Jajčasta žoga je združila belce in temnopolte

Pred 25 leti je nova Južna Afrika podrla predsodke in se skupaj veselila naslova najboljše reprezentance na svetu v ragbiju.
Fotografija: Poseben trenutek v zgodovini Južne Afrike predstavlja slovesna razglasitev svetovnih prvakov v ragbiju 1995, ko je Nelson Mandela predal pokal domačemu kapetanu Francoisu Pienaarju. FOTO: Reuters
Odpri galerijo
Poseben trenutek v zgodovini Južne Afrike predstavlja slovesna razglasitev svetovnih prvakov v ragbiju 1995, ko je Nelson Mandela predal pokal domačemu kapetanu Francoisu Pienaarju. FOTO: Reuters

Ob izostanku športnega utripa v zadnjih treh mesecih so spomini uhajali k številnim obletnicam spektaklov in velikih dosežkov slovenskega športnega dneva ter denimo jubilejnim rojstnim dnevom. V dneh, ko ves svet spremlja nesoglasja po Severni Ameriki ter Veliki Britaniji in uhajanje duha rasizma iz steklenice, se je kolesje športne zgodovine zavrtelo za 25 let v preteklost in k nenavadni zgodbi o zaslugah vrhunskega športa za enotnost prej razdeljene Južne Afrike.

Jasno, da vseh težav na jugu afriške celine še zdaleč niso odpravili, toda vsaj športni svet je zanimivo deželo spoznaval najprej prek svetovnega prvenstva v ragbiju 1995, nato pa še poldrugo desetletje pozneje na nogometnem mundialu. Pri slednjem domača reprezentanca vendarle realnih možnosti za kakšen zelo odmeven dosežek v konkurenci vodilnih velesil iz evropskega ter južnoameriškega prostora ni imela, pri ragbiju pa je zgodba še danes drugačna. Južna Afrika je tradicionalno med reprezentancami, ki na svetovnih prvenstvih merijo visoko, doma je izbrana vrsta priljubljena in prepoznavna. Tudi tako, da je bil predsednik Nelson Mandela posebej ponosen na prvenstvo v domovini in ekipo, ki je pozneje ugnala vso konkurenco.


Od nevarnosti vojne do lovorike


Pisala se je pomlad 1995, država je še eno leto prej bila pred vrati državljanske vojne, zdelo se je, da konflikta hudih razsežnosti med temnopoltim in belim prebivalstvom nihče več ne more preprečiti. Vladala je Nacionalna partija, uveljavljala načela prevlade belcev na vseh področjih, preprečevala drugi rasi udeležbo na volitvah, mešane zakone in hitro s kakšno zaporno kaznijo obračunala z vsakim, ki se je tem pravilom igre zoperstavil.

Prav iz zapora pa se je po mučnih 27 letih vrnil Nelson Mandela. V letu 1994 je ta dobitnik Nobelove nagrade za mir postal predsednik države, spremenil številne zakone in vsaj za začetek preprečil najhujše – vojno. Ne nazadnje pa je vrnil svojo državo na mednarodni športni zemljevid: na prvih dveh svetovnih prvenstvih v ragbiju, 1987 in 1991, Južna Afrika zaradi uveljavljanja rasizma ni smela nastopiti. Nato pa je štiri leta pozneje prestižno tekmovanje imela doma in navzlic tradiciji te panoge v svojem okolju osupnila nekatere favorizirane tekmece s pohodom k naslovu najboljše na svetu.



Že ko je na premieri ugnala branilce lovorike Avstralce, je bil odmev, kajpak zavoljo vseh dogodkov v prejšnjih letih, izjemen. A vseeno z izjemo vznesenih domačih privržencev tudi med poznavalci ni bilo prav veliko tistih, ki bi denimo takrat vložili na stavnicah več denarja za končno slavje gostiteljev kot pa za pokal v rokah Francozov, Novozelandcev ali Angležev. Toda novi duh pri domačem moštvu, pri katerem ni bilo več oznake o ragbiju kot športni panogi zgolj belcev, je vodil moštvo do finala in pričakovanja velike predstave proti Novi Zelandiji. Dan pred tem »dnevom D« je Mandela obiskal sklepni trening rojakov, se z vsakomur od njih pogovoril, v zahvalo za spodbudo je prejel reprezentančno opremo.

Na tribunah je bilo 100.000 navdušenih temnopoltih in belih navijačev, to bi bilo še dobro leto prej nepredstavljivo, trenutek za zgodovino pa je sledil v trenutkih velikega slavja domače reprezentance. Mandela je pristopil k igralcem v dresu, ki so mu ga podarili dan prej, ter pokal izročil belopoltemu kapetanu Francoisu Pienaarju ...

Komentarji: