Galerija
EP v košarki: da ne bi vsako prase rilo zase
Da je najprivlačnejša moderna igra predraga na vseh ravneh, je tako rekoč njen večni »konflikt interesov«. Lepo je drago. Konkurenčna igra – rokometna – je na primer manj privlačna, a cenejša.
Se spominjate pomladnega odstopa predsednika Dušana Šešoka s krmila Košarkarske zveze Slovenije? Morda ste pozabili ali pa ob odstopu dobili drugačen občutek, toda prvi finančni minister slovenske države je odšel – na pragu slovenske kandidature za EP 2013 –, ker je zagovarjal bolj ekonomično finančno politiko, kot jo je prakticiral njegov generalni sekretar Iztok Rems. Da je najprivlačnejša moderna igra predraga na vseh ravneh, je tako rekoč njen večni »konflikt interesov«. Lepo je drago. Konkurenčna igra – rokometna – je na primer manj privlačna, a cenejša.
O tej finančni kvantifikaciji iger nas že desetletja seznanjajo cene na borzah profesionalcev: najboljši košarkarji so nekajkrat dražji kot rokometaši, pa čeprav se rokomet pretežno igra v bogatejših deželah. Da je evropska košarka, katere cene narekujejo južnjaki, precenjena, potrjujejo tudi mnogi najboljši klubi, ki jih kot svoje priveske preživljajo veliko premožnejše nogometne sekcije. Zdi se, da je evropska košarka obsojena na nerentabilnost.
Od tod izvirajo tudi tako rekoč vsi problemi Uniona Olimpije: Ljubljana celo v času največje gospodarske rasti ni našla tajkuna, ki bi lahko zapolnil to vrečo brez dna. Res pa je tudi, da imajo podobne probleme v zvezi z lastniki-upravljalci tudi – z izjemo Rigelnikovega ACH Volleyja – čisto vsi drugi ljubljanski elitni klubi. V primerljivih evropskih deželah tega problema praktično ni, kar pomeni, da so veliki slovenski lastniki, ki bi bili teoretično lahko meceni ali večinski klubski sponzorji, sebičneži in zaposleni izključno z lastnimi skrbmi. Ni bilo vedno tako: celo v skromnih razmerah pred drugo svetovno vojno so mnoge slovenske klube vodili tovarnarji, obrtniki, gostilničarji ... In ne bo.
Zahteven finančni vidik košarke je zadnje tedne prevladoval tudi ob burnih debatah v zvezi z organizacijo EP 2013. V teh težkih časih priznavam argumente tako (številnejših) zagovornikov kot nasprotnikov organizacije prvenstva, pri čemer mi niso čisto jasna le nekatera Fibina izhodišča, po katerih morajo najrevnejši prireditelji prvenstev plačevati kotizacije, aristokratski MOK pa na vsakokratnih olimpijskih igrah najelitnejši program najdražjih košarkarskih profesionalcev dobiva brezplačno.
V tem kontekstu pa bi rad izpostavil še nek vidik, ki ga zagovorniki prvenstva niso omenili. Posebej aktualen je prav v teh časih, ko je na velikem pohodu državni in nacionalni destruktivizem. Ni materialne narave, toda če bi z njim zajadrali ugoden veter, bi lahko država tudi materialno profitirala. Gre za veter, ki bi ga spodbudile velike igre slovenske reprezentance na slovenskih tleh. In za samozavest naroda, da skupaj veliko zmoremo. Armado združenih košarkarskih navijačev nam sicer zavidajo mnogi v Evropi, toda med realitete odnosa Slovencev do reprezentance sodi tudi kar razširjen refren: le kaj nam bodo ti čefurji.
Prvenstvo bo priložnost, da se za državo na dnevnem redu ne bi znašlo še resetiranje reprezentance in da ob njeni navdahnjeni igri vsako prase ne bo rilo zase.
O tej finančni kvantifikaciji iger nas že desetletja seznanjajo cene na borzah profesionalcev: najboljši košarkarji so nekajkrat dražji kot rokometaši, pa čeprav se rokomet pretežno igra v bogatejših deželah. Da je evropska košarka, katere cene narekujejo južnjaki, precenjena, potrjujejo tudi mnogi najboljši klubi, ki jih kot svoje priveske preživljajo veliko premožnejše nogometne sekcije. Zdi se, da je evropska košarka obsojena na nerentabilnost.
Od tod izvirajo tudi tako rekoč vsi problemi Uniona Olimpije: Ljubljana celo v času največje gospodarske rasti ni našla tajkuna, ki bi lahko zapolnil to vrečo brez dna. Res pa je tudi, da imajo podobne probleme v zvezi z lastniki-upravljalci tudi – z izjemo Rigelnikovega ACH Volleyja – čisto vsi drugi ljubljanski elitni klubi. V primerljivih evropskih deželah tega problema praktično ni, kar pomeni, da so veliki slovenski lastniki, ki bi bili teoretično lahko meceni ali večinski klubski sponzorji, sebičneži in zaposleni izključno z lastnimi skrbmi. Ni bilo vedno tako: celo v skromnih razmerah pred drugo svetovno vojno so mnoge slovenske klube vodili tovarnarji, obrtniki, gostilničarji ... In ne bo.
Zahteven finančni vidik košarke je zadnje tedne prevladoval tudi ob burnih debatah v zvezi z organizacijo EP 2013. V teh težkih časih priznavam argumente tako (številnejših) zagovornikov kot nasprotnikov organizacije prvenstva, pri čemer mi niso čisto jasna le nekatera Fibina izhodišča, po katerih morajo najrevnejši prireditelji prvenstev plačevati kotizacije, aristokratski MOK pa na vsakokratnih olimpijskih igrah najelitnejši program najdražjih košarkarskih profesionalcev dobiva brezplačno.
V tem kontekstu pa bi rad izpostavil še nek vidik, ki ga zagovorniki prvenstva niso omenili. Posebej aktualen je prav v teh časih, ko je na velikem pohodu državni in nacionalni destruktivizem. Ni materialne narave, toda če bi z njim zajadrali ugoden veter, bi lahko država tudi materialno profitirala. Gre za veter, ki bi ga spodbudile velike igre slovenske reprezentance na slovenskih tleh. In za samozavest naroda, da skupaj veliko zmoremo. Armado združenih košarkarskih navijačev nam sicer zavidajo mnogi v Evropi, toda med realitete odnosa Slovencev do reprezentance sodi tudi kar razširjen refren: le kaj nam bodo ti čefurji.
Prvenstvo bo priložnost, da se za državo na dnevnem redu ne bi znašlo še resetiranje reprezentance in da ob njeni navdahnjeni igri vsako prase ne bo rilo zase.
Predstavitvene vsebine
Ne spreglejte
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji