Dosegel je prav vse, čas je za slovo

V letu, ko ni olimpijskih iger in nogometnega svetovnega prvenstva, oznaka največjega športnega tekmovanja pripade atletskemu svetovnemu prvenstvu. In tokratno bo zares na očeh svetovne javnosti, saj bo v Londonu tekmovalno kariero končal eden in edini – Usain Bolt. Olimpijski štadion bo jutri, ko je finale teka na 100 m, kraj, kjer je »treba« biti, končala se bo neka era.

Kraljica Elizabeta, ki je pred petimi leti ob odprtju olimpijskih iger zablestela kot Bondovo dekle, je zavrnila obisk svetovnega prvenstva, saj ne želi prekiniti počitnic, a to seveda ne bo zmanjšalo blišča jutrišnjega večera, za katerega je povpraševanje po vstopnicah močno preseglo ponudbo. Finale teka na 100 metrov je na vsakem svetovnem prvenstvu, zlasti pa na olimpijskih igrah najbolj izpostavljen, a tokrat bo v igri še veliko več – če bo šlo vse po načrtu, bo Bolt jutri ob 22.45 po srednjeevropskem času tekel zadnjo posamično tekmo v karieri (pred tem mora še danes v prvi krog tekmovanja in jutri najprej v polfinale), prihodnjo soboto še zadnjo sploh, in sicer z jamajško štafeto 4 x 100 m, pri čemer je jasno, da se lahko tu v predtekmovanju tudi kaj zalomi ...

Bolt je že na začetku predlanske sezone oznanil, da bo svetovno prvenstvo v Londonu njegovo zadnje tekmovanje, in v tem času si ni premislil. Tako sledijo dnevi, ki bodo slavili veličastno kariero enega največjih športnikov v zgodovini. Športnika, ki od preboja na veliko sceno na najpomembnejših tekmah ne pozna poraza, največji tekmeci (Justin Gatlin, Yohan Blake, Tyson Gay, Asafa Powell) so ga sem ter tja premagali na kakšnem mitingu, se nato širokoustili pred SP in OI, a tu jih je vedno znova premagoval. Največkrat kot za šalo.

Najbolj ponosen na zmago na mladinskem prvenstvu

Kar se je začelo v Ptičjem gnezdu na OI v Pekingu, se bo končalo na olimpijskem štadionu v Londonu, kjer je Bolt pred petimi leti osvojil tri zlate kolajne. Skupno je na OI zbral osem zlatih, na SP pa enajst zlatih in dve srebrni. Ob vsem tem pa je vendarle najbolj ponosen na zmago na mladinskem SP 2002 v Kingstonu, kjer je pri petnajstih postal najmlajši mladinski svetovni prvak. »Ni boljšega občutka kot zmagati pred domačimi gledalci,« se spominja Bolt, ki je kot najboljšo predstavo kariere navedel finale teka na 200 m na OI v Pekingu: »Ker si nisem mislil, da lahko izboljšam svetovni rekord. To so bile moje sanje.«

Še dve kolajni najžlahtnejšega sijaja ima v mislih za konec kariere, četudi sezona ni bila takšna, kot bi si za poslovilno želel. Velik udarec je namreč med pripravami doživel aprila, ko se je z motorjem smrtno ponesrečil njegov dobri prijatelj, nekdanji britanski skakalec v višino Germaine Mason. Prvič se je soočil z izgubo bližnje osebe, tri tedne zaradi tega ni treniral, a časa do SP je bilo dovolj, da je zaostanek nadoknadil. Da ni veliko tekmoval med sezono, pa tako ali tako ni nič novega, njegove nastope večinoma lahko preštejemo na prste ene roke. Letos je imel tako tri poslovilne tekme, v Kingstonu, Ostravi in Monaku, še posebej sta izstopali prvi dve. Doma na Jamajki je bila to seveda prava zabava, češko mesto pa – nenavadno – sam šteje za svoj drugi dom, tu so ga na miting povabili, ko je bil še povsem neznan, in tako se je v to industrijsko središče vračal skorajda vsako leto, na nobeni drugi tekmi ni nastopil tolikokrat – kar devetkrat.

Slovo v zmagovitem slogu

Na vseh letošnjih tekmah je bil zelo neprepričljiv, le nazadnje v Monaku je tekel hitreje od 10 sekund, vendar pa je zadnja leta že kar v navadi, da Bolt na veliko tekmo ne prihaja prvi na lestvici. A na stezi je bilo vedno nato povsem drugače, zdi se, da tekmeci večinoma izgubijo tekmo že, ko se postavijo v štartne bloke. Letos je Jamajčan šele sedmi na 100 metrov, toda malo je tistih, ki bi si upali trditi, da ni favorit za zmago, ne glede na to, da je letos najhitrejši Christian Coleman pri 21 letih povsem druga generacija, ki bržčas nima Boltovega kompleksa (kot denimo Gatlin). Za nameček je še tik pred zdajci zaradi poškodbe stegenske mišice nastop odpovedal Andre de Grasse (letos s premočnim vetrom v hrbet 9,69 s), ki ga je prav Bolt pred časom označil za naslednika v najkrajšem šprintu.

Pravzaprav bi bilo vse drugo kot Jamajčanov nov naslov svetovnega prvaka presenečenje. »Moj glavni cilj je zmagati, se posloviti v zmagovitem slogu,« je jasen 30-letnik, ki je na vprašanje, ali bi ob porazu razmislil o nadaljevanju kariere, odgovoril: »To se ne bo zgodilo, tako da ne bomo imeli te težave. Ne skrbite.« Tako si želi oditi, kot je edino vajen – na vrhuncu, kar uspe le redkim športnikom. »Prav vse, kar se da, sem osvojil v tem športu. Nekoč sem Michaela Johnsona vprašal, zakaj se je odločil za upokojitev, ko je bil še na vrhu. Odvrnil mi je, da je dosegel vse svoje cilje in da ni nobenega razloga več, da bi še naprej tekmoval. Zdaj razumem, kaj je mislil, prav tako se namreč počutim tudi sam, zato je čas za slovo,« pojasnjuje Bolt, srečen, ker je imel takšno kariero, in žalosten, da se končuje. Ob tem si želi le še, da bi po sobotnem finalu v novinarskih prispevkih zasijal naslov: »Usain Bolt se je upokojil nepremagan v posamičnih nastopih. Nepremagljiv, neustavljiv.«