Globalni festival ragbija tik pred vrhuncem
Pet tednov po začetku svetovnega prvenstva na Japonskem se bodo najboljše štiri ragbi reprezentance na svetu danes in jutri udarile v polfinalu.
Na Japonskem se je v preteklih dneh in tednih zgodilo veliko razburljivega. Teden, ki se izteka, si bodo Japonci zapomnili po veličastnem ustoličenju cesarja Naruhita. Teden pred tem jim bo žal ostal v slabem spominu zaradi posledic tajfuna Hagibis, najhujšega v zadnjem desetletju, ki je odnesel približno 80 življenj in poplavil na tisoče domov. Toda če se ozrejo na dogajanje doma v zadnjem mesecu, imajo veliko več razloga za veselje in ponos, gostili so in še vedno gostijo zelo uspešno in odmevno svetovno prvenstvo v ragbiju.
Japonska je prva azijska država, ki je dobila priložnost gostiti največje tekmovanje v moštveni igri z ovalno žogo, ki jo dvakrat po 40 minut igrata moštvi s po 15 igralci na igrišču. Svetovna prvenstva se igrajo vsaka štiri leta, na letošnje pa se je izmed 93 državnih reprezentanc, ki so se potegovale za uvrstitev, prebilo 20 moštev. Danes se bosta v prvem polfinalu pomerili dve velesili tega športa, Anglija in Nova Zelandija, ki se poteguje že za tretji zaporedni naslov svetovnega prvaka.
V jutrišnjem polfinalu pa bosta nastopila Wales in dvakratni svetovni prvaki Južna Afrika. Ali bo na Daljnem vzhodu reprezentanca s severne poloble končno izpulila naslov najboljše na svetu dolga leta prevladujočim superzvezdnikom z južne poloble? Favorita na papirju sta moštvi Nove Zelandije in Južne Afrike. Ali zapisano na papirju tudi drži, bomo vedeli morda že danes ali jutri, zagotovo pa bo vse jasno prihodnjo soboto na stadionu v Jokohami.
Spoštovanje rodi spoštovanje
Čeprav na Japonskem slovijo kot veliki ljubitelji baseballa, so se domačini izkazali tudi kot strastni navijači na prizoriščih tekem svetovnega prvenstva v ragbiju. Za vse tekme so bili stadioni razprodani že mesece pred tekmovanjem, doslej pa si je prvenstvo v živo na prizoriščih ogledalo več kot 1,4 milijona gledalcev. Na Japonsko je pripotovalo tudi več sto tisoč ljubiteljev tega športa z vsega sveta in imeli so kaj videti.
Tribune na ragbi tekmah že tradicionalno veljajo za človeku prijazno okolje, kjer ni nasilja, navijači moštev, ki se na igrišču brez milosti borita za vsako žogo, sedijo pomešani med seboj in se zabavajo ob kozarcu piva.
Ne le da na Japonskem nismo videli nobene mreže in policije med podporniki enega ali drugega moštva, priča smo bili celo prizorom, kako se navijači med seboj učijo peti himno države, proti kateri igra njihova reprezentanca. Videli smo Japonce, ki jim ni uspelo dobiti vstopnice za tekmo svoje ekipe, pa so hodili na tekme drugih, oblečeni v dres reprezentance, za katero so se odločili navijati.
Vse to so z igrišča videli tudi športniki in od prve tekme naprej se je povsem spontano uveljavila navada, da se moštvo po tekmi postavi v vrsto, obrnjeno k publiki in se ji po japonski tradiciji prikloni v zahvalo za podporo.
Arigato, Sakura (Hvala, Češnjevi cvetovi)
Nedvomno so k ragbijski evforiji veliko pripomogli tudi bleščeči uspehi domače reprezentance. Japonska že dolgo velja za najuspešnejše azijsko moštvo v tem športu. Čeprav se redno uvrščajo na svetovna prvenstva, si do letos igralci z grbom v obliki treh češnjevih cvetov še nikoli niso priborili uvrstitve v izločilni del tekmovanja.
V zgodovinski četrtfinale so se možje v rdeče belih majicah prebili tako, da so v predtekmovalni skupini porazili tekmece iz Rusije in s Samoe ter močno favorizirane Irce in Škote. Da za prvenstvo v deželi vzhajajočega sonca vlada velikansko zanimanje in da se še povečuje, lepo oriše naraščanje števila televizijskih gledalcev, ki so na Japonskem spremljali tekme domače ekipe.
Tekmo z Rusijo si je ogledalo 26 milijonov ljudi, z Irsko 29,5 milijona, poraz Samoe proti domačinom je videlo že 49 milijonov gledalcev, velikega zmagoslavja nad prekaljenimi Škoti pa se je samo pred televizijskimi zasloni na Japonskem veselilo skoraj 55 milijonov ljudi.
Japonski reprezentanti in navijači ob uvrstitvi v četrtfinale niso skrivali ambicije, da tam opravijo še z Južno Afriko, ki sicer spada med najboljše na svetu, a so jo Japonci na prejšnjem prvenstvu že spektakularno premagali. Tokrat jim ni uspelo in na tribunah je bilo vse polno objokanih obrazov. Objokanih, a tudi ponosnih na dosežke svojih ljubljencev.
Čeprav ragbistov Japonske danes ni v polfinalu, si zaslužijo veliko pozornosti že zato, ker so z odličnimi in pogumnimi nastopi svojim žalujočim rojakom v tragičnih dneh po tajfunu Hagibis prinesli vsaj drobec veselja. In prav za to pri športu gre, kakorkoli ga obračamo. Ne glede na to, koliko so plačani najbogatejši zvezdniki, je šport namenjen razvedrilu in v svojem bistvu ostaja igra.
Ko se igra konča, je čas za študij in delo
Eden najvidnejših japonskih zvezdnikov, ki sodi med najhitrejše igralce na svetovnem prvenstvu, 27-letni Kenki Fukuoka, je med turnirjem presenetil z izjavo, da se bo po končanem prvenstvu upokojil.
»Želim si postati športni ortoped, saj bi na tem področju lahko unovčil tudi svoje izkušnje iz športa. Med treningom bi si glede tega cilja lahko premislil, zato se treningom za nekaj časa odpovedujem. Moj oče je zobozdravnik in stari oče je zdravnik. Rad bi postal tak kot moj ded, ki je velik človek, zares ga občudujem in spoštujem,« je ob napovedi svojega umika z igrišč povedal Fukuoka.
Da jim šport, ki ga po naravi spremljajo številne poškodbe, ne bo ravno zagotovil kruha, je jasno številnim udeležencem svetovnega prvenstva. Čeprav je svetovna ragbi zveza že leta 1995 sklenila odpraviti izključno amaterski status, je na svetovnem prvenstvu še vedno mogoče najti precej tako imenovanih »žonglerjev«, ki jim je v času, ko nihče ničesar več ne počne brezplačno, za veselje, ragbi še vedno ostaja zelo resen hobi, za preživetje pa morajo delati ali študirati.
Med današnjimi in jutrišnjimi polfinalisti amaterjev in napol profesionalcev res ni več. So pa med udeleženci prvenstva v izvrstnih moštvih Gruzije, Namibije, Samoe, Argentine in Urugvaja poleg študentov tudi agronom, finančnik, grafični oblikovalec, spletni podjetnik, oglaševalec in strokovnjak za odnose z javnostmi.
Da jim nobeno delo ni tuje, so med odpravljanjem posledic tajfuna pokazali tudi superzvezdniki, sicer poklicni igralci ragbija. Ker so jim zaradi nevarnosti močnega vetra in poplav organizatorji prestavili nekatere tekme, so športniki prijeli lopate in metle v roke in odšli na ulice domačinom pomagat pri odstranjevanju blato iz domov in z ulic.
In kje so Slovenci?
Slovenska ragbi reprezentanca je realno še daleč od uvrstitve na svetovno prvenstvo. Ta šport ob obilici drugih uspešnih moštvenih športov pri nas nima prav veliko možnosti v boju za vse manjše kose sponzorskega kolača. Ker je za sestavo moštva poleg 15 ljudi na igrišču potrebnih še osem menjav, je oster tudi boj za kadre na izjemno konkurenčnem »trgu« mladih športnikov, ki jih zanimajo moštveni športi.
Seveda mlade bolj pritegnejo medijsko bolj izpostavljeni nogomet, košarka in rokomet. Da v slovenski ragbi reprezentanci ni nobenega profesionalca, najbrž ni treba posebej poudarjati, vendar to ne pomeni, da ni kakovostnih igralcev.
Prejšnjo soboto so se Slovenci z remijem proti Izraelu v Ljubljani pognali v nov cikel evropskega pokala narodov. V tekmovalni skupini jim nasproti stojijo še dosti bolj izkušene ekipe Hrvaške, Cipra in favorit skupine Malta. Pravila mednarodne ragbi zveze omogočajo, da za državno reprezentanco igrajo tudi ragbisti, katerih predniki so iz te države, če prej že niso igrali za kakšno drugo nacionalno reprezentanco.
Zaradi tega pravila tako barve Slovenije že nekaj let ponosno brani pet bratov Skofic, ki so rojeni in igrajo ragbi v Angliji. Prav prisotnost bratov Skofic daje slovenskemu moštvu samozavest in kanček dodatne kakovosti, da se lahko brez pomislekov enakomerno kosa tudi z reprezentancami, ki so na papirju precej boljše.
Tekma z Malto, ki bo v Ljubljani natanko teden dni po finalu svetovnega prvenstva, bo najbrž najtežji preizkus v zadnjem desetletju. Malteške barve namreč branijo profesionalni in polprofesionalni igralci, ki si kruh pretežno služijo v britanskih klubih. Peter Kavčič, dolgoletni reprezentant slovenske reprezentance, napoveduje: »Tekma, ki nas čaka, bo zagotovo še težja kot tekma proti Izraelu, saj gre za favorite skupine. Vsekakor se bomo na Maltežane dobro pripravili in motivirano šli v tekmo ter poskušali pripraviti še eno presenečenje.«
