Dražja naprava ni nujno boljša

Nekdo uživa ob tem, da se popolnoma izklopi, drugemu spet veliko pomeni, če lahko med aktivnostjo spremlja, kaj se dogaja z njegovim telesom.

Objavljeno
10. september 2019 06.00
Posodobljeno
10. september 2019 06.00
Čeprav je na eni strani nekaj romantičnega v tem, da se človek v naravi izgubi in se nato po naključju vrne na pravo pot, je marsikomu ljubši občutek varnosti. FOTO: Shutterstock
»Trpljenje potrebujemo, ker nas zanima, kje so naše meje,« je pred časom v pogovoru za Sobotno prilogo dejal Alex Hutchinson, kanadski novinar, fizik, tekač in avtor knjižne uspešnice Endure (Vzdržljivost). Vendar trpljenje predstavlja zgolj delček celote pri spoznavanju naših meja. Te danes lahko spoznamo bolje kot kadarkoli prej, predvsem zaradi razmaha tehnologije na vseh ravneh življenja, kajpak tudi v športu.

Pred nekaj desetletji so lahko športniki še tako trpeli, pa so skrajnosti svojih sposobnosti spoznavali zgolj enodimenzionalno: tekači, plavalci in kolesarji prek pretečenega časa, nogometaši in rokometaši prek doseženih golov, košarkarji prek doseženih točk … Saj ne, da zgoraj našteto danes ni več pomembno, vendar lahko že povprečen rekreativec (ki nima tekmovalnih ambicij, je pa zelo radoveden) s povprečno tekaško uro meri svoj srčni utrip in maksimalno porabo kisika (vo2 max), spremlja obremenjenost posameznih mišic in regeneracijo telesa, izračuna število kalorij in še marsikaj.

Tehnologija v športu je zelo širok pojem. Na vse vrste rekvizitov in opreme se lepi pridevnik pameten, nogometa na najvišji ravni si brez video tehnologije VAR skorajda ne znamo predstavljati, teniško sokolje oko je postalo pravilo, ne izjema. Zato bomo naše področje zanimanja v tem prispevku omejili na najbolj preprosto športno aktivnost – tek.


Zanesljiv trening partner


Zakaj sploh potrebujemo toliko podatkov? Pri poklicnih športnikih je odgovor preprost: prizadevajo si za čim boljše rezultate. »Vedno spremljam srčni utrip, saj mi pove, kdaj sem v formi in kdaj sem utrujen. Najpomembnejši so seveda podatki intervalnih treningov, pri katerih me zanima predvsem ritem. Spremljam tudi pretečene kilometre, mi pa ta podatek služi zgolj informativno,« je pojasnil Rok Puhar, v zadnjem obdobju najboljši slovenski maratonec. Zelo mu je všeč, da ima vse podatke na enem mestu in si jih lahko ogleda na računalniku, saj ima dober pregled in lahko lažje načrtuje naslednje treninge.

image
Ure GPS vse bolj uporabljajo tudi kolesarji. FOTO: Shutterstock


Puhar med tekmami in sploh med treningi nosi uro GPS. »Na tekmah mi služi, da imam pregled nad pretečenim časom, saj se na tekmah ne moreš zanašati na točnost GPS, ampak na kilometrske oznake organizatorja. Na treningih pa mi zelo olajša delo, saj mi ni treba veliko razmišljati; nanjo se lahko zanesem in imam na koncu točne podatke treninga.«

Tudi rekreativni športniki imajo več razlogov za uporabo tehnoloških naprav med vadbo. Čeprav je dober partner še vedno najboljša motivacija pri treningu, zaradi delovnih in zasebnih obveznosti, med katerimi krmari večina delo obveznih ljudi, včasih preprosto ni mogoče uskladiti urnika dveh, kaj šele več oseb. In ker je rekreacija že zdavnaj postala tako rekoč družbena norma, moramo v tem primeru sami skočiti v športne copate.

Nekdo uživa ob tem, da se popolnoma izklopi, drugemu spet veliko pomeni, če lahko med aktivnostjo spremlja, kaj se dogaja z njegovim telesom. In slednjega le še malo loči od nove najboljše prijateljice – tekaške ure. Njihov cenovni razpon je zelo velik; na spletni strani Mimovrste.com, denimo, sega od trideset do petsto evrov. Temu primerne so tudi funkcije in zmogljivost. Če najcenejše merijo zgolj čas in srčni utrip, imajo najdražje vse v uvodu opisane funkcije, poleg tega jih je mogoče povezati z drugimi napravami in dostopati do t. i. ekosistemov posameznih proizvajalcev (Apple, Polar, Garmin, Huawei, Samsung …).
Puhar opaža, da imajo rekreativni športniki več tehnoloških pripomočkov, vedno kupujejo najnovejši in najdražji model ter se povsem zanašajo nanj. Kritičen je tudi do ogromnega števila funkcij, ki jih imajo najdražje ure. Ko je imel trenerja, ki je uvedel več tehnoloških pripomočkov v trening, mu to ni ustrezalo. »Veliko ljudi res misli, da je dražja naprava tudi boljša in da jo potrebujejo, čeprav to ne drži. Sam nosim model ure, ki je star že štiri leta, čeprav bi lahko imel najnovejšega, ampak mi ni všeč in ne potrebujem toliko funkcij, ki samo praznijo baterijo ure.«

image
Rekreativni športniki imajo več razlogov za uporabo tehnoloških naprav med vadbo. FOTO: Shutterstock


Po njegovih besedah je pomembno, da pred uporabo vedno preverimo napravo in da na računalniku občasno pogledamo analizo teka ter pri tem preverimo, ali je nastala kakšna anomalija. »Ponavadi se na vsake toliko čase zalomi pri funkciji srčnega utripa in natančnosti GPS, zato je treba naprave posodabljati in kdaj tudi resetirati.«


Umetnost GPS


Še ena priročna funkcija tekaških ur je povezava GPS, pa ne samo zaradi razlogov, ki jih je navedel Puhar. Čeprav je na eni strani nekaj romantičnega v tem, da se človek med tekom izgubi in se nato po naključju vrne na pravo pot, je marsikomu ljubši občutek varnosti, ko nanj visoko na nebu pazijo sateliti. Nekateri se s tem tudi radi poigrajo: namenoma tečejo po takšnih poteh, da se jim v aplikaciji izrisana trasa sestavi v vzorec s pomenom; nekateri izgledajo kot prave umetnine. Na spletu mrgoli posnetkov tras v obliki živali, ljudi, glasbenih inštrumentov, spolnih organov …

Povezave GPS pa zagotovo ne potrebujejo tisti, ki tečejo po tekalni stezi. K popularizaciji »treadmilla« so v zadnjem času veliko pripomogli bratje Henrik, Filip in Jacob Ingebrigtsen, trije vrhunski norveški tekači na 1500 in 5000 metrov, ki na družbenih omrežjih pogosto objavljajo posnetke, kako trenirajo na tekočem traku; nekoč so se na enega spravili kar vsi trije. Ob tem sicer zelo uporabnem pripomočku se bo marsikateri »pravi« tekač namrdnil: kakšne vrste ljudje raje topotajo po črnem tekočem traku kot po mehkih gozdnih poteh? Najbrž ljudje tiste vrste, ki jim tek po 35 ali minus petih stopinjah Celzija ne diši preveč.