Himna na OI – vrhunec športne kariere

Slovenski judoist Rok Drakšič se pred odhodom v Rio de Janeiro nadeja, da bo šlo v »tretje rado«.

Objavljeno
07. julij 2016 14.09
Na sliki Rok Drakšič.Trening judoistov, ki potujejo na olimpijske igre v Rio, Podčetrtek, 7. junija 2016 [judo,Podčetrtek,treningi,Rok Drakšič]
Miha Šimnovec
Miha Šimnovec

Ljubljana – Čeprav Rok Drakšič še ni dopolnil trideset let, bo v Riu de Janeiru najizkušenejši slovenski judoist. Za evropskega prvaka iz Budimpešte '13 bodo namreč to že tretje (zaporedne) olimpijske igre po Pekingu '08 in Londonu '12, nadeja se, da mu bo šlo v »tretje rado«.

»Tako pravi pregovor, mi je pa popolnoma jasno, da bom moral za uresničitev velike želje še kaj narediti. Zato tudi tako trdo garam,« je dal 29-letni Grižan jasno vedeti, da v pripravah za avgustovski spektakel v Braziliji ničesar ne prepušča naključju.

Da je očitno na pravi poti, je pokazal tudi nedavni turnir za veliko nagrado v Budimpešti, kjer si je prepričljivo izbojeval zlato lovoriko v kategoriji do 73 kilogramov. V športni dvorani Laszla Pappa, v kateri se je pred dobrimi tremi leti ovenčal z naslovom najboljšega v Evropi, je konec junija po vrsti premagal Francoza Benjamina Axusa, predlanskega mladinskega evropskega prvaka iz Bukarešte, Gambijca Faya Njieja, lanskega afriškega podprvaka iz Brazzavilla, ter neugodna Gruzinca Giorgija Kaciašvilija in Ukrajinca Dmitra Kaniveca.

Na vprašanje, kaj po njegovem pretehta na tako velikem tekmovanju, kot so OI, je odvrnil, da je to odvisno od vsakega posameznika. »Zame je, denimo, zelo pomembno, da se tisti dan počutim v redu. Da imam pač svoj dan,« je omenil Drakšič, ki bo v Riu de Janeiru precej stavil tudi na svoje bogate izkušnje. »Medtem ko sem bil v Pekingu res še mlad in neizkušen borec, pa sem pred igrami v Londonu že vedel, po kaj se odpravljam. Na žalost se mi potem ni izšlo po željah. Medtem sem si nabral ogromno izkušenj, ki lahko na takšnih turnirjih pomenijo ogromno.«

Od londonskega spektakla mu je najbolj ostala v spominu Zdravljica, ki so jo zaigrali v čast njegovi klubski kolegici Urški Žolnir. »Himna na olimpijskih igrah – to je največ, kar je mogoče doseči v športu. Tega zlepa ne pozabiš!« je poudaril judoist kluba Z'dežele Sankaku, po čigar oceni lahko v njegovi kategoriji po kolajnah seže petnajst borcev, od tega pet po zlati lovoriki. »Vendar pa ne bi nikogar posebej izpostavljal, saj bi mu na ta način 'dajal' neko moč oziroma bi ga v mislih postavljal nad druge, torej tudi nad sebe, česar pa ne nameravam,« je omenil Drakšič, ki na lestvici svetovne zveze (IJF) ta čas drži 13. mesto.

»V Londonu sem bil nosilec, v Riu ne bom. Ali je to dobro ali ne, se tudi sam pri sebi ne morem odločiti. Zavedam se, da bom moral zaradi tega premagati enega od nosilcev, če bom želel priti v popoldanski del oziroma do bojev za kolajne, to pa po drugi strani pomeni, da se mi ne bo treba obremenjevati z žrebom. Že od začetka se bom moral boriti na vse ali nič,« je razkril svoj »taktični načrt« in pristavil, da se lahko zgodi marsikaj. »V judu je pač mogoče čisto vse,« je razložil.

Potem ko ga je že kot otroka začel trenirati Marjan Fabjan, je pred časom vodenje moškega dela ekipe pri najuspešnejšem slovenskem judoističnem klubu z Lopate pri Celju prevzela Urška Žolnir. »Potreboval sem določen čas, da sem se navadil. Zdaj z Urško odlično sodelujeva, moram pa reči, da mi Marjan še zmeraj pomaga z odličnimi nasveti. V razlike v njunem načinu vodenja pa se ne bi spuščal, da ne bi bil do koga krivičen; tako ali tako pa se na koncu na blazinah boriš sam,« je pojasnil »Roki«, kakor ga pravzaprav vsi kličejo.

O tem, kdo od slovenskih judoistov ima po njegovem največ možnosti za odmevnejši dosežek v Riu de Janeiru – ob njem bodo tam naše barve branili še njegovi klubski kolegi Tina Trstenjak (do 63 kg), Ana Velenšek (do 78 kg), Adrian Gomboc (do 66 kg) in Miha Žgank (do 90 kg) –, ni želel govoriti. »Če bi koga imenoval, bi nanj nalagal pritisk, tega pa nočem. Zato bom rekel takole: 'Prav vsi imamo možnosti.' Od drugih slovenskih športnikov visoko kotirajo kajakaši, ne gre pa pozabiti niti rokometašev. Jaz sem optimist, zato verjamem, da jim lahko nekaj uspe,« je sklenil pogovor Drakšič, ki se lahko – kar zadeva velika tekmovanja – pohvali že s šestimi kolajnami na EP in dvema petima mestoma na SP. Bo 8. avgusta, ko bo v Riu napočil njegov dan D, po vidnejši uvrstitvi posegel še na OI?