Tiskane izdaje
Radenci – Z 32. maratonom treh src so si slovenski atleti razdelili tudi naslove državnih prvakov. Po zlati kolajni sta posegla Mitja Kosovelj in Barbara Clemenz Dimnik, s 3;14:35 druga v cilju. Hitreje je s progo opravila Hrvatica Marija Vrajić (2;57:33).
Tekmovalni del prireditve, ki združuje trenirane in ljubiteljske tekače, je bil letos zaradi varčevalnih ukrepov nekoliko okrnjen. Prireditelji, znani po kakovostni organizaciji, so se namreč odločili, da bodo izdatke raje rezali pri vabljenih tekačih in privarčevali pri izplačilu startnin, kakor da bi spustili kakovostno raven prireditve. Uspelo jim je ohraniti celotno ponudbo od pohoda prek različno dolgih tekov do nordijske hoje, zvesti privrženci pa so se jim oddolžili z rekordnim odzivom po številu udeležencev.
Glavno zgodbo letošnje prireditve je na najdaljši razdalji pisal Kosovelj. Po duši gorski tekač se je pred nekaj leti začel spogledovati z uličnimi teki in stezo, glavni motiv za »popoldansko obrt« pa so bile olimpijske igre. Najbolj prestižno tekmovanje, ki je gorskim tekačem za zdaj nedosegljivo, ga je privlačilo in vzporedno s tekmovanji v gorskem teku se je izboljševal tudi na »klasičnih« dolgih progah. Ko je razmeroma brez težav v Italiji odtekel svojo prvo maratonsko razdaljo, si je na seznam želja vpisal London 2012. Normo B mu je uspelo izpolniti, ni pa bil edini. Iz skupine Romana Kejžarja, ki je po umiku iz tekmovalne arene prevzel trenersko delo in pod okriljem slovenske atletske zveze začel skrbeti za slovenske maratonce, sta do norme B zmogla še Primož Kobe in Anton Kosmač. Trije kandidati za olimpijski nastop so morali zaradi pravil, ki dovoljujejo udeležbo enega z normo B ali dveh z normo A, dodatno napeti moči za pot v London. Kobetu je aprila v Linzu uspelo odteči še normo A, Kosmaču se nastop ni posrečil, kot morebitni drugi maratonec v Londonu pa bi moral do norme A še Kosovelj.
Spomladanske načrte mu je premešala poškodba, zato se je projekta lotil pozneje, kot si je želel. Proga v Radencih ima certifikat svetovne zveze za veljavnost norm, a je hkrati zahtevna, izpostavljena soncu in vetru, s čimer so možnosti za uspeh manjše. Toda Kosovelj je kljub temu poskusil. A se mu ni izšlo. Svetovni prvak v gorskem maratonu je za želenim časom 2;15 zaostal sedem minut (2;22:09), za osebnim rekordom dobri dve.
»Poznalo se je, da mi je poškodba odžrla nekaj treninga. Niti tekmecev nisem imel, ki bi me gnali naprej. Pri sebi sem upal, da bo ob skupinskem startu hitreje potegnil kdo od tekačev z malega maratona, pa ni nihče ubral hitrejšega ritma. Po kakšnih 13 ali 14 kilometrih sem ostal sam in se odtlej boril zgolj še z uro. Ob vročem in suhem zraku razmere za tek niso bile idealne, zato hitreje ni šlo. Na polovici poti sem že vedel, da na London ne morem več upati,« je povedal o dogajanju na progi. Razplet ga kljub vsemu ni spravil v slabo voljo. »Čeprav ni šlo po mojih načrtih, sem zadovoljen s sezono, ki mi je navsezadnje ponudila dobro izhodišče in motiv za naslednje igre v Riu de Janeiru,« Kosovelj ni bil pretirano razočaran. Zanesljivo zmago si je pritekel s kar petimi minutami prednosti pred drugouvrščenim Etiopijcem Erkolom Ashenafijem (2;27:45), za njima pa sta se zvrstila Robert Kotnik (2;31:03) in Mario Vračič (2;35:39) ter v slovenskem prvenstvu osvojila srebrno in bronasto kolajno. Pri ženskah sta na zmagovalni oder stopili še Brigita Burja (3;31:21) in Nataša Ančič Zavašnik (3;37:05).
