Dobro je živeti z domoljubjem in svojim delom

Turško zlato na evropskih igrah v Minsku je priboril Slovenec.

Objavljeno
30. junij 2019 06.00
Posodobljeno
30. junij 2019 06.00
Naš zlati Turek, Mihael Žgank ali Mikail Özerler. FOTO Reuters
Na evropskih igrah v Minsku, ki so, mimogrede, športni projekt oglaševalcev in funkcionarjev, ki iščejo načine, kako bi, seveda prek legalnega tekmovanja, razdelili presežek denarja, ima Slovenija zlato kolaj­no več od uradne statistike. Osvojil oziroma priboril si jo je Mihael Žgank ali Mikail Özerler.

Petindvajsetletni judoist iz Migojnice je že dobro leto Turek. Tekmuje za Turčijo, ki ji je na svojem drugem velikem tekmovanju že debelo povrnil vložek. Na lanskem svetovnem prvenstvu svetovni podprvak iz leta 2017 (kot prvi slovenski borec s kolajno na svetovnih prvenstvih) ni izpolnil turških pričakovanj in tudi svojih ne. Obstal je zunaj osmerice najboljših.

»Klubski« reprezentančni prestop odličnjaka iz valilnice šampionov Marjana Fabjana ni povzročil kdo ve kakšnega vznemirjenja. Strokovna javnost oziroma tista, ki bolj podrobno razume in pozna razmere, v katerih delujejo vrhunski judoisti (ali drugi športniki iz panog, ki v Sloveniji ne omogočajo pretiranih zaslužkov), Žgankove selitve ni želela onemogočiti. Za širšo javnost je bila sicer nekoliko bolj ostra, kritična, v ozadju pa so prevladali razum in predvsem življenjski vzgibi. Ti so preprosti in razumljivi vsem: Slovenija ni tako bogata država, da bi ambicioznemu tekmovalcu lahko omogočila tudi dostojno plačilo. Kaj šele, da bi lahko z judom rešil svojo eksistenco. Razplet je bil diplomatski in v duhu reka volk sit, koza cela. Slovenska judo zveza in Žgankov matični klub (Fabjanov) sta ob plačilu odškodnine prižgala zeleno luč. In odškodnina niti približno ni dosegla zneska za povprečnega nogometaša iz slovenske lige, da ne bi kdo pomislil, da se je kdo z njo pošteno okoristil.

image
Tuje agencije so našega Mikaila Özerlerja (drugi z leve) seveda označile za Turka. FOTO Reuters


Žgank ali Özerler ni ne prvi ne zadnji športnik, ki se je odrekel domoljubni obvezi nastopanja za lastno državo. Pred njim je, na primer, vrhunski slovenski kajakaš na divjih vodah Jure Meglič izbral Azerbajdžan in zanj tekmoval na olimpijskih igrah, s čimer je izpolnil tudi del svojih športnih sanj. Oba sta se odločila popolnoma enako, kakor se je že na tisoče rojakov in vrstnikov, ki so šli s trebuhom za kruhom na tuje ali pa so zaradi čisto poklicnih vzgibov o napredovanju izbrali boljšo priložnost za svoj razvoj. In tudi njih je izšolal »naš denar«.


Žgank ni ne prvi ne zadnji športnik, ki se je odrekel domoljubni obvezi nastopanja za lastno državo.


Če kaj razkriva Žgankova zgodba, potem to, da ima Slovenija izjemen športni potencial in sistem vzgoje (ob ustreznem značaju), ki ustvari na desetine vrhunskih športnikov, ki pa jih sama ne more ustrezno nagrajevati. Zato ji ne preostane drugega, kot da jih poskuša vsaj dobro unovčiti.

Slovenski šport je ena premalo izkoriščenih tržnih niš. Že dolgo ga ne moremo več jemati kot dejavnost, ki zgolj krepi duha in telo in tu in tam poteši domoljubnega duha navijačev. Bodimo iskreni, imeti preskrbljenega državljana »žganka«, ki ne bo strošek države, marveč njen vrhunski izdelek z blagovno znamko »narejeno v Sloveniji«, je tudi domoljubni ideal. Drznil si bom zapisati naslednje: Žgankova olimpijska kolajna, kaj šele zlata, pod zastavo Turčije, bo vredna več, kot bi bila pod zastavo Slovenije.