Villeneuve: Bil je moj junak, ne pa tudi oče

V formulo 1 se vedno znova prebijejo dirkači s slovitimi priimki, ki so jih kajpak dobili po slavnih očetih. Tako sta se Mercedesovemu zvezdniku Nicu Rosbergu, sinu Kekeja Rosberga, svetovnega prvaka iz sezone 1982, letos pridružila Carlos Sainz mlajši in Max Verstappen (oba Toro Rosso). Oče prvega je dvakratni šampion v reliju (1990 in 1992), drugi pa je sin nekdanjega dirkača v kraljevskem avtomobilističnem razredu Josa Verstappna.

Ni jih malo, ki menijo, da so se do sedežev v dirkalnikih formule 1 dokopali le zaradi svojih priimkov. Nekateri med njimi v najhitrejšem »cirkusu« res niso upravičili zaupanja, so pa tudi takšni, ki so se dokazali na stezi. Mednje vsekakor spada Jacques Villeneuve, svetovni prvak iz leta 1997.

Njegov oče Gilles Villeneuve, po katerem so poimenovali dirkališče v Montrealu, kjer bo danes (od 20. ure naprej) sedma letošnja dirka za SP, velja za pravo legendo. Zaradi drzne vožnje, zmeraj na skrajni meji mogočega, nemalokrat tudi čez njo, so ga imeli za prihajajočega šampiona. Kdo ve, kako zelo uspešen bi bil, če se ne bi 8. maja 1982 v Zolderju tragično ponesrečil s svojim ferrarijem.

Jacques se ga spominja z mešanimi občutki. »Bil je moj junak, toda nekaj je šlo v najinem odnosu po zlu,« je v pogovoru za CNN razkril zdaj 44-letni Kanadčan. Ko mu je umrl oče, je imel komaj enajst let. Kljub temu je z materinega obraza nemudoma razbral, kaj se je zgodilo, ko so jo poklicali po telefonu in sporočili žalostno novico.

Za njim je žaloval dva tedna, nakar ga je »ujela sedanjost«; tako rekoč čez noč se je znašel v vlogi »edinega moškega v hiši«. Ni se mogel znebiti občutka, da mora sam poskrbeti za mater in sestro. To ga je utrdilo in pripravilo na (dirkaško) življenje. »Na žalosten način je bilo celo dobro zame, da mi je tako zgodaj preminil oče,« zdaj razmišlja Jacques.

Očetovo izgubo je hitro prebolel tudi zato, ker zadnji dve leti pred njegovo smrtjo z njim ni imel prav veliko stikov. »Če dobro premislim, ga sploh nisem videval, zato težko rečem, da je v tistih dveh letih opravljal vlogo očeta,« se spominja otroštva, ki ga je preživel v Švici, kjer je obiskoval šolo in živel v internatu.

Kakor pravi, v tistem obdobju niso poznali družinskega življenja v pravem pomenu besede. »Gilles je vsake toliko izginil za dva meseca, ko se je vrnil, pa tudi ni bil zares doma. Takrat se je pogosto za več dni odpravil na svojo barko,« je Villeneuve mlajši kolo časa zavrtel nazaj za debelih trideset let.

Od očeta ni nikoli dobil občutka, da bi se kaj dosti zanimal zanj – »odraščal sem pač v časih, ko so bile hčerke na splošno bolj priljubljene kot sinovi« – in za njegove dirkaške začetke. »Tudi drugače nisem bil deležen kakšne posebne podpore,« se je še izpovedal in dal tako posredno jasno vedeti, da si je vse, kar je dosegel, izbojeval z lastnim trudom in znojem.