En Hermann Maier, tri smučarska življenja, štiriinpetdeset zmag ...

Če bi smučarjem nadeli avtomobilske oznake, bi bil Ingemar Stenmark Saab. Zagotovo! Njegove zmage so bile nekaj tako samoumevnega, logičnega in zanesljivega kot verjetnost, da boš z legendarno šestindevetdesetico srečno in varno prišel na cilj. Alberto Tomba bi bil Ferrari. Ni nobenega dvoma! Ena sama strast, zmešana z nadutostjo in špageti. Nora kombinacija za najbolj nore dosežke. Nekoliko več dela bi imeli s Hermannom Maierjem. Pa ne samo zato, ker Avstrijci nimajo tako bogate izbire kočij brez konjske vprege. Ampak po nekoliko bolj poglobljenem premisleku se izbira kar sama izstreli v orbito. Kaj ni bil Ferdinand Porsche doma iz Gmünda na Koroškem? Jasno, Hermann je Porsche, malo carrere in cayenna. Kakšen del pa bi vzel tudi iz Puchovega G-ja.

Ampak bili so časi, ko Hermann ne bi bil niti bicikl, če ga še enkrat preslikamo v svet mobilnosti. Pri petnajstih letih so ga odslovili iz smučarske gimnazije v Schladmingu, češ da je telesno prešibak za vrhunskega smučarja. Kot da se iz napak ne bi ničesar naučili. Podobno neumnost so naredili tudi z Marcom Girardellijem, ki jim je kot Luksemburžan vrnil milo za drago. Maier se je ponižan in razžaljen vrnil v Flachau, kjer se je izučil za zidarja. Poleti je mešal malto, pozimi je turiste učil plužnih zavojev. Za svoj »gušt« je tekmoval na regionalnih tekmovanjih avstrijskih zveznih dežel Solnograške in Tirolske. Zbiral je pokale, zmagoval v serijah, njegovi tekmeci so bili v primerjavi z njim le ubogi romarji, ampak porsche je bil še vedno v garaži. Ko so mu na veleslalomu svetovnega pokala v domačem Flachauu kot predtekmovalcu izmerili dvanajsti čas, se je posvetilo tudi gospodom iz avstrijske smučarske zveze ÖSV. Že mesec dni kasneje si je prvič oblekel dres reprezentance, kjer zaradi neverjetne konkurence ni prijateljstva, prijaznosti in tovarištva, temveč po zakonu močnejšega ena sama tekmovalnost in borba za obstanek. Ob ognjenem krstu na tekmah najvišjega nivoja je v Hinterstoderju na veleslalomu zasedel šestindvajseto mesto. Leto pozneje je v nemškem Garmisch-Partenkirchnu prvič stopil na najvišjo stopničko. Tam je postalo jasno, da je v vseh pogledih »über« - »übermensch«, »über alles« ... Ko je stopil na smuči, se je zdel kot nadčlovek. Ko se je pojavil v štartni hišici, je njegov pogled izžareval nekaj živalskega, kot bi ga gnal prvinski nagon po zmagah. Iz fantiča, ki so ga zaradi šibkosti skorajda odpisali, je nastala gora najbolj kvalitetnih mišic. Njegovi stegni bi bilo pri londonskem Lloydu treba zavarovati za sto milijonov funtov. Ko je dodal še eksplozijo, dinamiko, tehniko, drznost in neustrašnost, je nastala fantazija ...

 

»Über« je leta 1998 postal Herminator. Mednarodni olimpijski komite je v eni izmed svojih televizijskih reklam objavil Maierjev vratolomni padec v olimpijskem smuku v Naganu. In potem samo stavek: »Dva dni kasneje je osvojil zlato medaljo v super G-ju!« Tisto pravzaprav sploh ni bil padec, temveč bočni polet. Še na planiški velikanki je bilo redkokdaj na sporedu kaj tako strašnega, grozljivega, nadrealističnega. Samo nadzemljan lahko preživi kaj takšnega. Samo smučarski Marsovec si po takšni bitki za preživetje upa pomisliti na zlato medaljo. Hermann Maier je imel v mislih dve. Teden dni pozneje sta obe viseli okoli njegovega vratu. Ob koncu sezone se je njegov nasmeh prvič zrcalil v velikem kristalnem globusu.

 

Drugo življenje se je končalo na cesti. Ko se je s harleyjem peljal s treninga, ga je zbil neprevidni voznik. Bil je samo kakšen milimeter oddaljen od izgube noge. Še dobro, da je tisti tam gor, ki vse vidi, pravočasno dojel, da bi bila to krivca vseh krivic. Ampak človeku, kot je Maier, hoja ni dovolj. Kri mu »špricne« po žilah šele pri sto na uro na strmini, kjer navadnim smrtnikom postane slabo. Olimpijske igre v Salt Lake Cityju, kjer bi moral braniti zlati medalji, je gledal po televiziji. Biti bi moral glavni igralec, pa mu je bila odvzeta tudi vloga zadnjega statista. Bolečin, predvsem psihičnih, se na da opisati z besedami.

 

Iz Delove priloge Kult!