Debele krave niso prinesle ničesar

Slovenija nujno potrebuje pospešek pri posodabljanju stare športne infrastrukture in gradnji nove

Objavljeno
06. januar 2019 08.00
Posodobljeno
06. januar 2019 08.00
Tudi mariborski Ljudski vrt je imel gradbeno blokado v spomeniško zaščitenem loku že pošteno načete in za gledalce nevarne zahodne tribune. FOTO: Tadej Regent/Delo
Boj Joca Pečečnika za pridobitev dovoljenj za gradnjo ali temeljito obnovo Plečnikovega štadiona se še zlepa ne bo končal. Igralniški poslovnež iz Šmarce ni tako naiven ali ne­spreten, da bi kar tako vrgel puško v koruzo in milijone evrov po desetletju najrazličnejših postopkov za pridobitev dovoljenj za gradnjo svojega »svetega sedeža« z veliko dodano vrednostjo za mesto in državo. Toliko namreč že poznam spretnega posebneža, ki ob manjših trkih obvladuje vožnjo med ovirami, s katerimi je prepleteno slovensko poslovno okolje.

Ampak pustimo zdaj Pečečnikove peripetije s slovensko zaplankanostjo, birokracijo, zavistjo, političnim mešetarjenjem, razumevanjem podjetništva, zaščitniki kulturne dediščine, okoljevarstveniki, ljubitelji mrčesa in narodnozabavne glasbe, ornitologi, zeliščarji, vrtičkarji, humanitarci ... Skratka, ni institucije, društva ali kakršne koli nevladne organizacije, ki lahko prepreči gradnjo še tako odličnega projekta. Razen če ... Domišljijo prepuščam vam, dragi bralci.

V prejšnji kolumni sem govoril o revščini najbogatejše šport­ne panoge predvsem z vidika povsem zastarele infrastrukture, o kateri mnogi »družbenopolitični delavci« v številčno najbolj zastopani športni družini mislijo, da napreduje. Prav imajo, napreduje v primerjavi s petdesetimi, šestdesetimi leti minulega stoletja, ne vidijo ali ne želijo pa videti, da še bolj zaostaja za razvitejšimi v 21. stoletju.


OKS in MOL se fučka, v projekt nista vložila niti centa, ničesar ne bosta izgubila, lahko pa bi veliko pridobila.


Pečečnikov »sveti sedež« med Vodovodno, Drenikovo in Dunajsko bi, ko bi dobil končno podobo, bržčas izstopal in bi bil edinstven dosežek. To bi bil prvi velik projekt po drugi svetovni vojni, ki bi ga zgradili z zasebnim denarjem. Pa čeprav sta med ustanovitelji podjetja BŠP, d. o. o. (Bežigrajski šport­ni park), tudi državna družbenika OKS (13 odstotkov) in MO Ljubljana (28 odstotkov), sicer bolj kot posledica tranzicije družbene ureditve iz socializma v kapitalizem oziroma delit­ve družbenega premoženja kot pa kakšne logične poslovne simbioze med zainteresiranimi partnerji. Če poenostavim. OKS in MOL se fučka, v projekt nista vložila niti centa, ničesar ne bosta izgubila, lahko pa bi veliko pridobila. BŠP je imel v letih od 2007 do 2015 za dobrih 21 milijonov evrov izdatkov.

Med velike projekte z oznako nacionalni sodi Nordijski center v Planici, ki še zlepa ni tako izkoriščen, kot bi naj bil. Ljudski vrt v Mariboru še čaka na obnovo zadnje četrtine oziroma na gradbeni poseg na zahodni tribuni, ki je, seveda, edinstven zaradi spomeniško zaščitenega loka (kulturno neozaveščenih Angležev in Norvežanov res ne gre razumeti (!?), da so porušili legendarni Wembley in olimpijski štadion v Oslu in zgradili nova). Zaradi takšnih in drugačnih težav obnova kar ne more in ne more steči. Stožice so posebno poglavje. In v opomin!

Krojači športne infrastrukture v samostojni državi so v res­nih težavah. V obdobju debelih krav niso izpeljali niti enega velikega samostojnega državnega projekta, z izjemo manjših butičnih izdelkov z lepotnimi napakami na lokalni ravni, med njimi večino s pomočjo javno-zasebnega partnerstva ali z evropskimi sredstvi. Pa še te bi prešteli na prste ene roke.