Bistveno je, da imaš moč nad svojo usodo

Serijska državna prvakinja v odbojki na mivki Tjaša Kotnik kljub slavnemu očetu ni vztrajala pri košarki, želi na olimpijske igre.

Objavljeno
07. avgust 2020 06.00
Posodobljeno
07. avgust 2020 07.29
Serijska državna prvakinja Tjaša Kotnik meri na tokijsko olimpijsko udeležbo. FOTO: Igor Mali
Marko Uršič
Marko Uršič
Ljubljana - Poletje je, kar prav je, da je v ospredju odbojka na mivki. Kljub koronakrizi; turnir svetovne serije v Ljubljani je bil kar prvi mednarodni turnir po zagonu plažnega športa. Poleg slovenskih moških dvojic pa sta se tam s prebojem v četrtfinale med dekleti najbolj izkazali državni prvakinji Tjaša Kotnik in Monika Potokar.

Slovenija je po turnirju v Preddvoru, državnem prvenstvu v Kranju in internacionalnem Kongresnem trgu torej zagnala kolesja odbojke na prostem, kar je velika spodbuda za nastopajoče. »V mesecih koronakrize bi se že igrali turnirji v tujini, a so se kar po vrsti odpovedovali.

Grozilo je, da bo izničena kar vsa sezona, za nas pa je tudi cilj igrati v tujini, tam na turnirjih preživimo več mesecev, tudi treniramo s tujimi ekipami. V Sloveniji se je namreč težko pravšnje pripraviti, zaradi pomanjkanja tekem smo omejeni,« pravi Tjaša Kotnik. Že danes in jutri čaka turnir v hrvaških Ičićih, sredi septembra naj bi bilo v latvijski Jurmali evropsko prvenstvo.
 

Življenjski slog


»To sta dva turnirja, običajno pa jih na sezono odigramo petdeset,« na posledice pandemije pokaže Kotnikova. Ta je seveda odbojkarsko pot začela v dvorani, deset let je trajalo brez mivke. »Nato sem poskusila še na njej, videla sem, da lahko bolj napredujem. Z vsako tekmo sem rasla, se počutila bolj domače. Lahko si bolj individualen, imaš večji nadzor nad seboj. Tudi življenjski slog je to, bolj si samostojen, tudi v tem, kaj boš počel. Odvisen si od samega sebe, imaš moč nad svojo usodo,« nazorno razloži.


Iz Šentvida v Sladki greh


Toda Tjaša Kotnik je zaradi košarkarsko legendarnega očeta Slavka začela prav v njegovem športu. »Pri devetih letih sem začela s košarko, z dve leti starejšo sestro Katjo sva igrali v isti ekipi v Šentvidu,« se spomni, po dveh letih je odbojkarsko presedlala v klub Sladki greh iz Ljubljane.

image
Tjaša, na fotografiji v družinskem krogu, je hčerka košarkarske legende Slavka Kotnika. FOTO: osebni arhiv


Kotnikova je študirala v ZDA in to na treh univerzah, Utah (Salt Lake City), Eckerd College (St. Petersburg, Florida) in Grand Canyon (Phoenix). »V Ameriki mora biti na univerzi enako število štipendij za moške in ženske, isto število športnih ekip. Ker gredo moški v ameriški nogomet, denimo moške odbojke na univerzah skoraj ni.

Žensko odbojkarsko ekipo pa ima skoraj vsaka šola. No, odbojke na mivki za dekleta prej ni bilo na kolidžih, zdaj pa je najhitreje rastoči šport na univerzah v ZDA. Raste njena priljubljenost, kakovostna raven je zelo visoka. Igralci odbojke na mivki čez zimo, ko ni sezone, vadijo ekipe na univerzah. So zelo dobri trenerji, nekdanji olimpijci, če so poklicni igralci, so tudi dobro plačani,« pove zanimivost.
 

Če je nekdo temnopolt, je že kriminalec


Black Lives Matter (Temnopolta življenja štejejo), gibanje za enakopravnost ras, je še ena stran ameriške družbe, Tjaša Kotnik pa je magistrica psihologije. »V ZDA je veliko nacionalizma, prav tako družbenega razslojevanja. Na bogate in revne, tudi v pomenu lastnine, na moje in tvoje. Niso obzirni na sobivalca, velja le tisto, kar so sami zaslužili. Veliko je individualizma. Sistem denimo temnopoltim ne omogoča, da pridejo do izobrazbe, dosti je stigmatizacije.

»Tudi, če si v ZDA omenil, da si iz Slovenije, je to zanje pomenilo nekaj v slabšalnem pomenu.«


Koliko kdo zasluži, ima, če je nekdo temnopoltež, je že kriminalec,« svoje izkušnje izpove Tjaša Kotnik. »V Sloveniji so temnopolti nekaj posebnega v pozitivnem pomenu. Ko sem bila še mlajša, sem si denimo želela biti temnopolta, zato, ker je biti druge barve kože nekaj posebnega. V ZDA sem spoznala rasizem, da če si po barvi kože drugačen, je to nekaj slabšega. Tudi, če si omenil, da si iz Slovenije, je to zanje pomenilo nekaj v slabšalnem pomenu. Ne gledajo dlje, kot iz svoje cone udobja. Ta nacionalizem jim je vcepljen v glavo,« pove.

image
Zaradi koronakrize je v letošnji sezoni malo priložnosti za igranje.  FOTO: Igor Mali

 

Za napredek potrebno nekaj novega

 

Po treh letih in prav tolikih naslovih državnega prvaka pa je v novo tekmovalno avanturo krenila brez soigralke Tjaše Jančar. »Dosegli sva svoj maksimum, za napredovanje pač potrebuješ nekaj novega. S prilagajanjem na novo soigralko rasteš, treba je iti iz cone udobja in potem vidiš, kje si. Sem pa s svojo odločitvijo o razhodu zadovoljna.

»S prilagajanjem na novo soigralko rasteš, treba je iti iz cone udobja in potem vidiš, kje si.«


Monika Potokar je vseeno dvoranska odbojkarica, velik projekt je takšno igralko spraviti v odbojko na mivki. Za uigranost so potrebni treningi in tekmovanja, mesec in pol sva bili skupaj, zdaj gre Monika tudi na priprave svojega tujega kluba dvoranske odbojke. Naslednje leto, ko bova nadaljevali na mivki, bova torej spet na začetku,« meni 27-letna in 188 cm visoka igralka.

image
Kotnikova in Monika Potokar sta se letos okronali z državnim naslovom. FOTO: Matevž Ambrožič


»Imam visoke cilje, potrebna je stoodstotna igralska predanost, le tako se lahko pride do velikih uspehov. Če želiš igrati na olimpijskem turnirju, je treba vse leto biti dejaven na mivki, če nekdo igra v dvorani in ko konča sezono, tista na odprtem že traja. Nisi v prednosti pred drugimi ekipami. A sva že zdaj z Moniko z malo treninga dokazali, da sva najboljši v Sloveniji, z več smo na ravni kot najboljše drugod.

A ne vem, če bova še igrali skupaj. Če želiš na olimpijske igre, mora Slovenija zaradi točkovanja imeti dve kakovostni ekipi. Kvalifikacije bodo na celinskem pokalu, a naprej se bo prebila le ena evropske ekipa, potem je tu še sito top 30 za dve olimpijski vstopnici. Je veliko in ni veliko možnosti za preboj v Tokio.«
 

Lugano dodaten prihodek


Odbojka pa se ne igra za mivko, se da od nje živeti kot športnik? »Če si med 25 najboljšimi pari na svetu, se da dobro zaslužiti. Na turnirjih kakovosti štirih in petih zvezdic (ljubljanski je bil enozvezdičen, op. p.), ti prireditelji povrnejo stroške. V Sloveniji smo prepuščeni sami sebi, od Odbojkarske zveze Slovenije in države ne dobimo denarnih prispevkov. Denimo, da bi nas zveza podprla in pokrila stroške potovanj, v Sloveniji ne moreš živeti od tega športa,« razkriva Tjaša.

»V Sloveniji ne moreš živeti od odbojke na mivki.«


»Če najdeš pokrovitelja, lahko greš na štiri, pet turnirjev, tudi če kaj denarja ostane, ne dobiš ničesar. Tudi pri nas ni igrišč, da bi se lahko vadilo čez zimo, zadnji dve leti sem trenirala v Avstraliji, to pa je velik strošek. Težko je, vsi igralci in igralke imamo dodaten vir prihodkov, v zadnji sezoni sem denimo štiri mesece igrala dvoransko odbojko za švicarski Lugano. Plača je bila dobra, nekaj sem privarčevala,« je statusni položaj odbojke na mivki opisala Tjaša Kotnik.