»Ko sem na igrišču, sem del ekipe. Tam sem svobodna«

Šport je več kot gibanje. Je način izražanja, prostor za razvoj in možnost, da posameznik najde svojo vlogo v skupnosti. Omogoča povezovanje, krepi samozavest in odpira priložnosti, ki presegajo telesno aktivnost. Prav to potrjuje zgodba Tije Vrhovnik, parašportnice in članice slovenske reprezentance v odbojki sede, ki s svojo osebno in športno potjo odpira prostor za večjo prepoznavnost parašporta in opozarja, da šport pripada vsem ne glede na telesne zmožnosti ali življenjske okoliščine.

»Šport mi je sploh v mlajših letih pomagal, da sem se v svojem telesu počutila bolj samozavestno, dal mi je občutek, da sem del skupnosti. Ko sem na igrišču, sem del ekipe, počutim se svobodno, v tem res uživam,« pove iskreno.

Tijin odnos do športa se je čez leta spreminjal. Najprej je v njem našla varen prostor, pozneje pa orodje, s katerim danes ozavešča o sprejemanju sebe in drugih.

Ob Evropskem tednu športa, ki letos poteka pod geslom #BodiAktiven, njeno sporočilo ostaja jasno. Gibanje ni omejeno na posamezne skupine, temveč mora postati dostopno vsem, ki si želijo aktivnega in vključujočega vsakdana.

»Z udejstvovanjem v parašportu sem začela postopno sprejemati tudi ta del sebe,« pove Tija in poudari, da enakopravnost ni le vrednota v besedah, ampak dejanje v praksi. »Včasih je potrebna le prava informacija ali pa neka oseba, ki te spodbudi za športno dejavnost oziroma te pri tem spremlja. Na koncu šport ni le gibanje, ampak povezanost, občutek, da si del nečesa, in izziv, da najdeš in poskusiš preseči svoje meje.«

Od nogometnega igrišča do paralimpijskega dresa

Tijina športna pot se je začela zgodaj. Sprva je bil šport zanjo oblika igre, pozneje pa prostor, kjer se je počutila varno in sprejeto. V otroštvu je v športu našla varen prostor, kjer se je lahko sproščeno izražala in bila del ekipe. Že takrat je začutila, kako pomembno vlogo ima gibanje v njenem življenju.

Njena prva športna izbira je bil nogomet. Trenirati ga je začela v sedmem razredu osnovne šole in kmalu postala del mladinskih selekcij. Prelomnica in skok v svet odbojke pa je prišla popolnoma nepričakovano. »Na povabilo enega od igralcev v moški reprezentanci, s katerim sva se poznala ravno iz nogometa, sem se udeležila enega izmed treningov. Najprej zgolj iz radovednosti, nato pa sem ostala zaradi dobre energije v ekipi.«

Čeprav jo je energija ekipe hitro pritegnila, priznava, da je bila na začetku tudi zadržana. »Do takrat sem delala vse za to, da moja invalidnost ostane skrita pred svetom. Z udejstvovanjem v parašportu pa sem začela postopno sprejemati tudi ta del sebe,« pravi.

Njena športna pot se je hitro razvijala. Danes je del slovenske reprezentance v odbojki sede. Občutek, da zastopa Slovenijo, jo spremlja z veliko odgovornostjo. »Za reprezentanco sem igrala tudi v mladinskih nogometnih selekcijah in že takrat mi je ob poslušanju himne in zavedanju, da zastopam Slovenijo, srce začelo hitreje biti. Ko veš, da zastopaš svojo državo na večjih tekmovanjih, kot so evropsko, svetovno prvenstvo in ne nazadnje paralimpijske igre, pa to prinese še dodaten občutek časti.«

Kljub temu Tija poudarja, da največji dosežki niso nujno povezani le z nastopi in rezultati. »Marsikdo bi verjetno pričakoval, da je udeležba na paralimpijskih igrah največja stvar, kar se mi je zgodila kot športnici,« pravi, a ob tem doda še nekaj, kar po njenem mnenju šteje enako veliko. »Da s športnim udejstvovanjem dokažem drugim, da nisem 'uboga', ker sem drugačna, ampak da sem kot vi drugi 'normalni' aktivna članica družbe in lahko k njej učinkovito prispevam.«

Gibanje kot temelj vključujoče družbe

Tija Vrhovnik s svojim zgledom in izkušnjami opozarja, da mora biti šport del življenja vsakogar. »V teh časih se vsi zavedamo, kako pomembno je ukvarjanje s športom in zakaj je prav, da nekaj časa na dan ali vsaj teden posameznik nameni tudi vadbi oziroma gibanju. Športna dejavnost poleg prispevka k zdravju pripomore tudi k boljšemu psihološkemu počutju, zato menim, da bi moral imeti vsak, ne glede na telesne zmožnosti, možnost, da se izrazi skozi šport.«

Zato vidi veliko vrednost v dogodkih, kot je dan s parašportniki, ko lahko mladi, starši in učitelji od blizu spoznajo, kaj parašport dejansko je. »Tudi sama sem bila že večkrat na dnevu s parašportniki na osnovnih šolah in menim, da so taki dogodki izrednega pomena. Ravno otroci največkrat hitro pomislijo na to, da je nekdo, ki nima vsega, prikrajšan. Zaradi neznanja se lahko v tem obdobju ustvarijo tudi razni predsodki,« pravi in nadaljuje: »S takimi dogodki pa lahko otroci in širša javnost ne samo spoznajo parašporte, ampak tudi v živo spoznajo različne parašportnike in njihove zgodbe ter s tem vidijo, kaj vse se da in je mogoče.«

Pomen osebnega stika, razumevanja in skupnostnega pristopa je še posebej močno začutila maja letos, ko je kot predstavnica Slovenije sodelovala v mednarodnem projektu v Tanzaniji. Skupaj z organizacijama World ParaVolley in Let’s Keep the Ball Flying (LKTBF) je prispevala k širjenju dostopa do prilagojenega športa v okolju, kjer je bil ta doslej skorajda neznan.

»V maju sem imela to čast, da sem bila del posebnega projekta z World ParaVolley in organizacijo Let's Keep the Ball Flying. LKTBF je organizacija, ki skrbi za opolnomočenje lokalnih skupnosti skozi svet odbojke. Letos so se odločili, da v svoje gibanje vključijo tudi odbojko sede, saj na tak način lahko nagovarjajo prav vse – tudi tiste, ki zaradi telesnih zmožnosti stoječe različice ne morejo igrati.«

Njen prispevek je bil praktičen in usmerjen v dolgoročno uporabo. Predstavila je osnovne značilnosti igre, pokazala, kako postaviti igrišče tudi z omejenimi sredstvi, in sodelovala pri pripravi izobraževalnih vsebin za trenerje. »Tu govorimo o prikazih, kako malo je treba, da se postavi igrišče za odbojko sede, na kakšen način se predstavi šport posameznikom, kako se premika ipd.«

A izkušnja je presegla načrtovane cilje in postala nekaj več. »Navdušilo me je, kako so prostovoljci in trenerji sprejeli odbojko sede. Prvič so jo videli – pa so jo sprejeli z odprtim srcem. To je tisto, kar mi daje občutek, da naše delo ni zaman.«

Projekt v Tanzaniji ji je potrdil, da ima šport lahko globok družbeni učinek. Kadar je usmerjen v povezovanje in dostopnost, presega vse meje, in to tudi tam, kjer je prilagojena oblika športa šele na začetku poti.

Kako malo je včasih dovolj

Tija je iz Tanzanije prišla z močnim sporočilom, ki se ga pogosto premalo zavedamo tudi doma: prepoznavnost, dostopnost in spodbuda so ključne za vključevanje.

Toda podobne izzive, kot jih je opazila v Tanzaniji, vidi tudi pri nas. »V prvi vrsti je še vedno ključna prepoznavnost – da se lokalne skupnosti zavedajo oziroma imajo znanje o tem, da obstajajo tudi prilagojene različice športov za posameznike z različnimi gibalnimi zmožnostmi.«

Njena osebna izkušnja to potrjuje. »Ko sem se sama začela bolj resno vključevati v šport z željo po treniranju, tega znanja nisem imela. In se sprašujem, kdaj bi informacija o parašportu sploh prišla do mene, če ne bi poznala Matica, ki mi je odbojko predstavil.«

Zato ne govori le o velikih sistemskih spremembah – ampak tudi o tistih manjših, konkretnih izboljšavah, ki lahko naredijo šport dostopen. »Naslednja stvar pa je zagotovo izboljšana dostopnost športnih objektov invalidom. Moramo se zavedati, da lahko z minimalnimi vložki v (športne) objekte naredimo (športno) okolje bolj dostopno mnogim posameznikom.«

Ko lokalna skupnost postane srce reprezentance

Če je Tanzanija dokaz, da lahko šport presega kulturne in geografske meje, je primer Braslovč dokaz, da lahko prava skupnost doma stori prav to – ustvari okolje, v katerem se parašportniki počutijo vidne, sprejete in podprte.

»Center odbojke sede, kjer reprezentantje opravimo večino treningov, je v Braslovčah. In ta okoliš z recimo še Šempetrom in bližnjimi kraji/občinami res podpira naše športno vključevanje.«

Z največjim veseljem se spomni trenutka, ko so se z reprezentanco uvrstile na paralimpijske igre. Takrat so jim pripravili zelo ganljiv sprejem: »Bilo je res super videti, da nas spremlja in podpira toliko ljudi.«

Vloga parašportnikov: nevidno narediti vidno

Tija priznava, da težko govori o svoji vlogi pri ozaveščanju javnosti. A dejstvo je, da s svojo prisotnostjo na šolah, v medijih in na prireditvah premika meje vidnosti.

»Je pa zagotovo pomembno, da nas javnost spozna, da vidi, kaj lahko dosežemo, in se s tem širi ideja o enakopravnosti,« doda. In kaj bi svetovala nekomu, ki se morda boji narediti prvi korak v športno aktivnost zaradi invalidnosti ali drugih omejitev? »Verjamem, da je prvi korak najtežji, nekateri zaradi svojih omejitev menijo, da za njih šport ni primeren. Včasih je potrebna le prava informacija ali pa neka oseba, ki te spodbudi za športno dejavnost oziroma te pri tem spremlja. Na koncu šport ni le gibanje, ampak povezanost, občutek, da si del nečesa, in izziv, da najdeš in poskusiš preseči svoje meje.«

---

Naročnik oglasne vsebine je OKS-ZŠZ