dr. Dimitrij Mancevič 1959 - 2018

Dragi Dimitrij, hvala ti za vse. Neizmerno te pogrešamo. Iskreno sožalje ženi Olgi in sinovoma Denisu in Vadimu.
Objavljeno
31. januar 2018 21.20
Ljubljana 29.1.2011, Dimitri Mancevic foto: Tomi Lombar
doc. dr. Boro Štrumbelj
doc. dr. Boro Štrumbelj
»Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel; kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi. Vse to je moje življenje. Pot, ki ne pripelje nikamor drugam kakor na naslednjo pot in ta zopet na naslednje razpotje.«

(Pot, Nejc Zaplotnik, 1981)


Življenje dr. Dimitrija Manceviča je zaznamovala pot s številnimi cilji. Njegova pot je imela dva zares trdna temelja, ki ju je imel zmeraj v svojem srcu in nanju nikoli ni pozabil, kjerkoli je že bil: ženo Olgo, nekdanjo vrhunsko športnico, danes uspešno trenerko, s katero si je ustvaril družino, in plavanje, ki mu je strokovno in raziskovalno predstavljalo drugi temelj smisla življenja.

V slovenskem plavanju in širše v svetu smo izgubili človeka z veliko začetnico, trenerja in raziskovalca, enega redkih na svetu, ki je znal združevati znanstvene izsledke s prakso. Izgubili smo plavalnega mentorja, ki nam je bil vedno pripravljen deliti vso svoje bogato znanje, vrhunskega predavatelja, vzgojitelja številnih trenerjev, ki bodo nadaljevali njegovo delo in pomagali pri vsakoletnih seminarjih Plavalne zveze Slovenije.

A s tem se je ukvarjal, ko ni bilo glavne serije na treningih, tam je vsakič štel zavesljaje in meril frekvenco plavanja svojim plavalcem, si vse skrbno zapisoval in spremljal učinke vadbe preko merjenja frekvence srca in laktata. Takrat ga ni smel nikoli nihče zmotiti. Natančno se je namreč zavedal, da je njegovo delo iztisniti vse, kar se lahko od posameznega plavalca in nikoli ni bil zadovoljen z doseženim, saj je iskal popolnost. Na vsakem tekmovanju je skrbno posnel nastope vseh svojih plavalcev. Kako natančen je bil pri analizi, kaže primer Petra Mankoča s svetovnega prvenstva v Moskvi ob njegovem prvem naslovu svetovnega prvaka. Ko sva skupaj na tribuni po nastopu analizirala njegovo plavanje in smo bili vsi evforični, je odkril, da je Peter pri obratu iz delfina na hrbtno naredil dva udarca v prazno in s tem zapravil svetovni rekord. Kaj takega je lahko v tistem trenutku videl le velikan med svetovnimi plavalnimi trenerji – Dimitrij Mancevič.

Vseskozi pa je poleg iskanja individualne popolnosti in zahtevi po odrekanju in trdem delu njegovih plavalcev ustvarjal tudi njihove osebnosti. Mnogim je bil kot skrben oče, saj je bil na pripravah z njimi tudi več mesecev na leto. Plavalcem je bil prijatelj in hkrati strog in dosleden življenjski učitelj, ki je skrbel za pozitivne življenjske vrednote. Nikoli ni dopuščal, da bi bili njegovi plavalci in plavalke sodobni gladiatorji, kar je danes v svetu športa vse prepogosto.

Kjerkoli je že bil, je dr. Mancevič pustil globok, tudi sistemski pečat v organizaciji strokovnega dela. Z njegovo pomočjo smo ustvarili sistem spremljanja mladih plavalcev v Sloveniji. Deloval je timsko in vizionarsko. Z usmerjevalci plavanja na Fakulteti za šport smo nekoč šteli, kdo vse je tako ali drugače sodeloval pri uspehih njegovih plavalcev v različnih obdobjih. Našteli smo jih sedemindvajset. Dimitrij se je namreč vseskozi zavedal, da za uspeh mora sodelovati s strokovnjaki iz biomehanike, psihologije, medicine, fizioterapevti itn.

Sodelavce je iskal tudi v tujini – vse z enim ciljem, da bi bili njegovi plavalci in plavalke najboljši. Pri tem je šel tudi iz konvencionalnih okvirjev. Tako je tudi najel baletne strokovnjake, kjer je ravnotežje zelo pomembno, za razvoj dihalnih mišic plavalcev pa je za svetovanje poprosil profesorja z medicinske fakultete, sicer trenerja aikida. Ko se je pojavil tako imenovan atletski štart, so ga njegovi plavalci že dodobra obvladali, čeprav je šele nekaj mesecev po tem z raziskavami prišla potrditev, da je ta štart učinkovitejši od drugih.

Dr. Mancevič je dosegel vse cilje, ki si jih je v mnogo prekratkem življenju zastavil tako v Sloveniji kot v tujini. Nazadnje na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru ko sta plavalec iz Kazahstana in plavalka iz Belorusije pod njegovim vodstvom – oziroma z njegovo svetovalno vlogo – osvojila zlato in bronasto kolajno. Predanost plavanju je izkazoval do zadnjih ur svojega življenja. Postavil je nove temelje delovanja panožnega teama Plavalne zveze Slovenije, še pred nekaj dnevi aktivno sodeloval na strokovnem svetu in študentje so pri njem opravljali izpite kljub njegovi hudi bolezni. Tudi to je lastnost velikanov, kakršen je bil dr. Mancevič. V slovenskem plavanju in širše v slovenskem športu je z izgubo dr. Dimitrija Manceviča nastala ogromna praznina, ki jo bo težko zapolniti.

Njegovo življenjsko delo morda najbolje ponazarjajo te misli iz knjige Richarda Bacha Jonathan Livingston Galeb: Začel se boš dotikati neba, Jonathan Galeb, tisti trenutek, ko boš dosegel popolno hitrost. In to ne pomeni leteti dva tisoč kilometrov na uro, ali milijon, ali leteti s hitrostjo svetlobe. Vsako število je namreč meja, popolnost pa nima mej. Popolna hitrost, moj sin, je to, da si tam.

Dragi Dimitrij, hvala ti za vse. Neizmerno te pogrešamo. Iskreno sožalje ženi Olgi in sinovoma Denisu in Vadimu.