Fastpitchki rušita predsodke

Javnost zmotno misli, da je softbol nekakšen »bejzbol za ženske«, in se težko otepa predsodka, da kij v rokah veliko pove o dekletu, ki ga drži. A ko spoznaš tokratni sogovornici, reprezentantki v softbolu Gabi Humerca in Tjašo Škabar, navzven mili duši, se stereotipna predstava v hipu sesuje v prah.

Je softbol torej ženska različica bejzbola, kot si predstavlja večina? Ni. Ne igrajo ga zgolj dekleta, razlika je bolj v tehnikalijah. Igrišče je manjše, razdalje med bazami prav tako, žogica pa večja, zato je igra hitrejša in bolj dinamična kot pri bejzbolu, met pa drugačen. »Ko sem se odločila za softbol, so me doma kar malo čudno gledali, saj ljudje mislijo, da je to agresiven šport, ker imaš v rokah palico. V resnici pa kontakta ni veliko, če že je, pa je verjetno nekaj narobe,« se namuzne Tjaša, ki je imela igrišče tik pred nosom, v vojašnici v Škofji Loki. »Takrat je nastajala ekipa Lisičke, zbirali so igralke in sva se s kolegico odločili, da greva poskusit,« primakne.

In kocke so padale, Tjaša je med drugim spodbudila še Leščanko Gabi, prej biatlonko, ki se je softbolu predala v prvem letniku faksa. »Biatlon je individualen šport, v katerem treniraš sam. Softbol je ekipni šport, delaš za ekipo, to me je toliko bolj pritegnilo. Že v biatlonu sem vselej najbolje opravila štafeto, kar je bil signal, da bi bilo morda treba kaj spremeniti. V tistem obdobju sem se morala odločiti: faks ali biatlon, ki je vendarle zelo profesionalen, naporen, zato sem se odločila za softbol,« časovni stroj v preteklost zavrti Gabi, ki gre vsako zimo nekajkrat po spomine na tekaške smuči, streljala pa ni že zelo dolgo. Tjaša, pred tem zaljubljena v jahanje, v skakanje čez ovire, je v softbolu že od konca osnovne šole.

Klubske evropske prvakinje

Slovenski softbol v mednarodnem merilu kotira kar visoko. Letos reprezentanco v Bolgariji čaka julijsko evropsko prvenstvo v slowpitchu, v katerem nastopajo mešane zasedbe po petih fantov in deklet, obe pa sta tudi članici izbrane vrste v fastpitchu, v katerem se je reprezentanca predlani merila z elito stare celine. »Nekoč je bil pri nas razvitejši fastpitch, ki je atraktivnejši, agresivnejši, dinamičnejši, več stvari se dogaja, k slowpitchu, ki je manj zahteven, pa se je lažje priključiti,« pojasnjuje Škabarjeva, Humerca, ki je po menjavi vodstva Zveze za bejzbol in softbol Slovenije (ZBSS) njena podpredsednica, pa doda: »V slowpitchu merimo visoko, nazadnje smo bili dvakrat drugi na EP, lisičke pa tudi klubske evropske prvakinje.«

Tujih okrepitev v slovenskih klubih ni, se jim pa na velikih tekmovanjih pridruži kakšna izposojena tujka. Pa slovenske igralke onstran meja domovine? »Zdaj ni nobene, si je pa Maša Kušar predlani služila kruh v najmočnejši italijanski ligi. Letos tam v amaterski ligi tekmuje tudi slovenska ekipa s posrečenim imenom,« spregovori Gabi, ošvrkne Tjašo, obe se zahihitata. Jasno, imena ekipe nikar ne izgovarjajte na glas v družbi otrok – Fastpitchke so, namreč. Obe sta se preizkusili v Grčiji, Tjaša tudi v Italiji, o tamkajšnji izkušnji spregovori: »Vzdušje tam je drugačno, sploh ker ni tvoja domača ekipa. Nekaj časa sva bili z Mašo soigralki, nato sva igrali za različne klube. Soigralke so me lepo sprejele, le angleško se ne marajo pogovarjati. Razlika je predvsem organizacijska, v Italiji odigraš več tekem kot pri nas.«



Milijonska pogodba

Softbol je zelo dostopen šport, ker ne potrebuješ veliko lastne opreme, večinoma nosiš klubsko. »Le rokavico je dobro imeti svojo, da se je navadiš,« poudari Gabi, Tjaša pa: »Tudi za otroke je primeren šport, ker združuje toliko različnih stvari – tek, odbijanje, obrambo, podajanje –, da zagotovo najdeš kaj zase.« Za nameček softbol starostnih omejitev skoraj ne pozna, sploh ne zgornje. »Softbol igrajo še dlje kot bejzbol, še posebno slowpitch, v katerega se pogosto vržejo bejzbolisti po koncu kariere.« Slowpitch lahko igra vsak, tudi Tjaša je nekaj kolegov na faksu navdušila, da so prišli gledat, nekateri so celo ostali in še igrajo. In da ne boste mislili, tudi v softbolu se sliši žvenket novcev, Američanka Monica Abbott je postala prva ženska z milijonsko pogodbo ...

V softbolu lahko na igrišču najdeš pozicijo, ki ti najbolj ustreza. Devet jih imaš na voljo. Tjaša je lovilka, Gabi po sili razmer zadnje čase prav tako, prej je bila »deklica za vse«, večinoma pa zunanja igralka. Na seznamu možnih poškodb so na vrhu odrgnine pa kakšna modrica, če te kdaj žogica zadane. Med ključne vrline uspešne softbolistke sogovornici uvrstita eksplozivnost, hitrost, koordinacijo in – fantje, pozor, ne igrajte se z njimi – močno roko. Obe sta desničarki, prednost je, če si levičar, ampak jih je malo. Podmladka nekaj je, zdaj delajo na kampanjski promociji, na tem dela tudi ŠKL, mladinskih kategorij v DP sicer ni. »Dekleta igrajo bejzbol do 15 leta s fanti, nato jih že kar poberemo, lahko tudi prej. Zdaj smo šle na turnir na Hrvaško in so bile tudi 12-letnice zraven.«

Pa je mogoče tekmo softbola odigrati v vsakršnih razmerah? »Ob hudih nalivih ali nevihtah ne. Lani smo bile na turnirju v Zagrebu, padalo je 'na polno', a je sodnik odločil, da bomo kljub temu igrale. Vse premočene smo stopile na igrišče, ko se je naenkrat zabliskalo, šele nato nas je panično nagnal dol. Če teren ne dopušča, če je voda na igrišču, seveda ne igramo. Ni pa ovira, denimo, vročina. Če je na EP pripeka pri 40 stopinjah Celzija, oblečeš opremo in igraš,« razloži Humerca.



Božički za en dan

V življenju obeh ima softbol pomembno mesto, pri Tjaši malce pada po lestvici prioritet, odkar ne igra v Italiji, obe pa se strinjata, da se panoga pri nas po obdobju, v katerem je rahlo stagnirala, spet pobira in krepi. Še eno stično točko pa imata Tjaša in Gabi: skupaj sta gulili študentske klopi na gradbenem faksu, le da je inženirka Tjaša ostala na tem področju in je v škofjeloškem podjetju zaposlena kot statičarka, medtem ko je Gabi, ki je diplomirala na smeri vodarstvo in komunalno inženirstvo, odneslo v povsem druge vode. Je mentorica v projektnem učenju za mlajše odrasle na Ljudski univerzi v Radovljici. »Delo z mladimi mi je všeč,« pojasni.

Obe pa sta se, kot večina v slovenskem softbolu, pridružili pobudi Savine Goličnik, nekdanje selektorke ženske reprezentance in zdaj trenerke na Švedskem, ki je na noge postavila akcijo Božiček za en dan. »Polepšati želimo božične praznike socialno šibkim otrokom. To ni akcija, ki bi spremenila svet, je pa v prazničnih dneh za otroka zelo težko, če mu morajo starši reči, da ga je Božiček preskočil. Akcija je v petih letih postala kar uspešna. Prvo leto smo obdarili 225 otrok, lani smo jih že več kot 10.000, trend še narašča,« poudarita. Protokol je takšen: zberejo seznam otrok, s katerega si vsak božiček za en dan izbere enega, izve njegovo ime, starost in geografsko umeščenost, nato pa zanj napolni darilno škatlo, v kateri niso samo sladkarije, temveč tudi kaj za osebno higieno, igrače, šolski pripomočki in oblačila. »Škatlo prineseš na zbirno mesto, mi jih odpeljemo v centralno skladišče, tam pregledamo, da vsaka vključuje vse, kar je treba, da ni prevelikih razlik, in nato razvozimo,« dodajata.