Šola in šport: ambiciozni starši generator težav

Ob začetku novega šolskega leta se šolarji in njihovi starši znajdejo tudi pred dilemo, kako naj otrok čim bolje izkoristi prosti čas. Pogosto je odgovor šport.

Objavljeno
31. avgust 2019 10.30
Posodobljeno
31. avgust 2019 10.43
Če otroka vpišemo v vse mogoče dejavnosti in ga vozimo s treninga na trening, mu ne bomo naredili usluge, saj bo preobremenjen in bo hitro izgubil veselje do športa.
FOTO: Tomi Lombar
Ljubljana - Družbeni sistemi se menjujejo, tehnologija se razvija, ampak vodilo zdrav duh v zdravem telesu ostaja aktualno, danes morda še bolj kot nekoč, opozarja prof. dr. Branko Škof, profesor športne vzgoje na Fakulteti za šport.

Slovenci se imamo za športen narod, pa to velja tudi za naše najmlajše? Se dovolj gibajo ali so postali talci sodobnih tehnologij? Kako ob poplavi ponudb izbrati primeren šport, v katerem bo otrok užival in se pravilno motorično razvijal?

image
Rokomet je zelo priljubljen v mnogih slovenskh krajih. FOTO: Roman Šipić


»Na splošno lahko rečem, da otrokom in mladostnikom priporočam čim več gibanja. So pa razlike, nekateri imajo gibanja dovolj, drugi premalo, tretji celo preveč. To so tisti, ki so že v predpubertetnem obdobju vključeni v tekmovalni šport. Pretiravanje nikakor ni zaželeno,« uvodoma pove Branko Škof.

Današnji mladostniki še najbolj razvijajo prstne spretnosti, ko vneto tipkajo po pametnih napravah ... »Rekel bi, da so virtualne igrice zamenjale tradicio­nalne športne igre na prostem. Tehnologija, ne samo računalniki, pač pa tudi transport, močno spreminja življenje otrok. Mnogi starši ne pomislijo, kako ta tehnologija zmanjšuje naravno potrebo po gibanju in krni določene parametre razvoja ali pa vpliva na razvoj nekaterih negativnih zdravstvenih dejavnikov, kot je denimo čezmerna teža,« opozarja sogovornik.

image
Otroci potrebujejo veliko gibanja. FOTO: Tomi Lombar

 

Preveč tekmovalnosti


Otroka že ob vstopu skozi šolska vrata zasuje ponudba vseh mogočih klubov in društev, ki imajo komercialne motive, da ga zvabijo v določeno panogo, ki pa ni nujno najbolj primerna glede na njegovo starost. Otroci in starši se znajdejo v precepu.

Če otrok ne naredi prve in druge naloge, bo potem zelo težko naredil sedmo in osmo, desete pa sploh ne bo več.


»Živimo v svetu neskončnih možnosti. Opažam pa, da je premalo ponudbe za rekreacijo mladost­nikov, ki ni tekmovalnega značaja. S tem izgubljamo otroke, ki niso posebej nadarjeni za določeno panogo. Vse je usmerjeno v tekmovalni šport, ob vsej tej izbiri pa se je treba zanesti na zdravo pamet. Če otroka vpišemo v vse mogoče dejavnosti in ga vozimo s treninga na trening, mu ne bomo naredili usluge, saj bo preobremenjen in bo hitro izgubil veselje do športa. Ambicioznost staršev na vseh področjih je generator težav, stresa, ki je škodljiv. Na kratki rok morda otrok res hitreje pride do neke tekmovalne uspešnosti, a na dolgi rok to ne prinaša dobrobiti ne zanj ne za starše in tudi za šport nasploh ne.«

image
Na mnogih šolah imajo organizirano športno vadbo kot izbirno vsebino. FOTO: Aleš Černivec

 

Veliki odkloni


Otroci imajo v šoli telesno vzgojo, običajno dvakrat ali trikrat na teden, kar ni dovolj za njihov pravilni telesni razvoj, čeprav se stvari obračajo na bolje, trdi Škof.

Če otrok ne naredi prve in druge naloge, bo potem zelo težko naredil sedmo in osmo, desete pa sploh ne bo več.


»Obvezni program športne dejavnosti, to je dve do tri ure na teden, vsekakor ni dovolj, vendar je več kot polovica otrok na šolah vključenih v izbirne športne vsebine. Če seštejemo oboje, že pridemo do relativno zadostnega obsega športne dejavnosti po standardih Svetovne zdravstvene organizacije, ki govori o minimalno uri aktivne telesne dejavnosti na dan. Tukaj se približujemo najbolj razvitim in naš šolski sistem je glede tega napreden,« pove Škof.

Dve tretjini fantov in polovica deklet se ukvarja z zunajšolskimi športnimi dejavnostmi.


»Če dodamo, da je dve tretjini fantov in polovica deklet vključenih v zunajšolsko športno dejavnost, lahko ugotovimo, da se večina naših otrok giblje dovolj. Je pa deset odstotkov tistih, ki se ne gibajo skoraj nič in so zdravstveno ogroženi. Še več jih ima čezmerno težo, ampak pri vseh ne gre nujno za gibalno zaostalost. Deset odstotkov pa je tistih, ki so preveč obremenjeni s športom in imajo drugačne zdravstvene težave, s poškodbami in podobno. Te odklone se trudimo zmanjševati.«

image
Na Jesenicah je prva izbira hokej. FOTO: Mavric Pivk

 

Preskakovanje stopnic ni dobro


Ali obstaja splošno vodilo, kakšnega športa naj se otrok pri določeni starosti loti? Obstajajo t. i. bazični športi, vse več pa je zelo specifičnih ...

»Splošni napotek zdravstvene organizacije govori o športni dejavnosti, ki naj razvija aerobne potenciale, torej srčno-žilni in dihalni sistem, lokomotorni in mišični aparat. To so splošna navodila, različni športi pa so orodja za razvoj posameznih sistemov. S tega vidika ni konkretnega priporočila. Aerobiko lahko namreč razvijamo med športno igro ali pa z veslanjem, kolesarjenjem in podobno.«

image
Starši morajo znati izbrati pravo obliko telesne dejavnosti za svojega otroka. FOTO: Jure Eržen


Najbolj pomembno je, da je otrok aktiven, ko pa gre za usmerjeno dejavnost, seveda mora biti vsebina prava. »Danes imamo morje različnih športnih dejavnosti, za gibalno učinkovitost otroka pa moramo spremljati njegov gibalni razvoj in vedeti, kaj kdaj. V tem primeru so pomembni osnovni športi, kot so atletika, gimnastika, plavanje. Se pravi, da otrok zna najprej hoditi, teči, metati, skakati, plavati, narediti preval in podobno. Pozneje bo lahko vse to nadgrajeval s kompleksnejšimi vsebinami, ki jih ponujajo drugi športi.«

»Velikokrat pa se v praksi dogaja, da se osnovna usmeritev gibalnih veščin preskakuje. Če gledam z vidika, ali bo neki otrok razvil gibalne potenciale v največji meri, kot zahteva tekmovalni šport, se pojavi dvom. Če otrok ne naredi prve in druge naloge, potem bo zelo težko naredil sedmo in osmo, desete pa sploh ne bo več. Na to so vezani programi usposabljanja za delo z mladimi pri nas na fakulteti, kjer dajemo glavni poudarek vedenju, katere veščine in vsebine so primerne za določeno starostno kategorijo in kakšna je hierarhija. To znanje se potem prenaša v športna društva in klube,« je še povedal prof. dr. Branko Škof.

image
Šport mora biti predvsem zabava. FOTO: Igor Zaplatil