Intelekt, eksploziv, občutek in – 18 let

Na mladih svet stoji. V primeru italijanske odbojkarice Paole Egonu to ni zgolj puhlica, saj gre za igralko, ki panogi daje nesluteno širino in ji odpira nove dimenzije. V ženski odbojki že dolgo ni bilo najstnice, ki bi tako veličastno dokazovala nesporen talent in surovo moč kot ravno komaj 18-letna in kar 190 centimetrov visoka korektorka, ki se dobro znajde tudi na sprejemalskem položaju.

Oba njena priimka – Ogechi Egonu – razkrivata, da ni čistokrvna Italijanka, temveč je potomka nigerijskih staršev, rojena v Cittadelli. Tudi njena leto in pol mlajša sestrična, Terry Enweonwu, je zelo obetavna odbojkarica, s katero sta bili v minuli sezoni celo klubski soigralki. Afriška kri je Paolo obdarila z izjemnimi telesnimi predispozicijami: ne le da je nadpovprečno visoka, temveč zna višino tudi odlično unovčiti in jo nadgraditi s prodornostjo in napadalno agresivnostjo. Poznavalci se strinjajo, da je njena kombinacija intelekta, eksploziva v rokah ter občutka in pregleda nad igro mnogo boljša kot pri večini desetletje in več starejših igralk, ki že vrsto sezon nabirajo izkušnje na tekmovanjih najvišje ravni.

Vse od rosnega štirinajstega leta je bila povezana z rimsko ekipo Club Italia, s katero se je selila iz lige A2 v A1 in nazaj. Potem ko se ji v pretekli sezoni ni posrečilo obdržati med elito, je presodila, da je čas za nov izziv, in je zamenjala delodajalca. Obrobje je ne zanima več, zaveda se, da spada med najboljše, čeprav je šele pred kratkim zakorakala v svet polnoletnih. V svoje vrste jo je zvabila AGIL Novara, italijanska šampionka (prvič v zgodovini), ki bo v prihodnji sezoni tekmovala tudi v ligi prvakinj. Statistika Egonujeve v minuli sezoni jemlje dih: bila je z naskokom najučinkovitejša igralka lige (553 točk, prva zasledovalka 474), najboljša napadalka (491 točk, prva zasledovalka 412) in tretja najboljša izvajalka začetnih udarcev (34 asov).

Člansko majico z državnim grbom je prvič oblekla že predlani, stara komaj 16 let. Izjemno pozornost svetovne javnosti pa je pritegnila pred dnevi v ženski različici svetovne lige, v kateri je bila ena najzaslužnejših, da so se Italijanke veselile srebrnega odličja. Dosegla je kar 149 točk, le štiri manj od najučinkovitejše Srbkinje Brankice Mihajlović, medtem ko je bila po napadalni uspešnosti celo najboljša (49,80 odstotka), ravno tako med izvajalkami servisov (0,48 asa na niz). Ob finalnem porazu z Brazilijo (2:3) je vpisala največ točk med vsemi – kar 29, nepozabna pa ostaja tekma skupinskega dela z Rusijo (3:2), na kateri je bila neustavljiva z 39 točkami (pet asov, trije bloki, 53-odstotni napad), kar je italijanski rekord vseh časov. Vse številnejše kompilacije njenih »živalskih« akcij na medmrežju osupnejo široke množice oboževalcev z vsega sveta, njeno priljubljenost pa dokazuje tudi več kot 30.000 sledilcev na instagramu.

Čeprav vlaga vse v odbojko, se zaveda, da ji bo po karieri brez izobrazbe trda predla. Tudi zato se je za dva tedna zavestno izločila iz izbrane vrste in v miru uspešno opravila maturo, ne more pa se še odločiti glede poklicne izbire, saj jo enako privlačita ekonomija in pravo. Ima mlajša brata (11-letni Andrea) in sestro (16-letna Angela), a ne živi več z družino, ki se je februarja lani preselila na Otok, v Manchester. Odbojka ji ni bila položena v zibel: »Pravzaprav je sprva niti nisem marala. Bila sem zadržana deklica, že misel na to, da si bom garderobo delila z 12 drugimi dekleti, me je odbijala. Popoldneve sem presedela pred malim zaslonom, oče Ambi me je zato spodbujal, naj si poiščem hobi, s katerim bi koristneje porabila čas. Tako se je začelo. Ni bilo lahko, a odbojka je postala moje življenje.« Ker je (bila) zaradi čokoladne polti tudi sama tarča zmerljivk, odkrito spregovori o rasizmu: »Upam, da sem s tem pomagala številnim dekletom, ki so bile prav tako žrtve, a so svojo stisko potlačile.«