Čez teden dni se bo začel vrhunec atletske sezone, svetovno prvenstvo v Tokiu, na katerem imata med deseterico Slovencev realne možnosti za zmagovalni oder branilec srebrne kolajne Kristjan Čeh in Tina Šutej.
Leto 2025 je sicer zelo uspešno za slovensko atletiko. Reprezentanca se je veselila zgodovinske uvrstitve v elitno skupino ekipnega evropskega prvenstva, 16-letna Živa Remic je osvojila srebrno kolajno na EP do 20 let, 21-letni Matic Ian Guček je bil bronast na EP do 23 let, Klara Lukan je premikala mejnike; še veliko je bilo dobrih rezultatov na raznih mitingih.

Za zdaj ima največjo težo marčevsko bronasto odličje Anite Horvat na dvoranskem evropskem prvenstvu v Apeldoornu na Nizozemskem. Ljubljančanka, ki bo v nedeljo dopolnila 29 let, bo skušala na Japonskem ponoviti uspeh izpred treh let v Eugenu in se v teku na 800 metrov prebiti v veliki finale, kar bi bil zares lep uspeh in spodbuda za delo naprej proti olimpijskim igram v Los Angelesu.

V Parizu se ji je za malo izmuznil polfinale. Foto Sarah Meyssonnier/Reuters

V nedeljo imate rojstni dan. Vse najboljše, če sem lahko malce zgoden. Devetindvajset. Veliko, malo? Zdi se, da prihajate v najboljša leta za srednjeprogaše, mar ne?

Hvala za voščilo. Ne morem se pritoževati nad leti. Telo me uboga. Na začetku poletne sezone sem sicer staknila poškodbo, ampak ni bila posledica slabega stanja mojega telesa. Bila je smola, ker me je druga tekmovalka pohodila. Sicer nimam poškodb, nobenih težav. Lahko rečem, da sem še vedno mlada in v redu.

Anita Horvat pritekla do bronastega odličja

Preboj za vas je bilo tisto sedmo mesto v finalu SP v Eugenu, potem sta prišli kolajni v Turčiji in na Nizozemskem. Kateri od teh treh izstopajočih dosežkov vam je najbolj pri srcu?

Težko bi izpostavila enega. Vsak ima svojo vrednost. Biti v finalu svetovnega prvenstva je res nekaj posebnega. Kolajni pa sta bolj oprijemljivi, nekakšen fizični dokaz, da se je delo obrestovalo. Ne bi mogla delati razlik med njimi, tako kot pri otrocih, recimo.

Ali kužkih, ker imate štirinožnega prijatelja, slišim. Gre z vami na Japonsko ...

Ja, imam Jacka, pasme cavalier king charles španjel, star je pet let. Na Japonsko ne gre, ostal bo doma.

Bil pa je na Kanarskih otokih, kamor ste se preselili čez zimo ...

Ja, tam zares uživa in mi dela družbo.

Nazaj k atletiki. Želeli ste študirati v ZDA in tam nadaljevati kariero, vendar niste bili sprejeti. Takrat vas je prevzel Rok Predanič. Kakšen vpliv je imel na vašo kariero?

Bil je nekakšen blagoslov pod krinko. Ko sem prišla k Roku, nisem več čutila potrebe, da bi šla v Ameriko, ker sem spoznala, da imam lahko tudi v Sloveniji dobre pogoje in trenerja, s katerim lahko napredujem.

Na Japonskem si obeta dober rezultat. FOTO: Jože Suhadolnik

V Eugenu ste se pred tremi leti prvič spustili pod magično mejo dveh minut (1:59,83). Je bil to ta trenutek, ko ste spoznali, da ste konkurenčni in da sodite med najboljše na svetu v teku na 800 metrov?

Da, menim, da je bil to tisti preskok. Po Eugenu sem še dvakrat tekla pod dvema minutama, tudi osebni rekord (1:58,73; op. p.). Tista sezona je bila zares dokaz, da spadam med vrhunske atletinje na tej razdalji. Takrat sem začela razmišljati tudi o kolajnah, kar si prej nisem upala.

Dve ste že osvojili. Kakšna so zdaj pričakovanja za Tokio? Kakšna je forma?

Malce tavam glede tekmovalne forme, ker v zadnjem času zaradi poškodbe nisem imela tekem. Odpovedala sem se jim in se posvetila pripravam za svetovno prvenstvo. Tja bom šla s pozitivnimi občutki, sem zdrava in upam, da se bo izšlo, kot sem si zamislila.

Toda pred kratkim ste na 400 metrov tekli 52,00, kar nakazuje dobro formo, mar ne?

Res, 'štiristotka' je bila super, zdaj moram to hitrost prenesti še na dva kroga.

Marca se je veselila bronaste kolajne na dvoranskem EP na Nizozemskem. FOTO: John Thys/AFP

Je potemtakem mogoče razmišljati o ponovitvi finala ali je to utopija?

Ne vem, ne bi ničesar napovedovala. Ampak vem, da sem v dobri formi, da sem dobro pripravljena. Zdaj je le vprašanje, ali mi bo to uspelo prenesti na stezo in telo spraviti na te obrate, ki so potrebni za dober rezultat. Veliko stvari se mora iziti.

Spomini na Tokio 2021 verjetno niso najlepši glede na to, da so bile to igre duhov brez gledalcev zaradi korone. Tribune bodo polne, boste imeli kakšnega svojega navijača tam?

Z mano bo le trener Tevž (Korent; op. p.), drugi ne. Bo pa povsem drugače tekmovati na polnem štadionu, pravi užitek.

Pariz je mesto ljubezni

Napovedane so visoke temperature prek 30 stopinj Celzija in visoka vlažnost. Kako prenašate takšne razmere?

Doslej sem se še na vseh tekmah, ko je bilo vroče, dobro odzvala in dobro tekla. Vem, da bo naporno, da bo težko, vsekakor težje kot v normalnih razmerah, ampak me ne skrbi preveč.

Leta 2023 je bil druga v Istanbulu in zaostala samo za olimpijsko prvakinjo Keely Hodgkinson. FOTO: Ozan Kose/AFP

Kaj pa časovna razlika? Kakšne imate izkušnje s tem?

To pa me kar precej skrbi. Na Japonsko bom šla precej pozno, tja bom prispela šele štiri dni pred tekmo. Upam, da se mi bo v tem času uspelo privaditi na časovno razliko (sedem ur; op. p.). Večina mojih tekmic je že tam. Precej bom morala nadomestiti.

Kot omenjeno: pozimi ste se praktično preselili na Kanarske otoke. Kakšna je korist od tega?

Več je koristi. Ena je ta, da sem lahko skupaj z Žanom (jadralcem Žanom Lukom Zelkom, zaročencem; op. p.). Veliko potuje, ker tukaj pozimi ni pogojev za trening. Če ne bi bila skupaj na Kanarskih otokih, bi bila ves čas narazen, jaz v Ljubljani, on nekje drugje. Tako sva našla okolje, ki ustreza obema.

V bistvu službena pot. On gre zjutraj na barko, vi na progo in se potem popoldne dobita doma.

Pravzaprav res. Prava družinska rutina.

Ste državna rekorderka na 400 metrov na prostem in v dvorani. Na 800 metrov imate rekord 1:58,73, kar je še vedno precej daleč od Jolande Čeplak 1:55,19 iz leta 2002. Sploh so rekordi v tej disciplini bizarni. Še vedno velja od Jarmile Kratochvílove iz leta 1983 (1:53,28), tudi pred tem so 12 let rekorde dosegale atletinje iz vzhodnega bloka. So sploh merodajni, če vemo, kako se je takrat sistemsko zlorabljal doping? Se jih da preseči brez pomoči?

Težko komentiram. To so bili drugi časi. Se pa denimo Keely Hodgkinson (olimpijska prvakinja, osebni rekord 1:54,61; op. p.) že bliža tem rezultatom. Ne bi rekla, da ni mogoče, bo pa zelo zahtevno streti ta oreh.

V Eugenu je leta 2022 dobila potrditev, da sodi med najboljše na svetu. FOTO: Lucy Nicholson/Reuters

Kako je v teku na 800 pomembna taktika? Si že prej rečete, tako in tako bom šla? Je mogoče odvisno od dneva? Začutite, ali imate dober ali slab dan?

Začutim. Včasih pridem na štart bolj samozavestna oziroma prepričana vase. Takrat je moja reakcija drugačna kot takrat, kadar se na ogrevanju ne počutim najbolje ali manj kot 100-odstotno. Je pa taktika zelo pomembna. Vedno imam pripravljen načrt, res pa potem na tekmi skoraj nikdar ne gre tako, kot je bilo načrtovano. No, taktiko je vsekakor treba imeti pripravljeno.

Bili ste na OI v Tokiu, v Parizu sta lani malce nesrečno izpadli v repešažu za polfinale. V tretje gre rado, pravijo. Že pogledujete proti Los Angelesu 2028?

Malce že, nisem še preveč razmišljala. Morda je LA res moj največji cilj v karieri.

Na velikih tekmovanjih je pri vas tako: ali tečete izvrstno ali pa slabo. Zakaj, če drži?

Drži, ampak ne vem, zakaj je tako. Če bi imela odgovor, bi lahko kaj ukrenila. Tako pač je.

Svež je še spomin na zgodovinsko uvrstitev Slovenije v prvo divizijo ekipnega evropskega prvenstva. Atletika je tipičen individualni šport, bitka vsakega posebej s sekundami, centimetri. Toda v Mariboru je bil opazen ekipni duh, ki je prinesel drugo mesto. Tudi reprezentanca za Tokio deluje enotna, je lahko to dejavnik za še boljše izide?

Vzdušje v Mariboru je bilo zares super. Navijači so bili izjemni, vsakič, ko sem šla mimo tribune, je završalo. Res je bilo noro. Je pa s tem prisoten dodaten pritisk, ki smo ga atleti lajšali tako, da smo drug drugega bodrili in spodbujali. Vsekakor je dobro, če je dober ekipni duh. V reprezentanci se razumemo, nihče nima težav z nikomer. Dobro se počutiš, ko imaš na veliki tekmi podporo kolegov iz reprezentance. Zunaj štadiona pa ti druženje pomaga, da ne razmišljaš le o tekmi.

Lahko Slovenija obstane med elito, ko bo čez dve leti ekipno EP v Turčiji?

Mogoče je, ampak ne bo veliko prostora za napake, ker bodo prisotne same močne reprezentance.

Lani jo je na Seni zaprosil Žan Luka Zelko. FOTO: instagram

Omenili ste trenerja Tevža Korenta. Ima kopico športnikov, tudi Klaro Lukan, Marušo Mišmaš in nekaj fantov. Discipline so različne. Kako to usklajujete?

V bistvu on usklajuje čisto vse, je 'mastermind' za vsem, kar dosegamo. Njegov pristop je poseben, ima ogromno znanja, tudi karizmo, psihološko ima na nas močan vpliv.

Med slovesnim odprtjem OI v Parizu sta bila z Žanom Luko hit družbenih omrežij, ko sta se zaročila na Seni. Sta odtlej naredila še kak korak naprej. Je znan datum poroke, morda?

V bistvu res imava datum, poročila se bova naslednje leto septembra. Bi se že letos, če ne bi bilo tega prvenstva v Tokiu. Imava že skoraj vse načrtovano, rezervirano.

Torej najprej 30. rojstni dan, potem pa še poroka. Ni slabo. Kje bosta živela?

Ja, pestro bo. Se veselim. Živela bova pol leta v stanovanju v Ljubljani in pol leta na Lanzaroteju. Tam si bova nekaj ustvarila.

Zelo dejavni ste na instagramu, kjer imate prek 22.000 sledilcev. Veliko lepih fotografij in videov. Objavljate sami, ali imate najeto ekipo?

Sama objavljam, prav vse. Odziv je dober, kar me veseli.

Kakšna je rojstnodnevna želja ob vstopu v zadnje leto tretjega desetletja?

Težko vprašanje. Ne ukvarjam se s svojimi leti. Menim, da se ne bo kaj dosti spremenilo. Tudi ni treba.