Jamajška strela ne treska, ampak lebdi

Nekoč je veljalo prepričanje, da visoki tekači niso primerni za tek na 100 metrov, saj so preokorni za hitro in eksplozivno premikanje. Nato pa se je zgodil Usain Bolt in vse skupaj postavil na glavo. Visokoraslemu Jamajčanu, ki v Londonu končuje športno pot, so dolge noge pritekle status legende.

Ko je pred skoraj desetletjem zablestel na pekinških olimpijskih igrah, ljubitelji atletike niso mogli verjeti svojim očem. Razlika, s katero je premagoval tekmece, je bila velikanska; še bolj navdušujoča je bila njegova lahkotnost ob svetovnem rekordu na 100 metrov. V Ptičjem gnezdu je tekel 9,69 sekunde, naslednje leto pa na SP v Berlinu rekord popravil za 11 stotink. Hitro je postal predmet številnih raziskav in ugibanj, kako je mogoče, da tako močno izstopa v praviloma nadvse izenačenem moškem šprintu.

Ena njegovih prednosti pred tekmeci je višina: s 195 centimetri je precej nad šprinterskim povprečjem. Marsikomu se zategadelj ni zdel primeren za atletsko formulo ena, a ob dobri koordinaciji so dolge noge lahko le prednost. Jamajški streli omogočajo, da 100 metrov preteče v 41 korakih, medtem ko jih denimo Tyson Gay, z 9,69 sekunde drugi najhitrejši zemljan vseh časov, naredi 45. Zaradi tako dolgega koraka – ta v polni hitrosti meri 2,84 metra – si lahko privošči malenkost slabšo frekvenco v primerjavi s tekmeci, pa je zanje še vedno neulovljiv.

Prav izjemno harmonijo gibov skoraj dvometrskega šprinterja poudarja Rok Predanič, trener ta čas najhitrejšega Slovenca Luke Janežiča, hkrati pa dodaja, da je »Bolt močnejši zgoraj kot spodaj, kar je zelo dobro, saj se šprinta z rokami«.

Predanič je prepričan, da kljub zunajserijskim telesnim predispozicijam delo pomeni petdeset odstotkov Jamajčanovega uspeha. Preden je konec leta 2004 prišel k trenerju Glennu Millsu, je bila njegova tehnika vse prej kot zgledna. Imel je prešibke mišice trupa in posledično slabo držo med tekom, kar je povzročalo številne poškodbe. Mills se je dela lotil postopno, v štirih letih dokončno odpravil pomanjkljivosti in ustvaril pošast.

Pošast, ki pri 41 korakih na razdalji stotih metrov razvije kar 168.000 newtonov oziroma 16 ton skupne sile. »To so res ekstremne obremenitve, kakršne zmore le najboljši šprinter našega časa,« je pred petimi leti za Delo dejal dr. Milan Čoh z ljubljanske fakultete za šport, vodja obsežne biomehanske študije o Boltovem teku.

Kontaktna faza koraka – čas, v katerem se tekač odrine od podlage – je zaradi teh izrednih sil pri Boltu zelo kratka: le 0,085 sekunde. »Lêtni čas, ko je tekač v zraku, je bistveno daljši: 0,145 sekunde. Če torej seštejemo vse kontaktne in vse lêtne čase, ugotovimo, da je Bolt v stiku s tartansko stezo le 3,53 sekunde, v zraku pa veliko dlje – kar 5,94 sekunde. Kot da bi lebdel nad stezo!« je pojasnil Čoh.

Dolgo je za njegovo največjo hibo veljal štartni pospešek, toda v najboljši formi je bil konkurenčen tudi v tem segmentu: v berlinskem finalu teka na 100 metrov je vodil že po dvajsetih metrih. Pretekel jih je v 2,89 sekunde, stotinko hitreje od Richarda Thompsona iz Trinidada in Tobaga, ki je za svetovnim rekorderjem v cilju zaostal 25 stotink. Nič čudnega, saj je Bolt med 60. in 80. metrom razvil hitrost 44,72 kilometra na uro, kar je najhitrejša uradno izmerjena hitrost homo sapiensa.

Tako hitro premikanje mu med drugim omogoča ugodno razmerje med dolžino golenice in stegnenice. Pri večini ljudi sta enako dolgi, Bolt pa ima prvo daljšo, zaradi česar pri stiku stopala s podlago lahko doseže večjo kotno hitrost. Ima tudi za temnopolte šprinterje značilno lordozo – ukrivljenost v spodnjem delu hrbta. Ta preprosto povedano povzroči lažjo aktivacijo močnejših mišic, ki proizvajajo potisk naprej.

Poleg vseh tehničnih, biomehaničnih, fizičnih, genetskih in podobnih dejavnikov ga krasi še nekaj: sposobnost biti najboljši ob pravem času – na največji tekmi. Slovenski rekorder Matic Osovnikar je po SP v Berlinu dejal, da je »krona Boltove tehnike sproščenost«. Zaradi nje lahko vse zgoraj naštete dejavnike poveže v celoto, nam pa pusti, da uživamo v njegovi slavi.