si se segrel, pa je bilo vzdržno.

V Valencii ste osvojili kvalifikacije. Kako pomembna je bila ta zmaga v procesu vračanja?

Že dan je bil zame pomemben, 24. 3. (rojstni datum Timovega pokojnega brata Žana, op. p.). Že zjutraj sem na progi čutil, da bom zmagal. Bil sem sproščen, tisti pravi jaz, užival sem ves dan in tudi odpeljal vrhunsko. Naslednji dan mi na dirki ni šlo po načrtih. Štarti so bili dobri, manjkali pa sta mi agresivnost na začetku in konstantnost. Tudi hitrost je treba nadoknaditi. Grem stopničko po stopničko.

Kdaj pa ste nazadnje našli ta zmagovalni občutek, ki ga opisujete?

Takšne občutke sem imel leta 2016, ko sem postal svetovni prvak. Sezona, kot sem jo imel takrat ... Ko sem prišel na tekmo, sem vedel, da bom zmagal. To je tista samozavest. Lani in letos so bile poškodbe, kar te malo podre, a jaz sem borec, vedno grem naprej in vem, da bom spet enkrat na vrhu.

Kako težko je po tokratni poškodbi loviti tekmece? MXGP gre vsako leto raven višje.

Drži. Vsako leto je konkurenca večja. Tekmovalci iz MX2 prihajajo zraven, vsi si želijo naslov, treningi za sezono so vsako leto bolj naporni. Vse gre naprej – kondicijska priprava, tehnologija ...

Kako so vas tekmeci spet sprejeli medse?

Pogovarjal sem se samo s Tonyjem (Cairolijem, op. p.). Bil je vesel, da sem se vrnil.

Lani ste nam tu dejali, da ste pripravljeni blizu 100 odstotkov. Kdaj letos predvidevate, da boste prišli na to raven?

Upam, da čim prej. Telesno sem dobro pripravljen, mentalno pa je treba še malo izpiliti. Velike poškodbe pustijo posledice. Ne gre za strah, ampak tisti trenutek, ko se moraš osredotočiti na vožnjo, moraš vse drugo odmisliti. Morda se sliši enostavno, a izvedba je težka. Več ur in krogov naredim na motorju, boljše je.

Bo prisotnost navijačev na vaši »domači« dirki še pomembnejša kot lani?

Vsekakor. Prejšnja sezona in začetek letošnje nista bila popolna. Ampak slovenski navijači mi še vedno stojijo ob strani, kar mi ogromno pomeni, ker vemo, da takrat, ko zmaguješ in gre vse kot po maslu, so vsi zraven. Meni pa je s človeške plati pomembno, da te še vedno podpirajo, ko ti ne gre, ko si v krizi, in se vidi, da se mučiš, ostajaš močen, ne obupaš, ampak greš naprej. Rad bi to videl tudi pri drugih panogah. Zmotilo me je, kako so nekateri grdo govorili o smučarskih skakalcih, o Petru in Domnu Prevcu. Ne razumem, kako so lahko ljudje takšni. In ne, ni tako preprosto. Ko gledaš prek televizorja in komentiraš – pojdi na skakalnico in se spusti, če si pogumen ... Tako v športu kot v življenju je normalno, da ne gre vse tekoče. Če bi šlo, bi bilo preveč preprosto, življenje bi bilo brezvezno.

Tu v Italiji bi se vama s Klemnom Gerčarjem moral pridružiti Jernej Irt, a je poškodovan. Peter Irt je končal kariero. Kakšna je prihodnost slovenskega motokrosa?

Sodeč po videnem na državnem prvenstvu, se nimamo česa bati. Vedno več je dirkačev, ki vozijo 50- in 65-kubične motorje, tudi v kategoriji 125 in 250 ccm imamo v EP nekaj voznikov, ki imajo potencial. Z leti in izkušnjami se bodo lahko prebili v MX2 in MXGP. Če se bo delalo v pravo smer, bo veliko motokrosistov, ki bodo morda šli po naših poteh.

Končajva pogovor z željami za jutrišnjo dirko.

Proga mi ustreza, vreme bo lepo, razmere idealne. Skušal bom narediti štarte brez napak, ti bodo zelo pomembni, in se prebiti v ospredje.