Izključitev vseh Rusov bi bila prenagljen ukrep

Zaradi izključitve ruskih atletov z olimpijskih iger v Riu ter ugotovitev McLarnovega poročila o sistemski zlorabi prepovedanih sredstev na ZOI v Sočiju je doping postal skoraj svetovna tema številka ena. Še posebno bo izpostavljen jutri, ko naj bi Mednarodni olimpijski komite (Mok) odločil še o usodi preostalih ruskih olimpijcev. Jani Dvoršak, direktor in edini zaposleni v Slovenski antidopinški organizaciji (Sloado), se z ukrepom za atlete strinja, ne pa tudi z izgonom celotne odprave. Pravi tudi, da v Rio odhajajo le »čisti« Slovenci.

Do enega največjih razkritij v boju proti dopingu ni prišlo z najbolj trdnimi dokazi, pozitivnimi dopinškimi testi. Je odločitev za izključitev ruskih atletov dovolj strokovno podkovana ali je predvsem politična?

K odkritju so res pomagali novinarji in mediji. ARD je odprl pandorino skrinjico, duh je ušel iz steklenice. Pri atletiki so zadeve bolj ali manj jasne, Svetovna atletska zveza se je opredelila, ni kaj razpravljati. Bili so pozitivni športniki, že sankcionirani trenerji so še naprej opravljali svoje delo, to je bilo filmsko dokazano. Ukrep je bil nujen. Kako bo z »drugim polčasom«, bomo še videli. Zelo preprosto se je odločiti za kolektivno izključitev. A gre za veliko težav, s katerimi se srečujejo odgovorni.

Kočljivo je predvsem vprašanje kolektivne odgovornosti. Če bodo izključili vse ruske športnike, bo med njimi najbrž tudi veliko nedolžnih, ki bi jim tako kratili človekove pravice …

Novi kodeks Svetovne protidopinške agencije (Wada) iz januarja 2015 je sledil določilom evropskega sodišča za človekove pravice. Upošteva načelo sorazmernosti, kazen mora odgovarjati prekršku. Ne moreš izključiti vseh športnikov, ker jih je grešilo deset. Govorimo tudi o zaščiti športnikov, ki so bili morda postavljeni pred dejstvo, ali sodelujejo v programu sistemskega dopinga ali pa jih ni več zraven. Iz pravne presoje se zdi kolektivna odločitev prenagljena. Vseh vidikov še niso analizirali, sumi storitve kaznivih dejanj niso bili dokazani. Ne gre za to, da ne bi sankcionirali tistih, ki so kršili pravila, temveč za pravičen odnos. Če bodo izključili vseh 370 športnikov, bo to nesorazmeren ukrep.

Obstaja pobuda, da bi odgovornost za odločitev prevzele mednarodne panožne zveze, kot je to storila atletska. Vsaka bi ocenila, ali so ruski športniki, ki tekmujejo pod njihovim okriljem, izpolnili merila za nastop na OI. Bi bila to pravična rešitev, je izvedljiva v tako kratkem času?

To se mi zdi zelo racionalna poteza. To sodi v paket ukrepov, ki so jih sprejeli na zadnji korespondenčni seji Moka. Na OI je približno 10.500 športnikov, kar je zelo veliko, ko pa jih razdelimo na število panog in število držav, pridemo do obvladljivih številk za vsako panogo posebej. Wada, Mok in panožne zveze bi lahko brez težav analizirale ruske športnike. Velika večina jih je v njihovih »poolih« športnikov, ki so jih načrtno spremljali z dopinškimi testi. Če so mednarodne zveze korektno izvajale protidopinške programe, bi morali o njih imeti verodostojne podatke. Preveriti bi morali le še tiste športnike, ki jih ni bilo v tej bazi. Podatki so večinoma zbrani, tako da bi to analizo lahko naredili tudi v nekaj dneh.

Je Mok lahko pri tako veliki odločitvi neodvisen ali so interesi v ozadju preveliki? Morda boj proti dopingu zlorabljajo za kaj drugega. Ne nazadnje so se začela postavljati vprašanja, ali je Rusija sposobna prirediti regularno nogometno svetovno prvenstvo leta 2018. To dobičkonosno tekmovanje bi še marsikdo sprejel z odprtimi rokami …

Politično ozadje je prisotno, ne moremo se mu izogniti. Prepričan pa sem, da bo Mok to znal narediti neodvisno. Med dobro stoterico članov Moka so ljudje iz vseh koncev sveta, tako da bo težko zmagala neka anglosaksonska linija. Morda sem prevelik optimist, ampak mislim, da bodo svoje delo opravili korektno. V ozadju pa je marsikaj, ne samo nogometno SP, ki je največje med temi tekmovanji, tu so še evropske igre, svetovni pokali, evropska in svetovna prvenstva. Gotovo pa bodo morali nekaj temeljitega spremeniti v ruskem športu, pri katerem so se spet pojavili apetiti iz časov hladne vojne.

Metode, ki naj bi jih uporabljali v Sočiju, so tudi spominjali na čase hladne vojne. Malo visoke tehnologije, zato pa vohunski prijemi, zamenjevanje vzorcev skozi luknje v stenah. Bili ste v Sočiju, ste opazili kakšno nepravilnost?

Te manipulacije vzorcev se res berejo kot kriminalni roman. Nimamo natančnega podatka, kako so odpirali steklenice z vzorci, za navadne smrtnike je to nemogoče. A očitno je vse mogoče falsificirati. V Sočiju sem bil uradnik za kontrolo dopinga na prizorišču akrobatskega smučanja, vzeli smo veliko vzorcev, vse je teklo gladko …

Sicer velja, da so tisti, ki služijo z dopingom vedno korak pred tistimi, ki jih lovite. Se je ta razkorak že kaj zmanjšal?

Odkrivanje rastnih hormonov je še vedno problematično, ker jih je skoraj nemogoče odkrivati, razpolovna doba je zelo kratka, nato jih je nemogoče odkriti. Laboratoriji pa delajo boljše, kot so včasih, metode so vse bolj dodelane. Zahtevki po reanalizah starih vzorcev to dokazujejo. Vse več je pozitivnih primerov na EPO zaradi boljših metod, v čem so metode boljše pa naj ostane skrivnost. Če grešiš, imaš še deset let glavobol, ne boš gotov, ali bo tvoj vzorec prišel še enkrat na vrsto ali bodo z novo metodo odkrili kaj novega. Glavno sporočilo je, da se doping dolgoročno ne izplača.

Ali to velja tudi v Sloveniji? Je pri nas boj proti dopingu na dovolj visoki ravni ali bi se lahko znašli na črnem seznamu?

Opomin Wade zaradi premajhnega števila testiranj na spodbujevalce eritropoeze, skupine, v katero sodi tudi EPO, in na rastne hormone smo že prejeli. Ne dosegamo standardov pri testiranjih v domačih tekmovanjih. Delamo le s štirimi panožnimi zvezami. Največ z nogometno zvezo, ki krije 70 odstotkov stroškov testiranj, tu je sodelovanje zgledno. V precej manjšem obsegu delamo s košarkarsko zvezo, na osmih tekmah smo letos naredili simboličnih 16 testov, kar je bolje kot nič. Z drugimi ekipnimi športi ne delamo, čeprav imamo opraviti s profesionalnimi športniki. Pokrivamo še kolesarstvo in atletiko z njihovo 50-odstotno finančno udeležbo. Plavanje, veslanje, judo, te panoge so revne kot cerkvena miš. Ministrstvu in fundaciji za šport dopovedujem, da je delež javnih sredstev premajhen za tisto, kar bi morali delati. V primerjavi z lanskim letom so nam sredstva zvišali za 5000 evrov, potrebovali pa bi še enkrat več denarja. Za testiranja imamo na voljo 150.000 evrov, potrebovali bi jih 300.000. Ta razmere še niso tako kritične, da bi zvonil rdeči alarm, a če v prihodnje realizacija testov ne bo ustrezala merilom Wade, se lahko znajdemo tudi v družbi Rusov.

Gorska kolesarka Blaža Klemenčič je brez olimpijskega nastopa ostala, ker je v dopinškem postopku. Kaj pa 59 slovenskih potnikov v Rio. Bi zanje dali roko v ogenj?

Tega danes ne more storiti nihče, smo pa z vsemi olimpijski kandidati opravili ustrezen program testiranj, v katerega je letos več namenil tudi OKS. V svoj »pool« smo že pred dvema letoma vključili športnike, katerih discipline so najbolj rizične, pa tudi mlade obetavne športnike, ki jih bomo spremljali z biološkim potnim listom. Najbolj izpostavljeni atleti so bili testirani petkrat ali šestkrat, nekateri športniki pa so se v zadnjem trenutku uvrstili na OI in so iz nerizičnih panog, bili so testirani enkrat. Kolesarji so bili še posebno pod mednarodnim drobnogledom. Ker smo imeli v zadnjih dveh letih štiri pozitivne primere v kolesarstvu, smo v Svetovni kolesarski zvezi obravnavani kot visokorizična država. Tudi zaradi nekaterih ljudi, ki so vpleteni v kolesarstvo pri nas.