Ciljna črta je v Los Angelesu, ne na Filipinih

Sezona po olimpijski v vseh športih prinaša številne izzive. Menjava generacij je neizogibna, v zgoščenem reprezentančnem urniku odbojkarskih tekem, ki vsako leto postaja hujši, pa zaradi iztrošenosti prihaja do presenečenj - med osmimi četrtfinalistkami so le tri iz prve deseterice svetovne lestvice. Slovo v osmini finala in poraz proti dobri reprezentanci ZDA z močno bazo v univerzitetni odbojki zato ni tragičen. Na Filipinih pridobljene izkušnje bodo dragocene za šest slovenskih debitantov na svetovnih prvenstvih, v prvi vrsti za Nika Mujanovića, ki je poraz sprejel s cmokom v grlu in velikim razočaranjem, čeprav je bil s predstavami na debitantskem mundialu velika svetla točka v slovenski vrsti.

Tudi s solzami v očeh Slovenci kažejo, da so na pravi poti

Slovenski odbojkarji so v zadnjih 20 letih prehodili pot, ki ji, brez pretiravanja, v svetovni odbojki ni para. Več kot desetletje so se na tekmah z odbojkarskimi eksoti v malih telovadnicah borili, da so v javnosti pridobili spoštovanje in nato še leta trkali na vrata, preden so dobili mesto za mizo elite. Uvrstitev na olimpijske igre v Parizu je bila tako velik čustveni vrhunec, da se izkušeno jedro kljub svežemu vetru v reprezentanci ni uspelo povsem izogniti praznini. »Videli smo, da s tremi tedni priprav po dveh mesecih brez odbojke na svetovnem prvenstvu težko dobro igraš,« je bil v pogovoru za nacionalni radio neposreden selektor Fabio Soli. Deloma ima prav, Alen Pajenk, Gregor Ropret in hudo načeti kapetan Tine Urnaut niso bili na ravni, ki so jo kazali v minulih štirih letih, ne glede na vse pa si za nastop v Manili zaslužijo globoko spoštovanje. Marsikdo bi reprezentanci zaprl vrata in si privoščil prosto poletje, ki bi bilo več kot zasluženo. Nenazadnje je ravno to storil Klemen Čebulj, pa mu odsotnosti nihče ne more in ne sme očitati.

Fabio Soli je šele dobro začel delo na slovenski klopi, reprezentanca potrebuje čas, da se prilagodi na njegov način igre. Foto Volleyballworld

Veterani so bili zraven, mlajšim so vsaj toliko kot na igrišču pomagali tudi v slačilnici. Stežka pridobljeni etos, borbenost in pravi pristop k odbojki so zaščitni znak Slovenije in po igri na Filipinih je jasno, da se tudi v novi generaciji ne bo izgubil. »Bojevitosti nam nihče ne more očitati, manjkala pa je kakovost,« je drugi del slovenskega poletja zelo dobro povzel prosti igralec Jani Kovačič – tudi on je bil med igralci, ki so kljub poškodbi stisnili zobe in oblekli slovenski dres. Prvi del reprezentančnega poletja v odbojki je potrdil, da se za prihodnost ne gre bati, v ligi narodov so s prenovljenim moštvom, novim selektorjem in novim slogom odbojke presegli vsa pričakovanja z uvrstitvijo med štiri najboljše.

Morda so zato pred Filipini, ko se je v rotacijo vrnila izkušena trojka (Pajenk, Ropret in le za vzorec Urnaut), pričakovanja nekoliko neupravičeno narasla. »Morda bi se razpletlo drugače, če bi vsako tekmo že od začetka odigrali tako zavzeto in kakovostno, kot smo to zadnjo,« je imel Urnaut povsem prav, ko se je posredno ozrl na tekmo z Bolgarijo in zaostanek z 0:2 v nizih, ko so Slovenci delovali zaspano in zmedeno. Na uvrstitev bomo kmalu pozabili, pomembne izkušnje bodo ostale. Predvsem pri Niku Mujanoviću, ki pri 20 letih z velikimi koraki pristopa k svetovnemu odbojkarskemu vrhu. Dolgolasi korektor je bil preko noči postavljen v velike čevlje sprejemalca, z nalogo se je spoprijel pogumno in nad pričakovanji. Odigral je dve prvenstvi v enem, bil je najljubša tarča servisov nasprotnikov, ključni del slovenskega bloka in nepogrešljiv v napadu, zato ni presenetljivo, da so mu v končnicah nekoliko pojenjale moči.

Vsaki dve leti bodo Slovenci odslej igrali za kolajne na SP, če se bodo nanj uvrstili. Foto Volleybalworld

Mujanović, pa ne le on, tudi Grega Okroglič, Nejc Najdič in preostali debitanti na SP, ki so s klopi občutili pritisk velikega tekmovanja, domov odhajajo kot boljši igralci. Ko bosta zraven še Rok Možič in Čebulj in bo sprejem znova odlika, ne šibka točka Slovenije, bodo dosegljive tudi kolajne na velikih tekmovanjih. Priložnosti ne bo zmanjkalo, prihodnje leto evropsko prvenstvo gostijo Romunija, Italija, Finska in Bolgarija, tudi svetovno bo odslej na sporedu vsaki dve leti. Gostitelj mundiala 2027 uradno še ni znan, vse bolj pa se zdi, da bo odbojkarje pot peljala v Združene države Amerike. Kot nalašč za generalko pred Los Angelesom 2028, (prvim) vrhuncem nove generacije.