Nič več v slovenskem odbojkarskem taboru ne štejejo le četrtih mest, zapravljenih priložnosti in žog, ki po spletu nesrečnih okoliščin niso padle na pravo stran mreže. Šampionske reprezentance v odzivu na razočaranje pokažejo svojo veličino, dobrih 24 ur po tekmi s Poljsko so se Slovenci prešerno vračali v hotel v Ningboju: s kolajno, ki je nagradila dolga leta trdega dela. Na Kitajskem so začrtali pot v drugi del poletja in začetek jeseni, ki prinaša ravno tako mikaven izziv v Italiji, kjer bodo tudi na tribunah vihrale slovenske zastave.
Velika tekmovanja imajo poseben čar zaradi redkosti in čakanja na naslednjo priložnost. V odbojki si sledijo v hitrem ritmu in čeprav med splošno javnostjo morda nima tako velike veljave in odmeva, je vsakoletna liga narodov najboljši pokazatelj širine igralskega kadra, sposobnosti prilagajanja na poškodbe, taktičnega znanja in trdne volje. Že mesto med elitnimi 18 reprezentancami sveta se se je pred desetletjem zdelo pravljično, dolgo tudi nedosegljivo, danes pa so Slovenci redni gostje zaključnih turnirjev in od nedeljskega popoldneva tudi nosilci kolajne.
Komentarji