Budimpešte zlepa ne bo pozabil

Ko je vstopil v posebno sobo, kjer so največji opremljevalci plavalnih reprezentanc poročevalce na svetovnem prvenstvu v Budimpešti dnevno vabili k pogovoru z vodilnimi asi bazenov, je deloval kot povsem običajen otoški rdečelasec, ki ima rad nogomet, kriket, pivo in ribo z ocvrtim krompirčkom. In ko je Adam Peaty, svetovni prvak in rekorder, spregovoril o treningu, je o tem govoril kot o najbolj preprosti zadevi. 

»Ne vem, meni moj dan ni videti neka posebnost, a preživljam ga učinkovito. Ponavadi sem štiri ure dnevno v bazenu, vmes so zelo pomembni počitek, morda kakšen klepet za sprostitev in ustrezno prehranjevanje,« je podčrtal, spregovoril o tem, da bi sicer najraje vedno znova užival v testeninah in krompirju, a da se pač dobro zaveda, kako pomembna je raznovrstna vsebina krožnikov, loncev in ponev. Na dan mora nadomestiti več kot 6000 kalorij. »Poskusim skrbeti za pisan jedilnik; denimo v ponedeljek napoči čas za goveji zrezek, v torek za piščanca, v sredo za ribo itn. Umešana jajca in riž so prav tako pogosto na mojem jedilniku,« je v Budimpešti razkrival svoje prehranjevalne navade, za katere zdaj poskuša skrbeti sam. Še v lanskem olimpijskem letu je živel skupaj s starši, potem se je preselil v osrednji britanski plavalni center Loughborough. Mesto v osrednji Angliji slovi zlasti po ugledni univerzi, kjer se je dvajsetletna Peatyjeva punca Anna, nekoč prav tako plavalka, lotila študija športne psihologije. Prav v njegovem primeru si lahko študentka razloži marsikatero vprašanje na tem področju, Peaty obenem vsaj kakšen nasvet poišče tudi pri Billu Beswicku, uglednem nogometnem psihologu, ki zdaj sodeluje prav z Derby Countyjem, lokalnim moštvom prvega plavalnega zvezdnika Budimpešte 2017. Pred tem je bil pri Nottingham Forestu in Twenteju na Nizozemskem. »Morda ne spregovoriva resneje niti tri ali štiri mesece, a ko se slišiva, je zame sleherni njegov nasvet dobrodošel,« je povedal svetovni in olimpijski prvak.

V madžarski metropoli ni skrival navdušenja niti nad svojimi dosežki niti nad vznesenim občinstvom, kakršnega, kot pravi, doslej na plavalnih tekmah ni srečal še nikjer. Ko si je v enem dnevu dvakrat priplaval svetovni rekord na 50 m prsno, tako v predtekmovanju kot nato še v polfinalu, v slednjem s prvič dotlej hitrejšim plavanjem od 26 sekund (25,95), smo mnogi v Donavski areni razmišljali o tem, da bo naslednji dan v finalu še hitrejši. A takrat se je merilna naprava ustavila »le« pri 25,99. »Vem, da bi tudi rekord v finalu zelo odmeval, a tudi tako sem zelo zadovoljen. Dvakrat sem se v presledku 24 ur spustil pod mejo 26 sekund, povrhu pa sta bila oba dneva tako zahtevna, zlasti po psihološki plati, da sem dejansko lahko ponosen ob doseženem,« je povedal tik pred slovesom od Budimpešte.

Tudi v prihodnje bi rad zmagoval, seveda se bo po nepozabni olimpijski premieri pred enim letom, kjer je osvojil naslov na 100 m prsno in srebro v štafeti 4x100 m mešano, resno lotil priprav tudi za Tokio 2020. »Lepo bi bilo, ko bi imeli v olimpijskem sporedu tudi 50 prsno,« je omenil tudi dolgoletno željo slovenskih prsnih šprinterjev, zdaj denimo Petra Johna Stevensa. Sicer pa bi šesti angleški plavalec doslej, ki se je zapisal na seznam svetovnih rekorderjev, tudi na naslednjih igrah rad užival v podpori najbližjih. Oče Mark, prodajalec v trgovini znane nemške družbe, navzoče tudi pri nas, in mati Caroline, medicinska sestra, sta namreč zaradi sinovega olimpijskega nastopa lani prvič potovala z letalom. »Ko sem vstopila v tisti hodnik mogočne 'ptice' sem bila skoraj tako živčna kot pozneje, ko je Adam plaval v finalu,« je dejala gospa Caroline in se nasmehnila. Iz Ria je odšla dobre volje. Tako tudi včeraj iz Budimpešte.