Epizoda na poti okrevanja

Odbojkarji ACH Volleyja izločilnih bojev v ligi prvakov (drugič zapored) ne bodo videli. Verjetno ne bodo videli niti nadaljevanja v pokalu CEV. Glede na napovedi izpred sezone torej pričakovan razplet. Če pa beremo še »podnapise« in medklice v preteklih mesecih, se težko znebimo občutka, da je vodstvo kluba vseeno potihem in naskrivaj upalo in verjelo v čudež. Kako si sicer drugače razlagati novembrsko vzgojno lekcijo športnega direktorja Aleša Jerale, ki je zagrmel kot še nikdar prej in igralcem zagrozil celo s sankcijami? Kako si razlagati tudi zgovorno dejstvo, da so »zmaji« evropsko sezono začeli z dvema, končali pa jo bodo s štirimi tujci?

Trenerski slog Tomija Šmuca je diametralno nasproten slogu predhodnika Luke Slabeta. Trenerski zelenec Šmuc je s tem, ko ni ustvarjal rezultatskega pritiska na fante, reševal kožo tudi sebi, češ »malo denarja, malo muzike«. Slabe je, nasprotno, skušal igralsko četo motivirati z visoko ambicioznimi napovedmi, ki pa so se podirale kot hišica iz kart. Zato so lani ob tem času padale težke besede o ljubljanskem kolapsu med evropsko elito, letos je sleherni poznavalec odbojke do kluba, ki se počasi spet postavlja na stabilne noge, dosti bolj prizanesljiv.

Liga prvakov je bila zgolj epizoda na klubski poti okrevanja po lanskem finančnem brodolomu. Novih prask ni povzročila. Zdaj bo treba Evropo pozabiti in se preusmeriti k osnovnemu cilju sezone, lovu na obe domači lovoriki. Polovično je naloga že opravljena. Ima pa evropska jesen tudi vsaj dva pozitivna vidika: čeprav menda po sili razmer, se je ekipa vrnila v svoj stari dom pod Rožnikom, na mednarodni zemljevid pa je prvič, odkar ACH Volley nastopa v ligi prvakov, izstrelilo tudi doma vzgojeno ime, najstniškega blokerja Jana Kozamernika. To pa morda odtehta več kakor, denimo, zmaga nad Budvo.