Iz modre uniforme na komentatorsko mesto

Prihodnje leto bo minilo deset let, odkar je končal športno kariero. Pospravil je puško in si nadel policijsko uniformo. A od smučine se ni nikoli povsem ločil. Pomočnik vodje oddelka za vrhunske športnike se pozimi namreč preizkuša v vlogi televizijskega strokovnega komentatorja. To sezono se je veselil največjih uspehov slovenskega biatlona.

Tomas Globočnik je prejšnji mesec uspešno končal šesto sezono komentiranja biatlona in smučarskega teka na RTV Slovenija. »Prav gotovo mi je kdaj žal, da ne tekmujem v obdobju Jakova Faka in Klemna Bauerja. Tak­šna tekmovalca sta velika prednost pri štafeti. V preteklosti smo bili blizu kolajnam na velikih tekmovanjih, a nam je zmanjkalo tisto, kar denimo ekipi doda Fak,« je odgovoril, ali se kdaj vpraša, kako bi bilo nastopati v obdobju biatlonca iz Mrkoplja na Hrvaškem in njegove druščine. V svoji karieri je bil trikrat tretji na tekmah za svetovni pokal, na svetovnem prvenstvu se je najviše povzpel na peto mesto, na evropskem na tretje.

Biatlonci niso zabavljači

Odkar je Tomas odložil smuči in puško v kot, se je v biatlonu veliko spremenilo. Čas streljanja se je s 45 sekund skrajšal na 25 oziroma 20 sekund. »Napredek v hitrosti je izjemen, natančnost pa je ostala na isti ravni. Ne moremo reči, da je zgrešenih več tarč,« je izrazil občudovanje do tekmovalcev. »Pri treningu ni revolucije v primerjavi z obdobjem, ko sem tekmoval jaz, gre za podoben pristop z nekaj modernizacije. Bistvena sprememba pa se je zgodila pri pripravi smuči. Servisne ekipe so se povečale, na trgu je veliko več proizvajalcev kot nekoč. Reprezentance so spoznale, da brez kakovostno pripravljenih smuči ni uspeha,« je opisal spremembe, ki jih opaža. Značaj tekmovalcev je ostal enak, zvezdništva ni bilo v biatlonu nikoli. »Miselnost tekmovalcev v vzdržljivostnih športih, denimo smučarskih tekačev ali biatloncev, je drugačna kot v kateri drugi, bolj adrenalinski panogi. So bolj introvertirani, veliko časa preživijo sami s sabo v naravi, daleč od vseh, poslušajo svoje telo. Vse je umirjeno. Ob zmagi so navdušeni, niso pa šovmeni,« je razmišljal sogovornik, ki se pred vsakim televizijskim prenosom poda na progo in jo med tekom dobro preuči. Zanj sezona traja vse leto, saj mora redno spremljati, kaj se dogaja z ekipami, v navezi je tudi s tekmovalci. Ko zasede komentatorsko mesto, vedno čuti tremo. »To raje poimenujem odgovornost, saj se je treba pred vsakim prenosom temeljito pripraviti,« je poudaril, da se vsake stvari loti, kakor je treba. To sezono je poročal s tekmovanj na Rogli, v Hochfilznu, Düsseldorfu, Novemu mestu na Moravskem, bil je tudi na tekaški novoletni turneji in svetovnem prvenstvu v biatlonu v Ruhpoldingu. »Strokovni komentator ustvari dodano vred­nost, prispeva podatke iz zakulisja, uporabi znanje, ki si ga je nabral skozi kariero v vlogi tekmovalca in serviserja,« je opisal svoje delo.

Marsikdo se izgubi

Globočnik je športnik od glave do pet. Klavirske tipke, nad katerimi ni bil nikoli posebno navdušen, je v 3. razredu osnovne šole zamenjal za alpske smuči. V prvem letniku je prestopil v smučarski tek, v sezoni 1995/96 pa se je pridružil biatloncem. »Šport me je naučil ogromno, dal mi je podlago za delovanje v življenju na splošno; pridobil sem delovne navade, samodisciplino, se navadil na vzpone in padce. To v življenju zelo koristi,« je hvaležen za usvojeno poglavje. Šport razume kot način življenja: »Če ga ne jemlješ kot življenjski slog, ni uspeha. Še vedno tečem, kolesarim, hodim v hribe.«

Med kariero je dve leti študiral na fakulteti za šport, vendar tekmovalne kariere in izobraževanja ni mogel uskladiti. »Z velikimi napori, ustrezno motivacijo in usmeritvami bi morda šlo, vendar je to zelo težko, saj si 260 dni na leto zdoma,« je povedal Globočnik, ki je bil leta 1993 eden prvih športnikov, zaposlenih pri policiji. Prihodnje leto bo imel v delovni knjižici 20 let delovne dobe.

»Prehod iz vrhunskega športa v življenje običajnega smrtnika je zelo težak. Marsikdo se izgubi, ima velike težave. Jaz sem imel srečo, zahvaliti se moram delodajalcu. Razumljivo, če ne bi bil pri policiji, bi moral zaplavati nekje drugje. Hitro sem se vklopil v drugo okolje, odlično so me sprejeli, ohranil sem tudi vez s športom. Tak prehod bi želel vsakemu tekmovalcu,« je opisal svojo izkušnjo. Oddelek vrhunskih športnikov, na katerem je zaposlen na policijski akademiji v Tacnu, skrbi za tri področja; zaposlovanje športnikov (pod okriljem imajo 27 vrhunskih tekmovalcev, zaposlenih za določen čas; pogodbe jim podaljšujejo vsako leto) in preventivno promocijsko delo z njimi, pripravo in realizacijo športa za zaposlene pri policiji (vključenih je kakšnih 30 prireditev, največje so policijske igre), zadnje področje pa je mednarodni šport (dva- ali trikrat na leto se udeležijo evropskih ali svetovnih prvenstev).

Pozimi je zaradi spremljanja biat­lonskih in tekaških tekem v službi precej odsoten. Po zakonu namreč lahko zaprosi za do sedem dni izrednega plačanega in do 30 neplačanega dopusta in se tako v miru osredotoči na komentatorske naloge. V sezoni izkoristi obe možnosti, tako porabi 20 do 25 delovnih dni dopusta.

Z mislimi pri magistrski nalogi

Kar si na svoji življenjski poti začrta, to tudi uresniči. Leta 2008 je diplomiral na fakulteti za upravo. Letos načrtuje še magistrski naziv na evropski pravni fakulteti v Novi Gorici. V nalogi bo obravnaval zaposlovanje vrhunskih športnikov. »Osredotočil se bom na formalnopravni vidik, saj je zakonska podlaga na tem področju precej slaba. Športniki, zaposleni pri policiji, v vojski in na carini, so obravnavani v interni zakonodaji posameznega organa, ki v osnovi nima povezave s športnikom. Želel bi pokazati, da je v tej točki potrebna sistemska ureditev in prilagoditev posameznemu ministrstvu,« je nakazal, katero vrzel bo preučeval. S tem bi se namreč izognili anomalijam, kot je denimo ta: zakon o obrambi pri 45 letih ne dovoljuje več statusa vojaka, trener, zaposlen v vojski, pa je ravno takrat na vrhuncu svoje kariere, vendar zaradi omenjenega določila izgubi zaposlitev v vojski.

Ob službenih, študijskih in komentatorskih obveznostih Globočnik veliko časa nameni družini. Z ženo Andrejo, nekdanjo smučarsko tekačico, pri otrocih spodbujata športno delovanje. Enajstletni Jernej in osemletni Krištof se ukvarjata z nogometom, gimnastiko, športnim streljanjem, smučarskim tekom. Starejši ima močno željo po karieri v biatlonu. Do trinajstega leta bi ju oče rad brzdal; naj bo njun športni spekter raje širok, za strogo usmeritev bo čas še prišel.

Prvomajske praznike bo družina preživela na morju, poletni dopust pa bo okrnjen zaradi Tomasovega pisanja magistrske naloge. Kako zmore ta razgibani ritem in natrpani urnik? »Težko, ampak gre,« je odvrnil z nasmehom. »Še magistrsko pripravim, potem bo pa za nekaj časa dovolj. Včasih se vprašam, ali mi je res treba vsega tega. Vendar vedno pridem do enakega sklepa – to je preprosto miselnost vrhunskega športnika; ves čas te nekam nese, slediš zastavljenim ciljem. Pogosto me vprašajo, ali se bom lotil še doktorata. Zdaj pravim, da ne, ne vem pa, kaj bo prinesla prihodnost,« je namignil, da mu življenje vseskozi ponuja nove izzive.