Leteča riba se od svojih sinov uči živeti za trenutek

Najuspešnejši olimpijec se bori z depresijo, ki se je v izolaciji le še okrepila. Včasih bi bil raje navadni »Johnny Johnson«. O duševni bolezni je treba govoriti.

Objavljeno
20. maj 2020 08.35
Posodobljeno
20. maj 2020 08.56
Michael Phelps in Nicole sta leta 2015 dobila sina Boomerja. FOTO: Reuters
Baltimore - Ni vse v kolajnah, ni vse v denarju. Veliko bolj je pomembno zdravje, tudi mentalno. Nekdanji ameriški plavalec Michael Phelps je osvojil največ olimpijskih kolajn, 28, tudi največ zlatih, 23, ob tem ogromno zaslužil, toda ni srečen. Že dolgo ne ali vsaj ne pogosto. Kriva je kronična depresija, ki jo je še poslabšala izolacija ob izbruhu pandemije covida-19.

Phelps je v intervjuju za ESPN priznal, da je t. i. lockdown terjal precejšen davek na njegovem duševnem zdravju. Že v preteklosti je pogosto odkrito govoril o boju z depresijo.



»Pandemija me je predstavila pred nov izziv, ki ga nisem pričakoval. Vsa ta negotovost. Karantena, ujetost med štirimi stenami. In vprašanja. Tako veliko vprašanj. Kdaj se bo končalo? Kakšno bo življenje, ko bo konec? Ali naredim dovolj, da ostanem varen pred okužbo? Je varna moja družina? To me spravlja na rob blaznosti. Vajen sem potovati, tekmovati, srečevati ljudi. To je norost. Moja čustva kar letijo naokrog. Vedno sem na robu, vedno se postavljam v obrambno držo,« je povedal Phelps, ki sta se ga zaradi uspehov najbolj prijela vzdevka Naboj iz Baltimora (Baltimore Bullet) in Leteča riba (Flying Fish).

image
Michael Phelps se že vrsto let spopada s kronično depresijo in o njej ne molči. FOTO: Reuters

 

Počuti se ničvrednega


Mož, ki je na OI v Pekingu 2008 zrušil rekord Marka Spitza z osmimi zlatimi odličji na enih igrah, je tudi priznal, da se je med karanteno večkrat sprl z ženo Nicole, s katero se je poročil le dva meseca pred OI v Riu 2016, na katerih se je vrnil v bazen in na svojih petih igrah osvojil še pet zlatih kolajn; pa tudi, da se občasno počuti ničvrednega: »Nič v življenju me še ni bolj pretreslo. Zato na trenutke nočem več biti jaz. Želim si, da bi bil »Johnny Johnson«, običajna oseba.«



In nadaljuje: »Ves čas moje razpoloženje niha gor in dol. To je eno najbolj strašnih obdobij zame. Hvaležen sem, ker sem jaz in moja družina varni in zdravi. Hvaležen sem, ker nam ni treba skrbeti, kako bomo plačali račune in kaj bomo dali na mizo, kot je to pri mnogih. A kljub temu mi je težko.«

Michael Phelps pogosto spregovori o svojem duševnem zdravju.

Med karanteno zaradi pandemije njegova čustva močno nihajo.

Kolajne in denar mu niso mogli prinesti notranjega miru.

 

Ni ciljne črte


Phelps, ki bo kmalu dopolnil 35 let, poudarja, da je predstava o njem, da so z javnim priznanjem njegove težave izginile, zgrešena. »Kdor ima probleme z duševnim zdravjem, dobro ve, da nikdar ne izginejo. Imaš dobre dni in slabe dni. A nikjer ni ciljne črte. Po Riu je bila zgodba vedno enaka. Češ, Michael Phelps se je odprl in spregovoril o depresiji, šel na terapijo, osvojil zlato na svojih zadnjih igrah in zdaj bo srečno živel do konca svojih dni. Želim si, da bi bilo to res.«

image
Michael Phelps je naujspešnejši olimpijec. FOTO: AFP


Žena Nicole (Johnson), bivša miss Kalifornije, in trije sinovi mu pomagajo skozi težke čase. »Pridejo trenutki, ko obtičim sam v svoji glavi in si mislim, da huje ne more biti. Potem pride Boomer, štiriletnik, me objame in reče, da me ima rad. Ko najmanj pričakujem. To je dejansko najboljša stvar na svetu. Gledam moje tri fante, ko divjajo in se udarijo v glavo, jočejo kakih 30 sekund, potem pa se preganjajo naprej in se smejijo. Živijo za trenutek, to bi morali vsi,« se obzorja v hipu zjasnijo Phelpsu, ki ima hiperaktivno motnjo (ADHD) in depresijo in je po OI 2012 v Londonu celo razmišljal o samomoru.

Njun drugi sin Beckett Richard se je rodil februarja 2018, tretji, Maverick, pa septembra lani.

image
Michael Phelps je bil prvič na OI pri 15 letih v Sydneyju. FOTO: Reuters


28
kolajn je na petih olimpijskih igrah zbral Michael Phelps, kar 23 zlatih

 

Nihče ne zmaga sam


Terapije mu pomagajo, zdaj ve, od kod prihajajo negativna čustva, ključno pa je, da o njih govori in se ne zapira vase: »Ničesar ni treba skrivati. Ničesar se ni treba bati. Ta boj je proti samemu sebi. In nihče ne more zmagati sam. Počutim se odgovornega, da o tem govorim in pomagam mnogim, ki imajo podobne težave.«