Bojan Udovič (1957–2015)

Za Bojana Udoviča njegovi kolesarski sodobniki pravijo, da je bil najbolj hvaležen kolesar za »ure resnice«.
Objavljeno
01. avgust 2015 00.54
Vito Divac, šport
Vito Divac, šport
V osemdesetih letih minulega stoletja je bila ekipna vožnja paradna disciplina slovenskega in jugoslovanskega kolesarstva. V amaterskem je bila ogledalo kakovosti – tako posamičnih držav kot ekipe in posameznikov. Boljše četverke, kot jo je takratni selektor Franc Hvasti sestavil za olimpijske igre v Moskvi 1980, pa pri nas ni bilo. Fantje neizmerne moči Bojan Ropret, Vinko Polončič, Bruno Bulić in Bojan Udovič so osvojili osmo mesto, kar je (skupaj z 8. mestom Janeza Žirovnika v Rimu 1960), po 5. mestu Andreja Hauptmana v Atenah 2004 in 7. mestu Ropreta 1984 v Los Angelesu, še danes tretja najboljša kolesarska olimpijska uvrstitev. Da bi lahko nastopila na OI, pa je morala četverka na balkanskem prvenstvu v Kranju zmagati oziroma postaviti rekord, ki seveda še danes velja. Prvič so se na 100 km spustili pod dvema urama (1;59:55) oziroma presegli sanjsko mejo 50 km/h (50,035 km/h), kar je tisto sezono uspelo le še dvema reprezentancama.

Za Bojana Udoviča, ki so ga sicer vselej postavljali na zadnje mesto pri imenovanju izbrane vrste, njegovi kolesarski sodobniki pravijo, da je bil najbolj hvaležen kolesar za »ure resnice«. Nikoli, pa naj si je šlo za reprezentanco ali Savo (udarne postave so sestavljali Ropret, Udovič, Marko Cuderman, Janez Lampič in Vlado Marn), ni izpustil nobene izmene v narekovanju ritma. Tudi v zadnjih kilometrih kritičnih 100-kilometrskih preizkušenj, ko je vsem šlo za nohte in so bili v takoimenovanem rdečem območju skrajnih zmogljivosti, je bil neuničljiv, nepremagljiv. Zato Franc Hvasti pravi, da so bile mnoge zmage njegovo delo.

Bojanova vrlina ni bil šprint, prav tako niti vožnja navkreber. V novodobnem kolesarskem žargonu bi lahko rekli, da je bil nepopustljivo vzdržljiv narekovalec ritma, ki pa je, za razliko od sodobnih kolesarjev izrazite specializacije, znal zmagati. To dokazujeta dve za tiste čase najbolj prestižni prvi mesti – na VN Kranja 1979 in državnem prvenstvu leta 1983.

S kolesarstvom je bil tihi Gorenjec življenjsko povezan – najprej seveda kot kolesar, nato pa trener pri kranjski Savi. Hvasti se ga spominja, ko je kot 12-letni fantič prišel v klub in ga s komolcem dregnil, češ, ali lahko dirkam. Od malih nog je bil pogumen in prepričan vase. V Savi je ostal kot tekmovalec 16 let, vse do upokojitve leta 1985. Pozneje je bil v Kranju trener, nato član KD Šenčur, nekaj let tudi predsednik in soustvarjalec dirke za VN Šenčurja, ki je bila v najboljših letih v koledarju UCI.

S smrtjo Bojana Udoviča je slovensko kolesarstvo izgubilo enega izmed najbolj predanih ljudi, ki se po tekmovalni karieri ni le ukvarjal z izdelavo, sestavljanjem ter servisiranjem koles, ampak je bil tudi duhovni vodja in motivator mnogih kolesarskih rodov v kranjski Savi, a tudi med rekreativci. Prav vsi bodo pogrešali njegov hudomušni slog komuniciranja, predvsem pa brezmejno prijateljstvo, ki je tudi najbolj zaznamovalo njegovo sicer tiho kolesarsko osebnost.