Dosegli smo veliko, a zato nismo nič več od drugih

Makole – Še nikoli ni bilo toliko medijske pozornosti namenjene motokrosistu Timu Gajserju, ki se je vrnil iz ZDA z naslovom svetovnega prvaka v MXGP v svoji krstni sezoni med elito. Po rdeči preprogi v dvorcu Štatenberg je stopal ob dekletu Špeli, se usedel na kraljevski stol in odgovarjal na vprašanja pred številnimi kamerami in mikrofoni. Zdaj je jasno: prestopa v ameriški superkros še ne bo.

Na kaj ste najprej pomislili, ko ste na predzadnji dirki v SP po prvi vožnji prečkali cilj in ugotovili, da je naslov svetovnega prvaka vaš?

Najprej sploh nisem vedel, da sem osvojil naslov. Ko sem pripeljal čez cilj, tam namreč ni bilo nikogar iz moje ekipe, zbralo pa se je polno novinarjev. Oni so mi povedali, da sem postal svetovni prvak. Bil sem nepopisno vesel. Motor sem položil na tla, se zahvalil bogu in zmolil. Potem so prišli vsi iz ekipe in začeli smo proslavljati.

Še teden dni pred tem ste bili razočarani zaradi spodrsljaja na Nizozemskem, ko bi si že lahko zagotovili lovoriko. Je bila to najtežja dirka kariere?

Najtežja ne, zagotovo pa nisem bil z glavo »pri stvari«. Misli so preveč švigale. Proga je bila solidna, to ni bil razlog za spodrsljaj, kriv sem bil jaz. Rezultatsko gledano je bila to ena od mojih najslabših tekem v MXGP. A tudi to se pač zgodi. Vsak dela napake, najpomembnejše pa je, da se iz teh napak naučiš največ.

Kaj pa se vam je podilo po mislih?

Misli so bile že usmerjene k naslovu, saj bi si ga že na tej dirki lahko priboril. Tudi z očetom sva imela težave, sprla sva se. Vsi ti dejavniki so vplivali name. Vendar pa, kadar mi na tekmi ne gre, za to ne krivim nikogar drugega kot sebe. Nisem človek, ki bi, denimo, po tekmi rekel, da je bil za neuspeh kriv motor. Za svoja dejanja moraš prevzemati odgovornost. Ne smeš prevaliti krivde na druge, če veš, da s tem sam sebi lažeš.

Z očetom sta se po dirki pogovorila. Kakšni so ti vajini pogovori?

Kot vsepovsod pride tudi pri naju dveh do nesoglasij, ne strinjava se o določenih stvareh, vsak misli drugače. Res pa je, da ima oče večinoma prav. Kakorkoli, vsi smo samo ljudje. Kadar pride do nesoglasij, jih skušava čim prej odpraviti in se osredotočiti na dirko.

Kaj vas v takih trenutkih bolj »podžge«: provokacija ali spodbuda?

Veliko mi pomeni, če me nekdo spodbuja. Ampak delujem tudi brez tega. Zelo rad treniram. S tem ima oče kot trener precej olajšano delo. Nikoli me ni silil trenirati, nikoli mi ni rekel, da moram na trening, vedno sem vse naredil sam. Skupaj se pomeniva o sporedu vadbe, sam pa vedno skrbim za izvedbo.

Se spomnite ključnega trenutka v sezoni, ko ste začeli verjeti, da lahko postanete prvak?

Ko sem ujel zmagovalni ritem treh zaporednih tekem in si ustvaril malo večjo prednost pred tekmeci, sem začeti verjeti, da mi lahko uspe. Ko se je v Angliji poškodoval Romain Febvre, za katerega mi je bilo žal, saj sotekmovalcu ne želim poškodbe, sem si zagotovil veliko prednost v skupnem seštevku. Takrat sem tudi pridobil pomembno sproščenost. Ko veš, da imaš velik točkovni zalogaj prednosti pred drugimi, je vse bolj lahkotno, nimaš skrbi, ne načenja te živčnost.

Kaj ste se v debitantski sezoni v eliti naučili?

Naučil sem se dirkati v novi kategoriji. Slog vožnje je v MXGP povsem drugačen v primerjavi s tistim v MX2, motorji so močnejši, tudi tekmeci so drugačni – vozijo bolj z glavo. V MX2 včasih pride do čudnih padcev, tam greš na vse, tudi če veš, da ne bo šlo, pač tvegaš 110-odstotno. V MXGP pa so vozniki bolj izkušeni, dvakrat premisliš, ali boš nekaj naredil. Ne pomeni pa to, da so tekmovalci manj agresivni od tistih v MX2. Med njimi je več spoštovanja, to je razlika. Nikoli nisem bil umazan voznik, zato mi ugaja slog vožnje v eliti. Denimo dvoboji, ki sem jih imel letos s Tonijem Cairolijem, so bili zelo zanimivi, ampak tudi povsem čisti. Nisem prepričan, da bi bili takšni tudi v MX2. Dvakrat bi ga prehitel, potem pa bi ga izločil.

Zdi se, da se ves svet vrti okrog vas, vi pa v soju luči ostajate zelo prizemljeni. Čemu pripisujete to mirnost?

En razlog je zagotovo oče in njegova vzgoja. Sam pri sebi poskušam biti preprost. Zavedam se, da smo osvojili ogromno, ampak konec koncev smo samo ljudje, moramo biti dobri, nismo nič več kot drugi. Smo uspešni, veliko smo naredili za motokros in svojo kariero, imamo veliko navijačev, spoštujejo nas. To, da si vzornik drugim, te mora narediti še boljšega.

Zanimivo se mi zdi, da v natrpanem urniku ne izpuščate dirk za državno prvenstvo.

Vedno je lepo priti v Slovenijo. To so dirke, s katerimi sem začel svojo pot. Na prvi dirki za pokalno prvenstvo sem tekmoval pri treh letih. Zato čutim dolžnost do navijačev. Noro se mi zdi, kakšno podporo sem imel v zadnjih dveh letih povsod po Evropi. Tudi onstran Atlantika so me zelo spodbujali, bil sem presenečen, koliko ameriških navijačev imam, hoteli so se fotografirati z mano, zbirali so moje podpise. Skratka, čutim, da se moram udeležiti tekem za DP, nikoli ne pridem zaradi prisile, ampak z veseljem. Zanimivo se mi zdi, ker nanje pridejo ljudje vseh starosti, od najmlajših do tistih, ki so stari nad 70 let. Ogromno se spreminja v slovenskem motokrosu! Všeč mi je, da nastopam pred njimi, si vzamem čas zanje, jim podarim podpis in se pogovarjam z njimi.

Vaša velika želja je dirkati v ameriškem superkrosu, a danes ste nam razkrili, da ostajate v prihodnji sezoni v Evropi. Je želja Mednarodne motociklistične zveze (FIM) in organizatorja dirk za SP Youthstreama, da ostanete v SP vplivala na vašo odločitev?

FIM in Youthstream me nočeta izgubiti. Ne bi jima ustrezalo, če bi odšel v ZDA. Motokrosisti smo tudi ambasadorji motokrosa in Youthstreama. Moj prestop v ZDA bi bil zanje velika izguba, če gledamo posloven vidik v tem športu. Ni pa to vplivalo, da ostajam v SP. Če bi se z očetom odločila za ZDA, bi pač šla v ZDA.

Vidite v SP večji izziv kot v superkrosu?

Šele 20 let imam, imam še veliko časa. Za osvojitev naslova svetovnega prvaka v MXGP smo imeli na voljo tri leta, a dosegli smo ga že v prvi sezoni. Nihče ni pričakoval, da bomo cilj uresničili tako hitro. Že zdaj se veselim nove sezone v MXGP!

Ob izpolnjenem cilju ste dejali, da se vsake sanje uresničijo in morate zdaj najti nove. Kakšne?

Počasi mi jih zmanjkuje. Veliko sem jih že uresničil. Vedno pa je treba najti novo motivacijo in to bo zame v prihodnji sezoni obranitev naslova. Potem pa bo prišel na vrsto tudi superkros.