Kljub rekordom in mejnikom se (še) ne počuti kot legenda 

Ljubljana – Žensko športno plezanje je doslej navrglo že obilje uspešnih, zvenečih imen. Toda komaj polnoletna Janja Garnbret je dosežke, za katere so slovite tekmice potrebovale vsaj pet, šest sezon, nanizala v dveh letih. Letos, denimo, se lahko pohvali z dvema rekordoma – skupnimi 1035 točkami in osmimi zmagami v svetovnem pokalu. Pa sezone še niti konec ni. S finalnim dejanjem v Kranju ima še nekaj neporavnanih računov.

Kako se počuti športnica, ki že pri 18 letih doseže vse, kar je na razpolago, z izjemo olimpijskega odličja, ki ga doslej niti niste mogli osvojiti?

Ne počutim se (še) kot legenda niti še nisem povsem dojela, da sem že doslej dosegla toliko. Ko sem bila mlajša, sem gledala plezalke, ki so pri 24 letih postale svetovne prvakinje, in upala, da bom tudi sama prvakinja pri njihovih letih. Potem pa se je vse zgodilo kar naenkrat, v dveh letih, zelo hitro. Seveda pa še nisem dosegla vsega. Doslej še nisem imela niti priložnosti, da bi nastopila na SP v balvanih, na katerem želim na stopničke, rada bi enkrat zmagala tudi v skupni razvrstitvi balvanskega svetovnega pokala. V težavnosti pa si želim ponoviti že doseženo, čeprav je braniti težje kot osvajati. Velik cilj ostajajo OI in seveda domača zmaga v Kranju. Dvakrat sem bila že tretja, vsako leto se kaj zalomi. Še sama ne vem, ali grem v tekmo preveč sproščeno ali, obratno, preveč živčno zaradi domačih navijačev.

V zadnjih dveh letih se vam je življenje vrtelo hitro, morda celo prehitro. Čutite kakšne posledice?

Niti ne. Še vedno sem ista Janja, nič se nisem spremenila. Še zmeraj hodim v šolo, še vedno treniram enako rada kot prej, nič ne popuščam, želim biti vedno boljša. Vse je po starem.

V steni ste prepričljivi, samozavestni, odločni. Se vam kdaj zgodi, da niti z 2. mestom niste zadovoljni?

Včasih tudi ob zmagi nisem zadovoljna s svojim plezanjem. Zmaga sama po sebi mi ne pomeni toliko kot občutki med plezanjem. Še vedno je slajše zmagati in ob tem uživati kot le zmagati, ne da bi v steni uživala. Če sem zadovoljna s svojim plezanjem, sem tudi z 2. mestom, če pa s plezanjem nisem zadovoljna, nisem niti z rezultatom, četudi je vrhunski.

V kvalifikacijah in polfinalih tekem svetovnega pokala redno dosegate vrhove. So smeri za vas prelahke?

Ne. Nobena tekma ni lahka in nikdar ne zmagam z lahkoto. Konkurenca je ostra, še vedno moraš biti ob pravem trenutku na pravem mestu, vse se mora sestaviti. Niti po toliko doseženih vrhovih ni nikoli dolgočasno, še vedno se moram potruditi.

Zadnji dve sezoni zares prevladujete. Si kdaj morda želite celo, da bi bil razkorak med vami in konkurenco manjši?

Vsaka tekmovalka ima nekaj, kar bi tudi druge rade imele. Pri tekmicah vidiš, kaj bi lahko imel, pa nimaš, in potem v to usmeriš treninge. Čim manj se skušam primerjati z drugimi, ker to vodi v živčnost, saj ne boš nikdar tak kot oni. Vselej se osredotočim nase – če sem v enem segmentu boljša kot prejšnjo sezono, moram biti napredka vesela. Če gledam na druge, gre zgolj na slabše.

Očitno vas rekordi in mejniki ne zanimajo pretirano. Kar zdrznili ste se, ko so vam povedali, da ste z letošnjimi osmimi zmagami nova rekorderka v svetovnem pokalu ...

Tega pa res nisem vedela in sem navdušena, saj sem bila prepričana, da imata vsaj Džain Kim ali Mina Markovič več zmag v sezoni. Verjetno jih ima Kim zgolj v težavnosti več, skupaj z balvani pa očitno ne. Sama nisem nikdar trenirala kombinacije ali lovila zadostnega števila točk za skupno zmago v svetovnem pokalu. Nekako je vse prišlo sproti, ker se res osredotočam na posamezno tekmo.

Ko sva že pri osredotočenosti: verjetno se vam v podzavesti že prikazuje Tokio 2020. Kako to odmislite?

Tako 'padem notri' na tekmah, da se jih res lotevam postopoma, vsake posebej, vsako tudi dojemam enako. Pred začetkom sezone nikdar ne rečem, da bom osvojila svetovni pokal, ker je sleherna tekma nova zgodba, od ene do druge se lahko vse spremeni. Napačno bi si bilo naenkrat želeti vse.

Popolnoma sproščeni in osredotočeni ste. Si sploh lahko zamislite položaj, ki bi vas vrgel s tira?

Zmeda na tekmi v Xiamenu, ko nismo vedeli, ali bodo program izpeljali ali ne, deževalo je, stena je bila mokra – to me je kar vrglo s tira. Ne veš, kaj te čaka, kako se ogrevati. Ampak se vseeno poskušaš zbrati in to odmisliti, sicer se mi je posrečilo, toda v podzavesti te to še vedno gloda.

Vaš srčni izbranec Domen Škofic je imel letos trenutek krize, ko je mislil celo vse skupaj pustiti. Kako to vpliva na vas?

Vsakemu tekmovalcu se vsaj enkrat v karieri pripeti, da malo zaniha. Toda nič hudega. Domen je bil vse leto dobro pripravljen, a glava ni bila na pravem mestu. Za vrhunsko predstavo pa moraš imeti vse na pravem mestu. Vedno sem mu stala ob strani, malo je morda vplivalo name, a sem se morala zbrati in gledati na svojo pripravljenost. Seveda mi je bilo hudo zanj, a v takih primerih ne smeš pustiti, da to pretirano vpliva nate.

Verjetno vam godi, ko vidite, da ste navdih še mlajšim tekmovalkam, ki uspešno korakajo po vaših stopinjah. Imate kakšen nasvet zanje?

Ko vstopajo med člane, naj se ne obremenjujejo pretirano z rezultati, naj ne razmišljajo preveč, le poženejo naj se v steno, nastopijo sproščeno, uživajo in dajo vse od sebe.

Lindsey Vonn bi rada nastopila na moškem smuku. Pa vi, se vidite na moški plezalni tekmi?

Nikakor. V kakšni od smerí bi ugnala vse moške, ostalih 15 pa mi ne bi ustrezalo in bi me vsi premagali. Telesna pripravljenost pri moških in ženskah ne bo nikdar enaka, vselej bodo moški glede telesne konstitucije močnejši. Pa še: da bi tekmovala z moškimi, bi morala prej kakih pet sezon zmagati na vseh preizkušnjah v ženski konkurenci. Me ne mika.

Še Kranj, pa tekma državnega prvenstva in nato dopust. Lani ste ga z Domnom preživeli na Sejšelih, pa letos?

Letos imava po Kranju na sporedu še master na Kitajskem, zato sva se z Domnom odločila kar za dopust na Baliju, ki je tam blizu.