Jernej Kruder je precej drugačen od svojih tekmecev. Bolj kot lovorike ga žene strast do plezanja, srka, raziskuje in živi šport, ki se mu je zapisal. Lani je osvojil svetovni pokal v balvanskem plezanju, v karieri pa je zbral dve zmagi in pet stopničk. Nazadnje je suvereno slavil v Moskvi. Močen se je odpravil v Azijo, kjer ga čakajo nove tekme.

Novo sezono ste začeli z odlično popotnico lanskih uspehov. Kako si športnik zastavi novi cilj, potem ko je dosegel vrh?

Lani sem dosegel več, kot sem pričakoval. Rekel sem si, da grem v novo sezono s prazno glavo – ne glede na to, ali bom ponovil dosežke ali pa bo totalna katastrofa, bom obdržal v mislih lansko sezono. Na uvodu v Švici sem hitro uvidel, da se lahko zgodi vse, hitro lahko odletim iz polfinala. V Moskvi pa sem spet dokazal, da je vse mogoče, kar mi je dalo potrditev, da morda pa lani le nisem bil muha enodnevnica.

Kaj se je zgodilo v Švici?

Rad bi poudaril, da sem zelo zadovoljen s svojim plezanjem tam. A zelo veliko nas je plezalo dobro, razlike so bile izjemno majhne. Dva sta bila v prednosti, petnajst pa nas je preplezalo po dva balvana, zato smo se razvrščali po poskusih in bonusih. V Moskvi se je to ponovilo, le da sem bil tokrat jaz tisti, ki je bil v prednosti.

Plezanje je vaš način življenja, predvsem v naravni steni. Koliko vam je umetna sploh še izziv?

To težko pojasnim. Ne morem se primerjati z nobenim plezalcem. Naprej me ne vodijo predvsem rezultatski cilji, ampak strast. V plezanju hočem uživati. Naj bo to tekma ali plezanje v skali, vedno si znam najti nek mali cilj, ki me zadovolji. Kot kaže, ta pristop deluje in skušal ga bom obdržati, dokler bo šlo.

Zanimivo je bilo po finalu v Moskvi slišati, da je bil zadnji balvan, ki je bil za vse druge nerešljiv, za vas preveč enostaven.

Še zdaj ne vem, kaj se je v tistem balvanu zgodilo. Ko sem ga preplezal, se mi res ni zdelo tako težko. A če bi mi takrat zdrsnilo, nisem prepričan, ali bi lahko še enkrat tekoče splezal do vrha. Čeprav plezam 22 let, še vedno ne znam oceniti, ali bi bilo v naslednjem poskusu boljše ali slabše.

Kaj je vaša prednost pred tekmeci?

Sproščenost! Pri tekmecih opažam, da so telesno precej boljši od mene. Preden se lotimo nastopa, pa vidim, kako so živčni. Mlajši se zaganjajo v steno kot mladi petelini, vse skušajo rešiti s silo, ampak to ne gre. V nekaterih primerih jim uspe, ampak ko jaz naletim na svoj povsem brezskrben dan, nimajo možnosti.

V čem vidite največjo razliko pri sebi v primerjavi z lansko sezono?

Sem v enakem psihičnem stanju, zato se morda ponavljajo rezultati. Sproščenost in uživanje je prav takšno, kot je bilo v prejšnji sezoni.
 

Pa vendar delate korake naprej?

Morda ne verjamem toliko v trening, ampak izkušnje. Veliko plezam, poskušam veliko težkih stvari v skali in vzdržujem telesno pripravljenost. Več kilometrine kot imaš v skali, prej znaš rešiti probleme na tekmah, kar je prednost.

Koliko vas motivirajo olimpijske igre?

Težko rečem, da me motivirajo, vsekakor so cilj, ampak se z njimi ne obremenjujem, osredotočen sem na sezono v balvanih. Sem pa pripravljen, da ko bo prišel ta trenutek, bom spremenil miselnost. Ne bo mi težko, ampak zdaj ni čas za to.

 

Koliko se ukvarjate s hitrostnim plezanjem?

Na srečo imamo možnost treninga v Celju, ne grem pa tako rad na hitrost, kot grem rad na težavnost ali balvane. Vendar ko ujamem svoj trenutek, znam uživati. In ko uživam, se izboljšuje tudi čas. Nič slabega ne vidim v tej disciplini.

Morda še kakšna beseda o Kitajski, kjer vas čakata dva tekmovalna konca tedna?

Rad imam Kitajsko, zanimivo mi je doživljati sebe kot tujca v njihovi kulturi. Ob prvih obiskih mi tam ni bilo prav všeč, pravzaprav nihče med plezalci ni rad šel tja. Potem sem si pa rekel, zakaj ne bi bil jaz tisti, ki bi mi bila Kitajska všeč. Odkar sem sam pri sebi spremenil to miselnost, se vedno znova rad vračam tja.