Boris Ljubič (1948-2016)

Boris Ljubič je bil po stasu sicer majhen, po novinarski prominenci pa eden izmed velikanov radijskega športnega novinarstva. V času, ko »brez radia živeti ni bilo«, ko ni bilo digitalnih medijev in tehnologij, ko ni bilo vsemogočnega interneta, s katerim so nam njegovi nasledniki danes dostopni, kadarkoli si želimo. Tisti, ki so Borisa v njegovem času zamudili v etru oziroma neposrednem prenosu, so zamudili neposrednost, avtentičnost, izvirnost, predvsem pa žlahtno reportersko besedo, ki je sicer krasila ves njegov rod sijajnih radijskih reporterjev sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih let minulega stoletja – Staneta Ureka, Francija Pavšerja, Mirka Strehovca, Franeka Trefalta, Iva Bajca in Rajka Dolinška. S pretanjenim občutkom za kleno slovensko besedo, vsebino in dinamiko so postavili temelje sodobnemu slovenskemu radijskemu, a tudi televizijskemu poročanju.

Sam sem imel srečo, da sem bil Borisov zvesti sopotnik na smučarskih, kolesarskih in tudi atletskih tekmovanjih, tako da sem ga vedno poslušal v živo. Pa naj si je šlo za triindvajset svetovnih prvenstev v kolesarstvu ali pa dvanajst v alpskem smučanju. Do odhoda v »penzion« je bil v živo prisoten pri vseh zmagah slovenskih smučark – od prve Mateje Svet v Jasni leta 1986 (na ta prenos je bil še posebej ponosen) do zmagovite serije Tine Maze leta 2005. Leta 1981 je edini na svetu v živo prenašal finale svetovnega pokala v Laaxu. Visoko na gori je organizatorjem toliko časa nergal, da so mu iz globoke doline povlekli žično linijo v ciljno areno, kjer je kot kralj sedel na stolu in prenašal odpadle tekme iz Kranjske Gore, kjer bi finale moral biti.

Bobijev oziroma Piontkov (tako smo ga prijatelji najraje klicali, potem ko je na igrišču med tekmo Slovenija – Danska intervjuval takratnega selektorja Danske) slogan je bil »smo ali nismo«. On je bil, kjerkoli je že bil. Povsod se je znal kot svetovljan vklopiti v okolje in življenje, pa naj si je bil na Japonskem, v Kolumbiji, Ameriki, Avstraliji ali pač Evropi, ki jo je prepotoval od severa do juga, od vzhoda do zahoda. Noben jezik mu ni bil tuj. Bil je izvrsten poznavalec starega rocka, predvsem pa nepopisen uživač, ko je šlo za »chili«. Neverjetno doživetje je bilo v Kolumbiji, ko je gostilničarju razložil, da je njihov hudo začinjen čili preblag. Prinesli so mu najbolj ostro papričico, ki so jo imeli. Tako ostra je bila, da so prišli kuharji gledat, kdo je junak, ki jo bo poskusil. Bobi jo je, ne da bi mignil, pojedel na osuplost vseh. V trenutku je bil moker, kot bi ga vrgli v bazen. Slišati je bilo le: »Kaj je zdaj, chili kot chili ...« Kolumbijcem je tako prirastel k srcu, da je v trenutku postal hombre.

V Borisovem delovnem »radiusu« so bile smučarke in smučarji, kolesarji, atleti in atletinje, telovadci, pravzaprav vsi slovenski olimpijci v obdobju od leta 1972, ko je začel kariero na radiu, do leta 2009, ko se je upokojil. Njegovi mlajši kolegi si ga bodo zapomnili tudi po tem, da je bil vesten zbiratelj – pa ne samo obeležij z največjih tekmovanj, ampak tudi arhivar radijskih posnetkov najpomembnejših dogodkov v zgodovini slovenskega športa. Za arhiv je skrbel ves čas svojega delovanja na radiu. Po odhodu v pokoj je bil pozoren poslušalec in kritik naslednikov.

Danes, ko Bobija ni, mi vsakič, ko slišim imena Mateja Svet, Nataša Bokal, Veronika Šarec, Urška Hrovat, Špela Pretnar, Alenka Dovžan, Mojca Suhadolc, Katja Koren, Tina Maze, v glavi odmeva njegovo navdušenje, ko so zmagovale najine smučarske junakinje, v Tignesu pa v italijanščini neponovljiva Deborah Compagnoni. Svoje princese, kot jih je rad imenoval, je vselej znal razveseliti s čokoladico, ko so v njegovi kabini na mrzlih smučiščih iskale objem toplote, našle pa toplino reporterja in človeka, iz katerega je vrela dobrota. Tako tenkočuten je bil tudi do svojih otrok in vnukov. Povsod je našel kaj za njih. Kot bi rekel sloviti filozof Nietzsche: bil nam je zrak, kruh in mleko.

Bobija ni več med nami, umrl pa bo takrat, ko se ga nihče več ne bo spomnil. Po vsem, kar je dal slovenskemu novinarstvu, ter vseh prigodah in anekdotah se to ne bo zgodilo nikoli ...