Milijarda za le nekaj desetletij

V ameriškem Las Vegasu sta se približno deset kilometrov narazen razkrila zelo različna pogleda na prihodnost športnih štadionov. Lastniki skoraj končane večnamenske športne arene so napovedovali odprtje in prve odmevne dogodke čez nekaj mesecev (tekme in koncerte). Na največjem sejmu zabavne elektronike CES pa so proizvajalci predstavili številne priprave za virtualno resničnost. In namignili, da velikih športnih dvoran morda sploh ne bomo več potrebovali.

Na sejmu je bilo mogoče preizkusiti vse bolj napredne čelade, slušalke in očala, ki poskušajo gledalcu prikazati kar najbolj resnično izkušnjo koncerta, športne tekme ali računalniške igre. Zmogljivejši izdelki so še razmeroma dragi, saj stanejo najmanj 500 evrov in potrebujejo še veliko dodatne opreme – močan računalnik, tipala, premijske modele mobilnikov ali celo poseben prostor. Tehnologija je še na zelo zgodnji razvojni stopnji, prav tako manjkajo vsebine, s katerimi bi uporabniki upravičili nakup opreme za virtualno resničnost.

Virtualna izkušnja se še dolgo ne bo približala živemu obisku velike dvorane, kakršna je Staples v Los Angelesu, ali dvorana moštva Houston Texans. Lastniki hokejskih, košarkarskih, nogometnih in bejzbolskih ekip že nekaj desetletij ne tekmujejo samo na igriščih, ampak tudi z dvoranami. Oboroževalna tekma za največje število sedežev, največji zaslon in najbolj razkošen zabavni program. Ta tekma je zelo podražila gradnjo novih štadionov, saj najbolj ambiciozni projekti že presegajo milijardo evrov, njihovo uporabno dobo pa ocenjujejo na samo dvajset do trideset let. Kar pomeni, da morajo vlagatelji z vsakim večjim dogodkom zaslužiti tudi po več kot milijon evrov, da bi se jim naložba povrnila.

Lastniki veledvoran so stroške investicije preložili na obiskovalce, saj v zadnjih letih vztrajno naraščajo cene vstopnic, parkirišča, pijače in druge postrežbe ter morebitnih dodatnih storitev na tekmi. Raziskovalci športnega analitskega centra pri ameriški tehnološki korporaciji IBM so izračunali, da spremljanje priljubljenega športnega moštva stane ameriško štiričlansko družino precej več kot tisoč dolarjev na leto – tudi če samo nekajkrat obiščejo pravo tekmo in je ne spremljajo samo na (dragih) plačljivih televizijskih kanalih. Zato so lastnikom štadionov predlagali nekatere ukrepe, kako obdržati zveste gledalce, pritegniti nove in hkrati tekmovati z vse boljšo medijsko ponudbo, zaradi katere njihova občinstva ostajajo doma – pred velikimi televizorji, virtualnimi stavnicami in interaktivnimi spletnimi storitvami.

Pograjali so jih zaradi zaračunavanja dostopa do interneta, saj bi morala biti takšna storitev vključena v ceni vstopnice. Zmotile so jih večne vrste pred stojnicami s hrano in pijačo med tekmami, saj bi bilo mogoče naročanje okrepčila elegantno rešiti z mobilno aplikacijo in dostavo do sedeža. Pomislili so, da bi lahko na podoben način usmerili obiskovalce proti najbližjemu prostemu stranišču in jim za manjše doplačilo omogočili izbiro boljšega sedeža, kadar tekma ni razprodana. Hkrati tehnologija že omogoča takojšnji ogled zamujene akcije ali izbiro kamere, ki pokriva igrišče, podobno kot v športnih strateških računalniških igrah.

Oboroževalno tekmo lahko lastniki dvoran še stopnjujejo ali jo, nasprotno, poskušajo umiriti in usmeriti v nasprotno smer, je prepričan znani arhitekt Dan Meis. Ustanovitelj specializiranega biroja Meis Architects, ki je med drugim zasnoval dvorano Staples in je prvi opremil štadion z »akcijskimi« sedeži (ti se odzivajo na tekmo podobno kot sedeži v kinematografih imax), stavi na čisto drugačne štadione. Takšne, ki sploh ne bodo več spominjali na sedanje športne dvorane, ampak bodo izrabljali že zgrajeno infrastrukturo ali celo javne prostore – trge in parke.

Zakaj bi porabili milijardo evrov za objekte, ki jih bomo uporabljali največ nekaj desetletij in bodo zasedali prostor, ki bi ga lahko uporabili tudi drugače, se je vprašal Meis. Pri novih projektih se je zato zgledoval pri organizatorjih nekaterih tradicionalnih prireditev, kjer se mesto za en dan spremeni v štadion, denimo med konjskimi dirkami v Toskani, tekom pred biki v Pamploni ali formulo ena v Monaku. Športni arhitekt meni, da bi morali za velike dogodke – olimpijske igre in svetovna prvenstva – uporabiti montažne dvorane, da ne ostanejo samo mrtvi spomeniki nekdanje prireditve. Ali vsaj razmišljati o prilagodljivih večnamenskih dvoranah, kakršna je japonska Saitama Super Arena.

Analitska hiša A. T. Kearney je v nedavnem poročilu ocenila, da športna industrija vsako leto ustvari za več kot 700 milijard evrov prihodkov, ki se bodo v prihodnjih letih še povečali. Ta denar je zelo zanimiv tudi za tehnološka in internetna podjetja, ki bodo poskušale z virtualnimi ligami, obogateno in virtualno resničnostjo prevzeti del globalne športne zabave. Kar bodo morali upoštevati tudi prihodnji načrtovalci športne infrastrukture.