Ko ni bilo googla, da bi vse poiskali na spletu ...

Športna redakcija je bila največkrat prva, v kateri so se urili novinarji ob prihodu na Delo. Izpilila je številna uveljavljena imena v cehu.

Objavljeno
04. maj 2019 06.00
Posodobljeno
06. maj 2019 10.55
V tiskovnem središču ZOI 1984 v Sarajevu, ki jih je s prizorišča pokrivala celotna športna redakcija Dela, so novice v svet pošiljali še s teleprinterji. FOTO: Janez Pukšič/Delo
Nekoč je športna redakcija Dela veljala za valilnico novinarskega kadra, v kateri so se ostrila najboljša peresa, se spominjajo nekdanji novinarji Vito Divac, Oto Giacomelli in Franci Božič, slednja dva sta tudi urednikovala. »To so bili zlati časi novinarstva,« so se strinjala eminentna imena, ki so poročevalsko pospremila največje uspehe slovenskega športa – v nogometu, rokometu, alpskem smučanju, smučarskih skokih ...



Predhodniki so jim pripovedovali zgodbe o pošiljanju poročil s terena preko golobov pismonoš, sami so bili zvesti pisalnim strojem, med svojo kariero pa so spoznali tudi bogate razsežnosti interneta.

V prvi številki Dela o šahu, košarki, atletiki ...


V prvi številki Dela, ki je izšla 1. maja 1959, sta bili dve strani namenjeni športu. Na njej so bili objavljeni članki o pohodu Ob žici, šahu, košarki, atletiki, tenisu, športni infrastrukturi v Mariboru in intervju s predsednikom republiške komisije za telesno kulturo.


»Če si delal pri Delu, je pomenilo, da si dober novinar, bil si spoštovan. Bili smo ponosni na Delo, na kolektiv izvrstnih piscev, ki so prihajali iz vseh uredništev,« je Divac razmišljal o svoji poti v Delovi športni redakciji, ki jo je začel leta 1974 kot honorarni novinar. Konec sedemdesetih let se je preselil k Tanjugu, po osamosvojitvi Slovenije, ko je tam dobil odpoved (»Rekli so, da nismo korektno poročali o vojni za Slovenijo.«), se je vrnil na Delo, kjer je ustvarjal do upokojitve leta 2017.

image
Nekdanji novinar v športni redakciji Dela Vito Divac je poročal o številnih uspehih slovenskih smučarjev. Kariero Tine Maze je spremljal od njenega otroštva, piko na i pa postavil v knjigi Jaz, Tina. FOTO: Tomi Lombar/Delo


Kot honorarni sodelavec je bil dodeljen Stanetu Liparju. Hodil je na tekme, pobiral izjave, se kalil v pisanju vseh zvrsti, med dežurstvi je sprejemal poročila s terena ... Treba se je bilo naučiti te visokokakovostne obrti, pravi, pred terenom pa podrobno seznaniti, kam odhajaš: »Takrat ni bilo googla, da bi vse poiskal na spletu.«


Po gorskih prelazih s stoenko


Obredel je številna smučarska in kolesarska prizorišča. »Šli smo skoraj na vsako tekmo. Z Jožetom Deklevo - Pepijem, Jožetom Pogačnikom - Jojotom in Petrom Kanclerjem smo se v stoenki peljali po terenih, vse prelaze smo prevozili z letnimi gumami,« se je spominjal. Da nima vozniškega izpita, zanj nikoli ni bila ovira. »V Val d'Iseru nas je prišel iskat celo glavni reprezentančni trener Filip Gartner, s kombijem nas je peljal v hribe.«

Vražje Slovenke in slovenska nogometna pravljica


Izraz vražje Slovenke je nastal v Delovi športni redakciji. Uspešni smučarski rod, v katerem so bile Urška Hrovat, Špela Pretnar, Alenka Dovžan, Katja Koren in Mojca Suhadolc, je tako poimenoval športni novinar Vito Divac. Tudi izraz slovenska nogometna pravljica, zgodovinski uspeh nogometne reprezentance, ki se je premiero uvrstila na veliko tekmovanje, euro 2000, je skovana na Delu. Dosežek izbrane vrste Srečka Katanca je tako poimenoval nekdanji urednik in novinar Franci Božič.


Pokrival je še atletiko, jadranje in hokej. Največji in najlepši dogodek, o katerem je poročal, so bile zanj zimske olimpijske igre v Sarajevu 1984. Vselej je bilo veliko doživetje Tour de France, pa tudi severnoameriška turneja v alpskem smučanju, saj je med menjavanjem prizorišč lahko v ZDA obiskal tudi košarkarsko legendo Vlada Divca in pokukal med zvezdnike lige NBA ter bralcem skozi reportažne zgodbe razgrnil ta prestižni svet.


Največ informacij v gostilni


Največ informacij je dobil v gostilni. V določenih se je zbirala sedma sila pa tudi trenerji in funkcionarji. »V takšnih debatah si ogromno izvedel, nisi pa tega izkoriščal. Prejel si informacije, za katere bi ti danes rekli, da si nor, da jih ne objaviš.« Tako je točno vedel, kaj se dogaja s katerim tekmovalcem in si znal pojasniti, zakaj se mu je izmuznil dober rezultat. S športniki je vselej vzdrževal korekten odnos, s ferplejem si je pridobil njihovo zaupanje. »Vendar pa mora novinar vedno držati distanco. Če je bil nekdo slab, ne moreš napisati, da je bil dober.«

Tina Maze, nekdanja smučarka


»Ko gre za uspeh, ima beseda delo velik pomen, ker uspeh brez dela ne obstaja. Verjetno je tisti, ki je osnoval Delo, mislil tudi na to. Delu želim, naj ohrani dobre novinarje, visoko raven spoštovanja športa in športnikov, naj bo objektivno. Tako kot izkušeni zdravniki učijo mlade naslednike, tako se novi novinarski rod uči od predhodnikov. Zelo je pomembno, koga imaš pred sabo in kaj ti tisti preda. Naj tudi novi rod prenaša naprej to tradicijo.«


Ker je vso kariero živel v rokih za tiskarno, so ga ponoči večkrat preganjale more, da na terenu ne more spisati članka, ker je izgubil tipkovnico, ali pa računalniku manjka ekran. A v realnosti se je vselej vse uspešno razpletlo.


Težka roka na pisalnem stroju


Tudi njegov sodelavec Oto Giacomelli se je soočal s tehničnimi izzivi. Ko je bil še zaposlen na telesnokulturni skupnosti Slovenije, od koder je prišel na Delo, je šest let vse pisal na roke. V novinarski karieri je ekonomista (diplomiral je iz financiranja telesne kulture), ki je 25 let preživel na Delu, spremljal pisalni stroj. Novinarji so morali, preden so sedli zanj, dobro premisliti, kako bodo sestavili zgodbo, saj so bile možnosti popravkov minimalne.

Miroslav Cerar, nekdanji telovadec


»Na EP v Københavnu 1959 sem bil poškodovan in z Dela so me prosili, če bi poročal zanje. Takrat je bil novinarski posel veliko težji zavoljo 'primitivnih' razmer. Bil sem malce zaskrbljen, kako bo šlo. Na vse je namreč treba gledati veliko bolj globalno. Mislim, da sem na koncu v redu opravil. Sicer pa imam na novinarje lepe spomine, nekateri so bili pravi poeti in so pisali o meni prave romanse. Luštno smo se imeli.«


»Če si se zmotil in se ni mudilo, si vrgel stran napisano in se lotil na novo. Problem je bil časovni pritisk. Za silvestrovo sem bil ponavadi na novoletni skakalni turneji. Tekma se je končala ob 16.30, najpozneje ob 18. uri pa je bilo treba članek oddati, saj si moral z mednarodno poštno kartico poročilo poslati v Ljubljano. Pojavljal se je večni strah, ali bo izdelek pravočasno prispel v
redakcijo. Če je šlo skozi v pol ure, je bilo hitro,« je razkril, kaj mu je najbolj sivilo lase.

image
Dva velika kristalna globusa je v karieri osvojil Primož Peterka. Njegove uspehe je poročevalsko pospremil Oto Giacomelli. FOTO: Igor Modic/Delo


Na OI v Sarajevu 1984 je opazil ameriškega novinarja, ki je znal desetprstno tipkati, imel je že računalnik. »Jaz sem pri tipkanju uporabljal dva prsta in pol, imel sem težko roko in včasih je kakšna črka šla po zlu,« je pripovedoval. Ko so v redakciji pisalne stroje nadomestili računalniki, so vsi preveč trdo tolkli s prsti po tipkovnicah, se spominja.


Sedem olimpijskih iger


Enako kot Divac se tudi Giacomelli dobro spominja mentorstva. »Glavni lektor Janez Sršen te je spremljal 14 dni in te potem povabil na pogovor. Najprej si bil ves prestrašen, ker je bilo vse rdeče. Naučil me je, kako bi lahko nekaj povedal preprosteje, namesto da sem iz stavka naredil klobaso. Ogromno smo se tudi med sabo pogovarjali, kako bi kaj še boljše napisali,« je pojasnjeval sogovornik, ki je bil specializiran za športno politiko in smučarske skoke, pokrival je tudi alpsko smučanje, atletiko, kolesarstvo ... Ker je v smučarskih skokih izkusil vse vloge, od tekmovalne do funkcionarske, je bil pri skakalcih kot novinar privilegiran, zaupali so mu.

Športni asi tudi Delovi poročevalci


Miro Cerar je prvi slovenski olimpionik, odkar izhaja Delo. Na igrah v Tokiu je zmagal na konju z ročaji. Bil pa je tudi eden tistih, ki so poročali za Delo. Tudi nekdanji košarkar Ivo Daneu in trener Rajmonda Debevca Lojze Mikolič sta bila sodelavca športne redakcije.


Čeprav je poročal kar s sedmih olimpijskih iger (Sarajevo 1984, Calgary 1988, Barcelona 1992, Lillehammer 1994, Nagano 1998, Salt Lake City 2002, Torino 2006), je bila Planica zapisana kot njegov najljubši teren, saj je bil domač in obvladljiv, pa tudi vse je poznal. »Dimenzija OI je prevelika. Zaradi prekrivanj terminov tekem in logistike je fizično nezmožno pokriti vse dogajanje. Prisiljen si delati površno. Pa tudi ne maram zlaganega olimpizma. Nordijska svetovna prvenstva so povsem nekaj drugega – osredotočiš se na zgodbo in jo obvladuješ,« je dejal nekdanji novinar in urednik, ki je ponosen na obdobje v Delovi športni redakciji.


Kritična drža prinesla težave


Osem let ji je urednikoval Franci Božič. Na Delo je prišel leta 1971 kot honorarni sodelavec, zapustil ga je z upokojitvijo leta 2011. »Preživeli smo zlate čase novinarstva, ko je imelo Delo prek 100.000 naklade, novinarji so bili zelo cenjeni, športni še posebej. Žurnalizem ni edini ceh, ki je strmoglavil – malo iz objektivnih, malo pa iz subjektivnih razlogov – to se je zgodilo tudi učiteljem, inženirjem in celo zdravnikom. Gre za splet nesrečnih okoliščin, predvsem interneta, zaradi katerega, med drugim, lahko pljuva vsak, ki ima pet minut časa, ne da bi bil plačal 1,5 evra za izvod časopis, kot ga mora za kruh,« se je dotaknil položaja novinarstva.

Marko Račič, z 99 leti najstarejši slovenski olimpijec


»Od prve številke sem naročnik Dela. Tudi ko sem 20 let živel v Beogradu, je Delo vedno prišlo. Šport je imel vedno posebno mesto. Zlati časi so bili, ko je bil pri vas Evgen Bergant - Kuki. Zdaj sem malo razočaran, ker se novinarji ukvarjajo samo z najboljšimi. Včasih so bili objavljeni vsi rezultati. Vem, da je zdaj internet, a jaz sem iz stare šole, računalnika ne uporabljam, še pisalni stroj sem spravil v kot.«


Spominja se nedeljskih večerov, ko so ljudje v dolgi vrsti čakali na večerno izdajo Dela: »Čeprav NK Olimpija ni igrala ravno vidne vloge v jugoligi, ko še ni bilo Bojana Križaja in druščine, skakalcev a la Peterka, Prevc pa tudi ne. Delo je bil zakon, absolutno brez konkurence. Tudi v športu, ki ga je s svojo pikolovsko natančnostjo in objektivnostjo profiliral predvsem Evgen Bergant. Za malo ravnotežja pa je z rahlo subjektivnim pristopom skrbel Jože Dekleva,« je o svojih nekdanjih sodelavcih razmišljal Božič in opozoril, da 60-letna zgodovina ni bila črno-bela.

image
O zgodovinskem trenutku v Kijevu, kjer se je slovenska nogometna reprezentanca leta 1999 premierno uvrstila na veliko tekmovanje (euro 2000), je za Delo poročal novinar Franci Božič. FOTO: Igor Zaplatil


»Bili so tudi hudi časi pritiskov oblasti, pri čemer šport skoraj ni bil na tapeti, toda zgodilo se je tudi, da je nek viden politik s CK telefoniral, da je v Delu preveč nogometa, čeprav ga je bilo desetkrat manj kot danes. Da temne sile športa niso jemale posebno resno, pa dokazuje tudi to, da je nekdanji urednik Slivnik zamenjal vse urednike razen mene,« je nizal Božič, ki je sodil med novinarje kritičnega profila: »Zato sem imel več težav.«


Dve leti Katančevega molka


Eden od novinarskih vrhuncev (pokrival je nogomet, rokomet, boks, delno tudi judo in kolesarstvo) je bila zanj zgodovinska uvrstitev nogometne reprezentance na euro 2000. »Sem pa tudi tam naletel na mino. Tedanjega selektorja Srečka Katanca sem skozi njegovo igralsko kariero podpiral, da je podpisal pogodbo, star je bil 18 let. Igral je za Ljubljano kot mladinec, tedanji trener ga ni hotel vzeti. Pisal sem, da spada v to kategorijo. Imel sem prvi intervju z njim, ko je odigral prvo tekmo, prišel je z zdajšnjo ženo. Po tekmi z reprezentanco ZR Jugoslavije na euru 2000, na kateri je Slovenija vodila s 3:0, na koncu pa remizirala s 3:3, pa je Katanec prekinil komunikacijo,« je pripovedoval.

V tisk ob 2. uri zjutraj


O slovenskem uspehu na olimpijskih igrah v Sydneyju 2000, na katerih sta v istem dnevu zlato kolajno osvojili veslaški dvojec Čop-Špik in strelec Debevec, je zaradi osemurne časovne razlike Delo šlo v tisk ob 2. uri zjutraj. Enako je bilo leta 1996 v Atlanti, ko je Brigita Bukovec na 100 m z ovirami osvojila olimpijsko srebro.


Selektorja je zmotil Božičev komentar o napačni taktiki pri menjavi Udović-Aćimović, brez katere bi tekmo po Božičevem mnenju Slovenija dobila. »Dve leti ni govoril z mano, vse do svetovnega prvenstva 2002 po incidentu z Zlatkom Zahovićem,« je še razkril razplet zgodbe.

Takšnih in drugačnih se je pisalo nešteto, takšne in drugačne se pišejo še danes ...